84-letna Slovenka, ki obožuje traktor: Zame je to največje veselje
84-letna Marija Lah iz Nove vasi na Blokah je pogovor začela: »Traktor je zame največje veselje. Vse še naredim z njim. Včeraj sem ga trikrat zagnala, tudi prejle sem z njim delala,« in nadaljevala: »Čeprav smo velika družina, imam devet vnukov in 11 pravnukov, sem navadno sama. Tako pač je danes, otroci morajo drugam v službo.« S tem pa sva se že približala razlogu, zakaj smo jo obiskali na njenem domu. Je namreč najstarejša kelnarca na vasi – in širše, na Blokah, pravzaprav. Seveda tega dela ne opravlja več, se pa začetkov še kako dobro spominja.
Stregla, pekla, ribala
»Bila sem prva kelnarca, takrat stara 17 let. Začela pa sem delati tam, kjer je danes Domin (gostilnica, op. p). Joj, kakšna razlika od zdajšnjih časov je bila to. In zdaj jamrajo, ko skuhajo dve kavi, pa morajo že ven na čik, da si odpočijejo. Zdaj je vse v nekem rostfraju, primerno za pucanje, nekoč so bila lesena tla, vsak dan jih je bilo treba zribati. Še predstavljate si ne, kako je bilo to mukotrpno delo. Kozarce, krožnike, lonce, pribor, vse smo na roke prali. Pa nismo nič jamrali, treba je bilo poprijeti za vsako delo,« se spominja zgovorna Marija.
Joj, kakšna razlika od zdajšnjih časov je bila to. In zdaj jamrajo, ko skuhajo dve kavi, pa morajo že ven na čik, da si odpočijejo.
Bila je tako rekoč deklica za vse. »Ni bilo, kot je danes, ko zmanjka kruha, ga pripeljejo, ali pa ga za goste pač ni. Takrat sem morala kruh zamesti in speči tam v gostilni, ni bilo druge. Zvečer so prišli lačni in žejni vaščani, jaz še danes ne vem, kam so vse to dali. Pekla sem krvavice in kuhala zelje, res veliko tega, pa so vse pojedli. Kuhali smo še na štedilnikih, treba je bilo tudi poprijeti za sekiro in scepiti drva. In pilo se, joj, kako se je takrat pilo! Tudi do jutra, če je bila sila. Odgnati jih nisi mogel, ampak sem jih stregla, dokler so bili. Ampak zjutraj je moralo biti vse poribano. Ob ponedeljkih zjutraj je obvezno prišel inšpektor, ker je vedel, da se v nedeljo gostje dolgo zadržujejo. To ga ni prav nič zanimalo, samo gledal je okoli, kje bo videl kaj prahu.«
Najhuje je bilo, se spominja, ko pijanih ni mogla spraviti čez prag lokala, vedela pa je, da mora vse temeljito počistiti, preden pride inšpektor ali novi gostje. Ko beseda malo podrobneje nanese o nekdanjem inšpekcijskem nadzoru, je hitro jasno, da je bilo pravil in birokracije bistveno manj, a to še ne pomeni, da inšpektorji niso bili od vraga.
Ker nekoč ni bilo avtomobilov, je alkohol res tekel v potokih, tudi pijača je bila cenovno dostopnejša. No, pa tudi izbire ni bilo takšne, pristavi sogovornica. »Kuhanega vina se je pozimi toliko spilo, da še danes ne razumem. Toplarje (2 litra, op. p.) sem jim točila, pa so vsakega nagnili, kot da jim je zadnji v življenju.« Običaj je bil, da so po krstu otroka zavili v gostilno in to primerno proslavili. »Otrok je bil po več ur na mizi položen na poušter, zraven pa toplarji vina in kozarci. To so bili res drugi časi,« sklene Marija.
Želel je, da ime ostane
Hišo v središču Nove vasi na Blokah, kjer je Marija kot najstnica začela prvo resno službo, ima danes v lasti 71-letni Vinko Lužar. Nekaj časa se je tudi sam ukvarjal z gostinstvom, potem pa je od tega odstopil. »Če hočeš, da zadeve danes laufajo, se je treba temu poslu res posvetiti. Oddajal sem v najem, ampak se ni razvijalo v pravo smer, dokler tega ni pred časom prevzela domačinka Martina Lah ter iz tega naredila nove, uspešne zgodbe. S partnerjem sta prostore v celoti prenovila, poudarek je na kvalitetni hrani lokalnega izvora,« opiše sogovornik in doda, da si je želel le, da ostane ime gostilne. »Moj oče je bil Dominik in vedno so vsi govorili, gremo k Domin. Zato sem tudi vztrajal, da to ime ostane.«
Sicer pa, kot pravi, sta hišo konec petdesetih let prejšnjega stoletja dobila oče in mama po njunem stricu, ki je živel v Ameriki. Po vojni so hoteli hišo nacionalizirati, ravno zato, ker je lastnik živel čez lužo, ampak je tja odšel že pred drugo svetovno vojno, tako da razlogov za tak ukrep ni bilo.
Nova zgodba
Nova najemnica gostilnice Domin Martina Lah pravi, da so staro furmansko gostilno povsem prenovili in ji dodali nov koncept, in sicer moderen ambient s poudarkom na lesenih elementih, kakovostni hrani in dobri postrežbi. Med drugim si želi, da bi z gostinsko dejavnostjo mlademu in izkušenemu kadru dali možnost, da delo najde v lokalnem okolju, saj se tudi pri njih soočajo s pomanjkanjem delovne sile.
»Sprva je bila tu, ko prizidka, ki smo ga naredili pozneje, še ni bilo, mizarska delavnica. Na mestu, kjer je v današnji gostilni kuhinja, je v 60. letih neka gospa odprla bife. Mama je videla, da ji to kar laufa, zato je še sama v Ljubljani naredila gostinski tečaj. Potem je pa še mama začela gostinsko dejavnost. Ampak to so bili prostori, ki se ne morejo primerjati z današnjimi,« se spominja Lužar in pove, da so vso opremo naredili domačini, centralnega ogrevanja seveda ni bilo, le neki gašperček, ki so ga večkrat kar gostje zakurili in vanj metali drva. Sogovornik pravi, da bi bile gotovo še kje kakšne fotografije tistih časov, ampak so te izginile v požaru, ki jih je nekoč prizadel.
Bloke so znane po avtohtoni pasmi bloških volov, in to je zaznamovalo tudi tamkajšnjo gostinsko dejavnost. »Ob četrtkih so bili tukaj sejmi in spominjam se, koliko se je takrat popilo. Neizmerne količine alkohola, naročevali so po litre vina, ne po deci. Tudi hrana je šla za med. Ta sicer ni bila tako raznolika, kot je danes. Če je nekdo vola prodal, je pač moral dati za rundo. In marsikdo je vse pognal.«
A je bilo v starih časih, ko je bil Domin še furmanska gostilna, drugače tudi, ko je gostom zavrela kri. »Bil je neki lokalni policaj, ki je seveda prišel ob pretepu, ampak kaznoval ni nikogar, še za špricar je dobil. A to ne pomeni, da se ga niso bali, nikakor, bali so se ga in ga spoštovali,« se spominja Lužar in doda: »Včasih smo se v gostilnah res dobivali zaradi druženja in veseljačenja, danes pa večina tako ali tako bulji v telefone.«
