92-letna Tončka z zlatimi rokami varuje kulturno dediščino (FOTO)
Pri častitljivih 92 letih se je Tončki Jemec iz Petelinj pri Dolskem v občini Dol pri Ljubljani uresničila življenjska želja. Prvič si je lahko ogledala film, v katerem je glavno vlogo odigrala sama. Vitre življenja je naslov dokumentarnega filma, ki ga je dve leti ustvarjal njen sokrajan Ivan Marjanović in ki v 50 minutah predstavi njeno dolgoletno pletarsko ustvarjanje.
Ob prihodu v nabito polno dvorano Kulturnega doma Dolsko, kjer je potekala premiera, se je res lahko počutila kot prava filmska zvezda, saj jo je okoli 250 gledalcev pozdravilo z bučnim aplavzom. Na ta način so ji izkazali globoko spoštovanje ter se ji zahvalili za vse, kar je v vseh teh letih storila za svojo domačo in širšo okolico.
Ampak prišel bo čas, ko bodo ljudje to spet radi znali, a se potem ne bo več dalo pomagati.
Daleč naokoli jo še kako dobro poznajo kot pravo mojstrico pletarstva. »Še danes uživam v tem, če še kaj naredim. Kljub letom imam za to še vedno moč,« pravi Jemčeva, ki res dobro skriva svoja leta: »Pomemben je prijem. Ko ga enkrat človek dobi v roko, ni treba nobene moči.«
Njeni izdelki so iz povsem naravnih materialov, kar je pomembno že danes, vse bolj pa bo tudi v prihodnje. Plete jih iz vrbe. Ta se, kot piše na spletni strani projekta Cultural Capital counts (Vrednotenje nesnovne kulturne dediščine), reže spomladi, nato jo pletar olupi, posuši in sortira po debelini. Že poleti ali na jesen lahko debele palice cepi na vitre, na tri ali štiri dele. V ta namen Tončka, ki v dokumentarnem filmu prikaže ves postopek izdelave izdelkov, uporablja stroj na ročni pogon.
Da lahko iz viter nato plete, je treba te namočiti in počakati, da postanejo upogljive. Šele pozimi je tako čas za pletenje. Plete tako zase kot po naročilu, pri čemer najraje dela košarice za veliko noč. Veliko zanimanja je tudi za košare, namenjene za razna poročna in jubilejna darila. Eno od njenih umetnin, velikanski lipov list z vpletenim rožnim vencem iz 118 košaric, je v imenu slovenskih romarjev v dar dobil celo papež Janez Pavel II.
V samem vrhu rokodelcev
Tončka Jemec je leta 1990 prejela priznanje Obrtne zbornice Slovenije in pridobila naziv mojstrice domače obrti. Deset let pozneje pa še priznanje zlata vitica. »S tem jo strokovnjaki tega področja uvrščajo v sam vrh slovenskih rokodelcev. Prof. dr. Janez Bogataj jo je uvrstil med domače obrtnike v svoji knjigi Mojstrovine Slovenije,« na svoji spletni strani poudarijo v občini Dol pri Ljubljani, kjer so ji, ker je »prispevala k boljšemu, kvalitetnejšemu in polnejšemu življenju občanov in ima pomen za razvoj in ugled občine na področju umetnosti, kulture ter humanitarnih in drugih dejavnosti«, podelili naziv častne občanke.
Prišel bo čas, ko bo prepozno
Pri ustvarjanju ji nikoli ne zmanjka novih idej oziroma je zelo inovativna, zato tradicionalno pletarstvo ne le ohranja, ampak tudi razvija in nadgrajuje. »Za to obrt mi je kar malo žal. Zmeraj sem si želela, da bi jo osvojili tudi drugi. Če bi mi kdo rekel, naj pokažem, kako ustvarjam, bi mu jaz to srčno rada pokazala,« pravi Jemčeva o tem, kako je za pletarstvo vedno manj zanimanja. »Ampak prišel bo čas, ko bodo ljudje to spet radi znali, a se potem ne bo dalo več pomagati.«
Obrti se je naučila od mame in očeta. Kot prva med slovenskimi rokodelci je svoje znanje poskušala prenesti na mlajše rodove s pletarskim krožkom na Osnovni šoli Dolsko. Leta 2011 je izdala knjigo Vitre življenja: S pesmimi in črticami skozi čas. Njeni izdelki so romali celo v ameriško mesto Los Angeles in na Japonsko.
Ustvarjalno življenje 92-letne Tončke je v omenjeni dokumentarni film zdaj, kot že omenjeno, ovekovečil Marjanović. Pred premiero se mu je več krajanov zahvalilo, da se je lotil tako velikega in za ohranjanje slovenske nesnovne kulturne dediščine pomembnega projekta. Prve vezi s Slovenijo je namreč začel plesti šele leta 2006, ko se je iz rodne Srbije preselil v Slovenijo in si tu ustvaril družino. »Zanimajo me predvsem zgodbe ljudi. Zanimajo me dokumentarci, zato nikoli ne bi denimo snemal oglasov,« razloži 43-letnik. In še, da je takoj, ko je v kraju spoznal bogato ustvarjalno pot gospe Jemec, padla odločitev, da se o Tončki in hkrati o obrti posname film. Pri tem so ga podprli tudi na občini.
»Ona se je res vživela v film. Res je čudovita in izjemna oseba. Celo življenje je hotela biti igralka, in s tem filmom se ji je izpolnila želja,« se spominja sodelovanja s pravo ikono slovenskega pletarstva. Za seboj ima 32 snemalnih dni, vseskozi pa mu je družbo kot kostumografinja in asistentka režije delala Tončkina nečakinja Mateja Lunar Jemec.
»Podpisan sem pod scenarij, režijo, snemanje, montažo in koloristko. Filma sicer, če bi morali vse to plačati, sploh ne bi bilo. Tonsko obdelavo sem zaupal znanemu slovenskemu glasbenemu producentu Damjanu Pančurju - Panču,« pravi sogovornik in še, da sta mu pri snemanju pomagala tudi sinova, 13-letni Uroš (kot drugi snemalec) in 11-letni Nikola (skrbel je za to, da je bila vsa oprema ves čas na svojem mestu). V filmu je hotel poleg celotnega postopka izdelave izdelkov iz vrbe predstaviti še vsakodnevno Tončkino življenje. »S svojimi zlatimi rokami, ki jih uporablja za varovanje slovenske kulturne dediščine, je lahko zgled marsikomu,« o zvezdi dokumentarnega filma pravi Marjanović.
Uresničila se ji je življenjska želja. Končno je lahko zaigrala v pravem filmu.
Snemal tudi na Hrvaškem
V mladosti je sicer delal na televiziji kot športni novinar in takrat se je začela njegova ljubezen do filmskega ustvarjanja. Poleg filma o življenju Tončke Jemec, ki je bi ga lahko brez težav predvajali v najbolj gledanih televizijskih terminih, je posnel tudi dokumentarni film o hrvaškem pomorcu in legendi Jadrolinije Anteju Mrvici. »Snemal sem 21 dni na otoku Žirje, premierno je bil film prikazan februarja 2022 v Hiši umetnosti Arsen v Šibeniku. Podaril sem ga vsem dobrim ljudem omenjenega otoka. UKC Ljubljana sem podaril sedem izobraževalnih krajših filmov, pri treh sem sodeloval,« svoje dosežke strne Marjanović, ki je od leta 2018 tudi del gasilske enote največje slovenske bolnišnice.
