Diamantna poroka Dragice in Staneta: Glavno besedo je imela žena (FOTO)
V Domu starejših Franc Salamon v Trbovljah so te dni obujali spomine na posebno poroko. Stane Cenc je skupaj z vodstvom in zaposlenimi za ženo Dragico, ki poldrugo leto biva pri njih, pripravil manjšo slovesnost. Zakonca sta namreč praznovala diamantno poroko. Direktorica in ekipa zaposlenih sta jima čestitala in izročila šopek, zapeli so jima člani domskega pevskega zbora, slavljenec pa se je zavrtel z direktorico. Zaplesala sta tudi z ženo, ki je sicer na vozičku.
»Prireditev je bila zelo lepa. Nisva želela kakšnega pretiravanja. Ni bilo ne predolgo ne prekratko, bilo je prijetno. Skupaj smo se poveselili, zapeli, zaplesali in nazdravili,« pravi Stane. Ženini sostanovalci in zaposleni so jima še naprej zaželeli zdravja in sreče. »Zdravja si pravzaprav najbolj želiva, to je v najinih letih najpomembneje. Pa da bi se seveda še naprej imela rada,« pravi slavljenka po 60 letih zakona.
Ko bi le vedela
V teh dneh poleg voščil dobivata tudi vprašanja za recept za tako dolg zakon. »Ali sploh obstaja? No, najprej moraš seveda dočakati najina leta, da lahko dosežeš tudi takšen zakonski jubilej,« sta se pošalila. Čisto resno pa sta dodala: »Midva sva se vedno pogovarjala, tudi prilagajati se je treba. Skupno pot in enako politiko, kot se reče, je treba ubrati tudi pri starševstvu. Pač, narediš po najboljših močeh, kot veš in znaš. Učiš se sproti, tudi na napakah, kot sicer v življenju. Pridejo dobri in slabi dnevi, vsak se kdaj tudi skrega, kar je normalno. Pa seveda sva se imela in se še imava rada. Je to recept?«
Bili so red, zadolžitve, avtoriteta, odgovornost. Ljudje so zase in za svoja dejanja tudi odgovarjali.
Kakšna pa je bila njuna pot? Redno sta hodila v službo, ustvarila sta si družino. Imata vnuka. Stane je do deset let pred upokojitvijo delal v nekdanji trboveljski Strojni tovarni, najdlje je bil na delovnem mestu vodje osrednje STT, kjer je bil nadrejen približno 500 delavcem. Upokojitev je dočakal kot zasebnik v podjetju, ki sta si ga delila s sinom. Dragica je vso delovno dobo službovala na takratni trboveljski Ljubljanski banki. Na stare čase imata lepe spomine. »To je nekaj popolnoma normalnega. Vsi smo bili enkrat mladi, pa tudi časi in ljudje so bili povsem drugačni. Prijatelji smo bili tako v službi kot zunaj nje. Veliko je bilo druženja, ljudje smo bili zadovoljni z življenjem, plačami,« se spominjata.
Pogrešata tiste čase
Stane je bil zaradi narave službe pogosto zdoma, zato je imela doma glavno besedo žena. Poleg službe je gospodinjila in vzgajala sina. Ampak družina in dom zaradi Stanetovih dolžnosti nista trpela. »Videli smo se nekaj pozneje, to je bil pač del življenja. Nadoknadili smo z dopusti, izleti, veliko smo potovali tako po tedanji Jugoslaviji kot tujini,« se spominjata.
Časi in svet so bili takrat povsem drugačni. »Bili so red, zadolžitve, avtoriteta, odgovornost. Ljudje so zase in za svoja dejanja tudi odgovarjali,« pravi Dragi. S tem se strinja Stane, ki pa kljub temu meni, da ni jugonostalgik. »Ne vem, ali se temu tako reče. Pogrešam pa tiste čase in razmere, pa naj bi bili kjer koli. Ker je bilo tako prav,« pove.
Z ženo zaradi njene bolezni poldrugo leto živita ločeno. Stane za zdaj biva še doma. »Dokler bom lahko skrbel zase, potem pa se bom tudi sam preselil v dom. Ženo obiskujem vsak dan, zadovoljen sem z oskrbo in odnosi. O stvareh se pogovorimo,« pravi.
Kako pa se znajde doma sam? »Skuham, pospravim. Znam s štedilnikom, tako da lačen nisem. Le z ribami nimam sreče. Ne gre in ne gre mi priprava. Pa se ne jezim, ker je nesmiselno. Enkrat na teden grem v restavracijo in mi jih pripravijo tam. Pa še pomivati mi ni treba,« se nasmehne. Vsak dan se podruži s prijatelji, nekdanjimi sodelavci in drugimi v trboveljskem Rudarju.
»Debatiramo, igramo karte, se družimo in, seveda, šimfamo. Sicer pa še vedno precej berem, rad rešujem križanke, gledam televizijo, spremljam časopise. Vaš časopis, denimo, imam naročen. Tako da mi dan mine mimogrede. Nikoli mi ni dolgčas. Trenutno me je malce ujel prehlad, ampak bo že. Tudi to mora biti, ne? Drugače pa mi ni nobene sile,« še pove.
