Adrianu sekunda spremenila življenje

Mojstrana – Glasno so sredi Mojstrane v živo zaigrane note vabile na počitek pod jesensko obarvanim listjem, na okrepčilo in predvsem na trenutke, ko vsak posameznik lahko postane košček v mozaiku dobrega za Adriana Černilogarja, ki je lani doživel hudo nesrečo. »Adrian je še vedno del našega kolektiva, naši gostje niso pozabili, kako mojstrsko je znal zakuriti v peči in speči pice, ki so šle vsem v slast,« je dejala Mojca Kelvišar, najemnica Pizzerie Kot v središču naselja, ki se je odločila za nenavadno in zanimivo akcijo.


»Zaposleni in prijatelji ter gosti lokala smo namenili delovno sobotno popoldne za Adriana. Organizirali smo dobrodelno tekmovanje v prstometu, kjer so nastopili ljubitelji tega izvirno slovenskega športa, ob tem pa smo celoten promet tako s pijačo kot hrano zbrali za našega Adrija, s katerim bi mu omogočili malo lažje življenje. To ni veliko, vendar smo se potrudili in zanj uredili prevoz do Mojstrane, saj drugače, ker je brez vozila, prirejenega za invalida, iz Kranjsko Gore, kjer živi, ne more nikamor. Zelo primerno bi bilo, da se mu omogoči nakup vozila za njegove potrebe. Tega mi žal ne moremo storiti, a vendar naj bo to, kar je bilo danes pri nas, prvo dejanje, ki bi mu namenilo svetlejšo pot v prihodnosti.«

Dva norca naredila žur

Mojca je pred časom o načrtovanem dogajanju povedala tudi pevcu Mitji Šinkovcu in njegovemu prijatelju Luki Ažmanu. Pritovorila sta svojo glasbeno opremo v Mojstrano in ob drugi uri popoldne začela zabavati goste. »Mitja in Luka sta se v duhu prireditve odpovedala honorarju. Mladi glasbeniki so prišli s Sandijem Vovkom iz Studia Osminka, tudi oni so nastopili in honorar dodali v zbir za Adriana.«


»Kličejo naju dva norca, predvsem zato, ker narediva noro žurko. Enkrat sva že skrbela za zabavo v Pizzeriji Kot, na Mojčino povabilo sva se z veseljem odzvala, ko sva izvedela za dober namen druženja ob najinem nastopu. Večkrat z veseljem sodelujeva pri projektih, v katerih se zbira pomoč za posameznike, ki jo potrebujejo. Na takih prireditvah je vedno publika dobrega srca in zato nastopiva s še večjim užitkom,« je povedal Ažman in dodal zanimivo podrobnost: »Naselje nedaleč stran ima gostinsko brunarico, kjer je viselo obvestilo, da je zaprta in naj gredo njihovi gostje v Mojstrano na dobrodelno prireditev. Kapo dol!«

Upanje je v Panami

»Malo več kot leto je, odkar sem spet tu,« je ob prihodu povedal Adrian, ki se je na posebnem invalidskem vozičku pripeljal do Mojce. Prisrčno ga je objela in dejala: »Komaj čakam, da se vrneš, fant moj.« Pot do tega trenutka zna biti dolgotrajna. »Sem tetraplegik, lani sem si ponesrečil šesto vretence. Ne čutim nog, to sega vse do predela prsi, roke me tudi ne ubogajo preveč.


Obstajajo terapije in metode, ki lahko precej olajšajo stanje.« Adrian je optimist in ne izključuje možnosti, da bi nekoč stopil na noge: »Pridobili smo informacije o kliniki na Dunaju, nato smo odkrili možnost terapij in posebnega zdravljenja v Srednji Ameriki, v Panami. Koliko je to povezano s stroški, si lahko samo predstavljate. Recimo enomesečno bivanje z asistentom, torej mojim dekletom Gajo, bi stalo blizu sto tisočakov, kar pa je žal v tem trenutku neizvedljivo. Bolj ali manj smo pri tem, tako iskanju primernih terapevtskih klinik kot finančnih sredstev, odvisni sami od sebe.«

Adrian je še dejal, da ima prijatelja, ki se je poškodoval ob istem času kot on, in je odkril kliniko v Panami, v kratkem namerava odpotovati tja. »S svojim stanjem se ne bom nikoli sprijaznil, vendar je treba s tem živeti,« je neposreden Adrian: »Najpomembnejše je, da ostane upanje. Cenim to, kar so prijatelji in sodelavci naredili, ko so organizirali to prireditev. Vesel sem njihove družbe, pogovorov, dobrih želja.«


Medtem je njegov stanovski kolega Klemen Robič spretno kuril v peči in pekel pice, da so skorajda frčale po zraku, gostje pa so jih naročali, tudi za domov so jih vzeli. Kolikšen je bil izkupiček celotnega popoldneva za Adriana, vam bomo slikovito opisali ne v denarju, temveč v številu spečenih pic – 243.