85-letni čevljar Henrik dela še ponoči (FOTO)

»Danes obutev preveč podcenjujemo. Čevelj je osnova, da hodimo naravnost, da nam daje stabilnost in oporo ter da ne trpijo hrbtenica, kolki in kolena, tega se mnogi premalo zavedajo. Poglejte, nekateri imajo že pri 30 letih težave s kolki in hrbtenico, veliko k temu pripomore prav slaba obutev. In danes je prav nekakovostna obutev tista, ki jo največkrat izberemo in ki je je tudi največ v naših trgovinah,« pravi 85-letni Henrik Kolenc, ki kljub starosti še vedno vztraja v svoji čevljarski delavnici pod Kapitljem na Prešernovem trgu v Novem mestu. Saj bi lahko že zdavnaj odložil šuštarsko orodje, a kaj, ko ga to delo veseli, ljudje pa se vedno znova vračajo k njemu. Tudi ob našem obisku so si dobesedno podajali kljuko.

Singerica dela natančno in brezhibno.

»Vsak dan sem v delavnici, dela je pa toliko, da se ne vidim ven. Ljudje prihajajo in v času, ko imam odprto, težko kaj naredim, zato delam tudi ponoči,« se nasmehne čil možak, ki ga resnično žalosti, kako slaba obutev je zdaj na voljo v naših trgovinah. »Dobre čevlje izvažamo, klump pa uvažamo. Materiali so slabi, veliko slabši kot nekdaj. Tudi usnje je tanjše, prav tako podplati, pete so votle, manj je šivanja in več lepljenja. Poglejte ta čevelj: saj je usnjen, peta ni pa nič vredna. Novo sem moral narediti,« pokaže skoraj nov čevelj, ki bo zdaj dlje služil svojemu namenu.

Cela plača za dobre čevlje

Dela mu ne zmanjka.

Čevlji, ki smo jih nekdaj izdelovali v naši državi, so bili kakovostni, danes pa je tudi miselnost kupcev drugačna: če je čevelj malo dražji, je že predrag. »Včasih je bilo treba za dober čevelj odšteti celo plačo, lahko tudi več. No, dalo se je kupiti tudi cenejšo obutev, a ta, ki je bila draga, je res služila,« poudari Henrik in pokaže močan usnjen čevelj, narejen leta 1962. »Takšne smo izdelovali v Industriji obutve v Novem mestu. Ta par je pred časom hotela na vsak način imeti ena gospa iz muzeja, pa ga nisem dal,« se nasmehne sogovornik in pokaže še en par čevljev, svojega, ki ga je naredil sam pred tremi desetletji in je tako kakovosten, da jih še sedaj nosi. Vsak bi moral imeti dobre čevlje in zanje skrbeti, poudari.

Henrika boli, da nima naslednika, ki bi nadaljeval njegovo poslanstvo. Hčerka in sin sta se našla v drugih dejavnostih, pa tudi sicer med mladimi ni interesa za takšne ročne spretnosti. Sploh pa niti ni več šole, kjer bi se učili teh veščin. »Obrtna šola manjka, ja. Po vojni sem jo obiskoval, tri leta je trajala. Trikrat na teden smo imeli pouk, dvakrat na teden smo pa delali,« se spomni svoje mladosti in dni, ko je nekajkrat na teden iz Mirne Peči pešačil v šolo v Novo mesto: »Snega je bilo tudi do pol metra in včasih sem imel srečo, da sem naletel na traktor, ki je oral sneg, pa sem skočil nanj, da je bila pot lažja.« Čevljarskih veščin se je učil na Čatežu, na Mirni, v Mirni Peči pa seveda Industriji obutve. V Novo mesto je prišel leta 1955, svojo delavnico je imel na različnih koncih dolenjske prestolnice, pred pol stoletja pa sta z ženo kupila hišo, kjer živita še zdaj in kjer ima v pritličju delavnico.

Šiva na staro singerico

Tale čevelj so izdelali v Industriji obutve v Novem mestu leta 1962 in ni čudno, da so si ga zaželeli v muzeju.

»Včasih me že prime, da bi jo enostavno zaprl, ker me žalosti, kakšna obutev je danes. Res ni nobene kakovosti. Ampak to delam z veseljem, zato vztrajam in zato mi ni težko. Pa tudi zdravje mi kar služi. Moraš pa imeti za to delo posluh in tudi dobre živce,« pravi hudomušno in pove, da on že ni tak, da bi takoj vrgel puško v koruzo. Zato vztraja. Tudi med najinim klepetom ne miruje, moškemu gležnjarju mora zamenjati zadrgo, zato sedi in šiva s sto let staro singerico, ki dela brezhibno in natančno. A za takšno delo je potreben občutek, tega pa novomeškemu čevljarju, enemu redkih, ki še vztrajajo v svojem poklicu, ne manjka. Tudi drugi stroji, ki jih uporablja pri svojem delu, so stari, a kakovostni. Težje pa je s potrošnim materialom. Henrika je nekdaj z njim zalagal trgovski potnik, zdaj pa marsikaj dobi čez mejo, v Samoboru, a tudi tu ni več kakovosti, kot je bila nekdaj.

Henrik bi torej lahko že zdavnaj zaprl obrt, a kaj, ko je tako rad v delavnici, kjer je čutiti vonj po usnju, lepilih in drugem materialu. Predvsem pa je čutiti veliko predanost poslanstvu in želji ustreči stranki. Tudi zato včasih še pozno v noč v njegovi delavnici gori luč.