60 let sloge in ljubezni: s pogovorom Drago in Ivanka rešujeta vse ovire
Že kmalu potem, ko je utihnilo orožje druge velike vojne, so se začele na izseljeno kočevsko območje, kjer so stoletja živeli staroselci, kočevski Nemci, priseljevati družine in posamezniki iz nekdanje skupne države. Največ jih je v iskanju dela novo domovino našlo iz Bosne in Hercegovine, če izvzamemo bližnje sosede iz Bele krajine in Prekmurja. V kolonah, ki so prečkale republiške meje, je bil z enosmerno vozovnico tudi Drago Komljenović.
Prijazna, simpatična in dobrovoljna je bila videti, meni pa se je prikradla misel, da ne bi bilo slabo, če bi se malce zbližala.
Leta 1961 je šel po odsluženi vojaščini, takrat je imel 25 let, delat v gradbeno podjetje Zidar. Točnega datuma se niti ne spominja, čakanja v vrsti na zajtrk pa še kako, ko ga je pri delitvi obrokov v gostinskem obratu prav mikavno dekle z blokom v roki prav nedolžno vprašalo: »Ste vi morda že prej vzeli svoj kos kruha?« Ne da bi ji kaj razločno odgovoril, ga je vseeno postregla, on pa je ob prigrizku že vedel, da ga je strežnica zamenjala z bratom, ki mu je bil zelo podoben in je prav tako delal pri Zidarju. »Prijazna, simpatična in dobrovoljna je bila videti, meni pa se je prikradla misel, da ne bi bilo slabo, če bi se malce zbližala, skozi pogovor,« se spominja. Obema je ugajalo, saj sta se ob zajtrkih vse bolj spoznavala, v prostem času, kolikor ga je pač bilo, pa ob kavici, jogurtu in sadju načrtovala, da bosta živela skupaj.
Gradila s posojili
Tako sta zbranim ob 60-letnici poroke odstirala svoje začetke Drago in Ivanka. Leto pozneje sta se skupaj naselila v barake podjetja Kovinar, kjer so bili po vojni zaprti ujetniki, v manjši pritlični sobici s kuhinjo, s skupnim straniščem in vodo zunaj, v bivalnih prostorih, ki so bili del zgodbe o rasti zgodnjega povojnega proletariata. Sekretar podjetja je bil Jože Maver. »Prisluhnil mi je, ko sem mu dejal, da bi rad skočil v zakonski stan. Vselili smo se v stanovanje velikosti 48 kvadratnih metrov, s sobama, kuhinjo in kopalnico. Počutil sem se, kot bi zadel na loteriji,« se je Drago vživel v pogovor. S potrošniškimi posojili, ki so bila ugodna tudi za delavce, sta opremila stanovanje. Vanj sta se vselila po potresu v Skopju, kjer je pomagal pri sanaciji porušenega mesta.
Najprej sta se naselila v barake podjetja Kovinar, kjer so bili po vojni zaprti ujetniki.
»Moja dela stojijo na trdnih temeljih ne le v Skopju, ampak tudi v Ljubljani, na Reki, v Kočevju in še kje,« mu je v ponos vse, kar je kot gradbenik pustil za seboj. Ob delu se je izučil za kvalificiranega zidarja, 29 let je bil delovodja, od tega 24 let pri Zidarju, ki je bilo dobro podjetje, a mu je zadnje vodstvo ob zlomu skupne domovine zapravilo ugled, tudi tako, da je vse stavilo na mlade, starejše pa so umaknili na stranski tir,« se Drago spominja časov kadrovske premetanke tudi v drugih kočevskih podjetjih, ki so šla rakom žvižgat. Mu je pa v ponos, da sta z družico Ivanko, ki je bila pobudnica, z lastnimi žulji zgradila prostorno hišo. V predmestju Kočevja, kamor sta se po 16 letih življenja v blokovskem naselju preselila 1975., živita s sinom in hčerkino družino.
»Vse se je zgradilo s posojili. Sistem je imel posluh za malega človeka, danes pa vemo, kako je to. Jaz sem klesal kamne, žena pa je pripravljala malto in jo peljala v samokolnici. Tega ne bi zmogla, če ne bi bila prav v vsem usklajena,« je ponosen gospodar. Je pač že tako, da na tem svetu vedno pride kaj navzkriž. Takrat se je treba usesti in z besedo na dan. Brez grdega gledanja, saj ima vsak svoj prav. Treba je znati poslušati in upoštevati ter tako iskati rešitve. Z dobro voljo se vse da, se glasi nasvet modrega Draga mlajšim, pristavil je še, da z ženo nikoli nista imela tihih tednov, odkar je družina razširjena, pa se že praviloma najmanjše ovire premagujejo s pogovorom in dogovorom.
Ivanka je doma z Bizeljskega. 11. novembra, na martinovo, leta 1941 jo je mama povila v živilskem vlaku, ki je iz okupirane Slovenije dva tedna sopihal v Tretji rajh. Po štiri letih izgnanstva so se vrnili v osvobojeno domovino. »Na Mlaki pri Kočevju je živela očetova sestra Terezija Mikec. Sestro in mene je povabila, naj pridemo k njej, saj je bilo tam veliko prostih delovnih mest. Z osnovno šolo in delom na kmetih so me vzeli v službo, v gostinstvo. To so bili časi, ko je bil ta poklic spoštovan, gostje pa olikani,« se spominja Ivanka, ki je dolgo pela v oktetu Odmev, Drago, ki je eden najzvestih bralcev našega časopisa že od začetka izhajanja, pa jo ves čas roti, naj si malce odpočije od dela. In doda, da se zgolj pri tem njuno mnenje nekoliko razhaja.
