NOVA ZELANDIJA
5000 km brez okvare!
Savinjčan Joži Jerman je tri mesece kolesaril po daljni Novi Zelandiji; med podvigom je na dan povprečno prevozil 73 kilometrov, ne da bi imel težave s kolesom ali telesom
Odpri galerijo
Joži v vznožju ledenika Franz Josef na Južnem otoku Foto: Osebni arhiv
Joži Jerman iz Matk pri Preboldu je pred dvema letoma en mesec kolesaril po Škotski, o trimesečnem kolesarskem potovanju po Novi Zelandiji pa ni bil čisto prepričan, da mu bo kos. Petdesetletni uslužbenec žalskega podjetja Novem Car Interior design je z letalom poletel iz Zagreba do Dohe v Katarju, nato je sledil 16-urni polet do Aucklanda na Novi Zelandiji. Dan po pristanku je sestavil kolo in se dobil s prijateljem Žanom Cimermanom, ki živi v Aucklandu. »Dal mi je še zadnje dragocene nasvete in pripravljen sem bil na potovanje,« pripoveduje Joži Jerman.
Njegov prvi cilj je bil svetilnik Cape Reinga na Severnem otoku. Od Aucklanda do pogleda na Tasmansko morje in nazaj je potreboval 14 dni. V mesto se je vrnil na božični večer, vendar se je moral ukvarjati z iskanjem prenočišča. Iz zagate ga je rešil maorski domačin in mu ponudil spanje na kavču. Poleg tega se je Joži lahko oprhal, dali so mu tudi večerjo. »Če je bil božič lep, sta bila pa staro in novo leto povsem nekaj drugega. Dva dni sem namreč preživel v skromnem kampu ob kolesarju popotniku in grdem vremenu. Daleč okoli ni bilo nobene trgovine, zato sem imel za hrano samo makarone. Takšnega silvestrovanja in novega leta še nisem imel. Sledila je tridnevna vožnja okrog 2518 metrov visokega ognjenika Mount Egmont, ki pa je bil na žalost v megli.«
Po Jožijevi izkušnji so Novozelandci nestrpni šoferji. »Za vsako ceno so me prehitevali. Tudi v nepreglednih ovinkih. Najhujši pa so tovornjakarji, ki so me nemalokrat skoraj oplazili. Na Južnem otoku me je ustavila policistka in mi dala svoj stari odsevni brezrokavnik.« Iz Oamaruja v Dunedin je kolesaril skupaj z 61-letnim Kanadčanom.
Joži se odpeljal tudi v obalno mesto Brighton in do čudovite peščene plaže v bližini, ki jo primerjajo s svetovno znano v mestu Miami Beach na Floridi v ZDA. »Res je neverjetna in kar nisem se je mogel nagledati. Dobrih 20 minut sem stal v vodi in zdelo se mi je, da vsrkavam energijo. Bilo je božansko!«
Kot pravljično je bilo tudi v kraju Harihari, kjer je 18 dni od prvega srečanja znova naletel na kanadskega znanca Jeana. Presenečena sta bila nad snidenjem in naslednjih šest dni družno kolesarila. Razšla sta se v Motupiku, od koder je Slovenec še štiri dni vozil do Pictona, kjer je po 31 dnevih končal krožno vožnjo po Južnem otoku, o katerem meni, da je lepši od Severnega otoka. Od Pictona ga je trajekt pripeljal v Wellington.
»V Napieru sem bil dogovorjen s Slovencema Matejem in Matijo, ki živita v kraju Clive. Prijazno sta me sprejela, še najbolj pa sem se razveselil pogovora v slovenščini. Šli smo na največji art deco festival na Novi Zelandiji. Ogromno je starih avtomobilov, ljudje v starih oblačilih plešejo na staro glasbo. Nepozabno. V Rotorui pa sem si ogledal maorsko vas, v kateri sta me najbolj očarala kuhinja in kopalnica. Tople vrelce uporabljajo za kuho in umivanje. Tudi kulturni program je bil vreden ogleda. Seveda ni manjkal njihov bojni ples haka.«
Po gledu vulkana Maunganui se je vkrcal na trajekt in po 83 dneh spet zagledal aucklandski Sky Tower. »Prvi hip me je prevzela žalost, ker je konec mojega potepanja, nato veselje, da sem uresničil zadani cilj. S ponosom sem dvignil roke v znak samozavesti, hkrati pa se veselo nasmejal, ker sem se spomnil na svoj naslednji kolesarski podvig, ki ga nameravam izpeljati v Južni Ameriki. Še polet domov in življenje se je kmalu ustalilo v domačem ritmu. Spomini na vse, kar sem doživel od 11. decembra 2017 do 10. marca 2018, pa vedno znova radi privrejo na dan,« je svoje vtise iz daljne dežele sklenil Joži Jerman.
Zemljevida Severnega in Južnega otoka z vrisano potjo; štiri petine je naredil s kolesom, preostalo z avtobusom. Foto: Osebni arhiv
Njegov prvi cilj je bil svetilnik Cape Reinga na Severnem otoku. Od Aucklanda do pogleda na Tasmansko morje in nazaj je potreboval 14 dni. V mesto se je vrnil na božični večer, vendar se je moral ukvarjati z iskanjem prenočišča. Iz zagate ga je rešil maorski domačin in mu ponudil spanje na kavču. Poleg tega se je Joži lahko oprhal, dali so mu tudi večerjo. »Če je bil božič lep, sta bila pa staro in novo leto povsem nekaj drugega. Dva dni sem namreč preživel v skromnem kampu ob kolesarju popotniku in grdem vremenu. Daleč okoli ni bilo nobene trgovine, zato sem imel za hrano samo makarone. Takšnega silvestrovanja in novega leta še nisem imel. Sledila je tridnevna vožnja okrog 2518 metrov visokega ognjenika Mount Egmont, ki pa je bil na žalost v megli.«
Zelena novozelandska pokrajina Foto: osebni arhiv
Po Jožijevi izkušnji so Novozelandci nestrpni šoferji. »Za vsako ceno so me prehitevali. Tudi v nepreglednih ovinkih. Najhujši pa so tovornjakarji, ki so me nemalokrat skoraj oplazili. Na Južnem otoku me je ustavila policistka in mi dala svoj stari odsevni brezrokavnik.« Iz Oamaruja v Dunedin je kolesaril skupaj z 61-letnim Kanadčanom.
Joži se odpeljal tudi v obalno mesto Brighton in do čudovite peščene plaže v bližini, ki jo primerjajo s svetovno znano v mestu Miami Beach na Floridi v ZDA. »Res je neverjetna in kar nisem se je mogel nagledati. Dobrih 20 minut sem stal v vodi in zdelo se mi je, da vsrkavam energijo. Bilo je božansko!«
5151
km je prekolesaril v 70 dneh.
km je prekolesaril v 70 dneh.
Kot pravljično je bilo tudi v kraju Harihari, kjer je 18 dni od prvega srečanja znova naletel na kanadskega znanca Jeana. Presenečena sta bila nad snidenjem in naslednjih šest dni družno kolesarila. Razšla sta se v Motupiku, od koder je Slovenec še štiri dni vozil do Pictona, kjer je po 31 dnevih končal krožno vožnjo po Južnem otoku, o katerem meni, da je lepši od Severnega otoka. Od Pictona ga je trajekt pripeljal v Wellington.
»V Napieru sem bil dogovorjen s Slovencema Matejem in Matijo, ki živita v kraju Clive. Prijazno sta me sprejela, še najbolj pa sem se razveselil pogovora v slovenščini. Šli smo na največji art deco festival na Novi Zelandiji. Ogromno je starih avtomobilov, ljudje v starih oblačilih plešejo na staro glasbo. Nepozabno. V Rotorui pa sem si ogledal maorsko vas, v kateri sta me najbolj očarala kuhinja in kopalnica. Tople vrelce uporabljajo za kuho in umivanje. Tudi kulturni program je bil vreden ogleda. Seveda ni manjkal njihov bojni ples haka.«
V premajhnem šotoru sem prespal 33-krat, v hostlih 30-krat, štirikrat v motelih in petkrat zastonj.
Po gledu vulkana Maunganui se je vkrcal na trajekt in po 83 dneh spet zagledal aucklandski Sky Tower. »Prvi hip me je prevzela žalost, ker je konec mojega potepanja, nato veselje, da sem uresničil zadani cilj. S ponosom sem dvignil roke v znak samozavesti, hkrati pa se veselo nasmejal, ker sem se spomnil na svoj naslednji kolesarski podvig, ki ga nameravam izpeljati v Južni Ameriki. Še polet domov in življenje se je kmalu ustalilo v domačem ritmu. Spomini na vse, kar sem doživel od 11. decembra 2017 do 10. marca 2018, pa vedno znova radi privrejo na dan,« je svoje vtise iz daljne dežele sklenil Joži Jerman.
