700 kilogramov težko butara bo stala do bele nedelje (FOTO)

V cerkvi sv. Vida v Šentvidu pri Lukovici je odbilo poldan, sobota se je prevesila v drugo polovico, zadišalo je po cvetni nedelji, uvodu v veliki teden. »Bomo dvignili?« se je slišal glas Matevža Kotnika, predsednika domačega Turističnega društva sv. Vid. Možje, sami kerlci, so bili pripravljeni, čakala jih je butara velikanka, ki so jo cvetni nedelji in prihajajoči veliki noči v čast naredili člani turističnega društva.

»Delati smo začeli v petek popoldne. Načrtovali pa mesec prej, dva tedna smo nabirali zelenje. Nekaj smo ga tudi dobili. Zdaj ljudje že vedo, kaj delamo, pa kar sami prinesejo. Na letošnji butari so vrba, oljka, lovorikovec, ciprese, resje in bršljan,« je naštela Alenka Jeretina, podpredsednica društva.

V soboto so krasili in vezali.

»V petek je bil dan za izdelavo šopkov, v katere smo vezali posamezno zelenje, nekaj sto smo jih naredili. V šopkih je sicer praviloma sedem vrst zelenja. Z razlogom: število sedem je sveto število v krščanstvu. Tako imamo edem zakramentov, sedem zadnjih Jezusovih besed na križu, sedem naglavnih grehov.« Svoje k butari dodajo oblanci. Pri barvah v Šentvidu niso bili izbirčni, izbrali so kajpak barve slovenske zastave.

»Zakaj to delamo? Ker nam tradicija veliko pomeni. Ker smo tudi prek te butare še bolj povezani, radi pa naredimo tudi kaj dobrega za občo skupnost. Menim, da so tudi preostali vaščani ponosni na to, kar delamo,« poudari Alenka, ki je svojo prvo butaro naredila skupaj s pokojno babico Sonjo.

»Zadolžena sem bila za nabiranje resja. Ponj sem šla v kamnolom, tam raste. Je pa letos sreča, da je velika noč zgodaj, zato je bilo resja dovolj. Dva dni pred izdelavo butare smo ga nabrali,« pa je dodala Janja Zupan, ki je ponosna, da je pri izdelavi in dvigovanju butare pomagal tudi njen sin Jure.

Tudi mladi Žan se je lotil dela.

Horuk, in so jo nesli.

»Vesela sem, ker ohranjamo stare običaje, ker smo dober zgled mladini. Upamo, da to nadaljujejo. Za nas pa je tako: člani društva se imamo zelo lepo, drug drugemu omogočamo kakovostno druženje. Vztrajali pa bomo, dokler bomo vsi s tako velikim veseljem poleg,« pa je poudarila Ota Kotnik.

Smreka iz Vrbe

V soboto je bilo treba šopke navezati na hlod smreke, ki so jo darovali vaščani Vrbe. Z žico, z zvrhano mero potrpežljivosti in zbranosti je vse teklo kot po maslu. »Še spodaj gremo, pa bo,« je bilo slišati, ko so vezali šopke in jih dodali na hlod. »Dodali bomo še dekoracijo, trakovi so v barvi naše slovenske trobojnice. Da se ve, kdo je tu doma,« je predsednik Matevž verskemu prazniku dodal še nekaj zdravega domoljubja. In skoraj je že napočil čas transporta od sedeža društva do trga.

Pokončna ob cerkvi sv. Vida

Roman Zupan, Boris Rožič in Klemen Jeretina so poskrbeli, da so bili nosilni koli pravi, čvrsti in trpežni. Malce so jih še olepšali, pri tem pa je pomagal najmlajši med vsemi, ki so v petek in soboto pomagali pri pripravi butare velikanke. Osemletni Žan je vešče vrtel orodje. »Rad pomagam. Butara je velika in lepa,« ni skrival navdušenja. Vmes so žene in može dodajali še zadnje detajle na butaro, nato jo je sedem parov mož prijelo v roke in odneslo nekaj sto metrov pred cerkev sv. Vida. Mučenca Vida prištevamo med najbolj čaščene svetnike na Slovenskem; kar 76 cerkva mu je posvečenih, ena tudi v Šentvidu. Tudi tokrat so pri prenosu butare pomagali člani PGD Prevoje. Transportno vozilo je na pomoč poslal podjetnik Rok Klopčič.

Najbogatejša do zdaj

»Ob vsem spoštovanju do celotne priprave butare pa je tole postavljanje ključni del. Da bo stabilno umeščena, je treba zabiti kar nekaj klafter,« nas je opozoril Roman Zupan, ki že od začetka sodeluje pri postavljanju velikanke. »Meter in pol globoko smo jo spustili v jašek,« je še razkril. Piko na i so dodali gasilci in po dobri uri je napočil čas za gasilsko fotografijo.

Že 12 let postavljajo velikanko.

»Zdaj sem pa miren,« je z olajšanjem dodal predsednik Matevž Kotnik. Postregel je še z dvema podatkoma: butara meri 23 metrov, tehta pa več kot 700 kilogramov. »Tako bogate še nismo imeli. Sem se bal, da bi se med dvigovanjem prelomila,« je priznal Matevž, a so bile skrbi odveč. »Veste kaj: tale butara nas povezuje. Vsaj 30 članov nas je v društvu zelo aktivnih, z velikim veseljem to počnemo. Vsak ima svojo vlogo, na koncu vse blagoslovi še naš župnik, in smo vsi veseli in pomirjeni,« je o pomenu butare povedala Martina Oražem. Župnika Bernarda Rožmana na postavitev ni bilo, ker je imel pogreb, zato pa jo je blagoslovil v soboto pri večerni maši.

Dva tedna trdega dela in druženja

Butaro bodo pospravili na belo nedeljo, to je prva nedelja po veliki noči, v krščanstvu znana tudi pod imenom nedelja božjega usmiljenja. Na Štajerskem in Dolenjskem je bila še na začetku 20. stoletja navada, da so na ta dan vabili botre na kosilo, za katero se prihrani nekaj jedi iz velikonočnega žegna.