REJEC
Adrijan Galjot že od osmega razreda redi piščance
Danes 22-letni Adrijan Galjot si je uredil tudi klavnico. Za silvestrovo je ponujal nadevane piščance, ki jih je bilo treba samo še speči.
Odpri galerijo
V trgovinici FOTOgrafije: Špela Ankele
»V osmem razredu sem se začel ljubiteljsko ukvarjati z rejo piščancev. Leta 2016 smo kmetiji, ki je usmerjena pretežno v govedorejo in pridelavo mleka, dodali še piščančjerejo, uredili smo tudi klavnico za perutnino. Takrat še nisem dopolnil 18 let,« pripoveduje 22-letni Adrijan Galjot.
Doma je na kmetiji Galjot, ki jo je v Lahovčah na Gorenjskem, to je pod Krvavcem, težko zgrešiti, kajti na travniku pred kmetijo so od nedavnega velikanski panoji, na katerih je ponosno zapisan priimek Galjot.
Zakaj se je usmeril ravno v piščančjerejo? »Želel sem imeti nekaj svojega – oče je že imel govedorejo, vsak od bratov in sestra pa se je usmeril na svoje področje,« pripoveduje mladenič.
In čeprav je že zgodaj vedel, da bo ostal na kmetiji, se ni odločil, da znanje pridobi na kateri od sorodnih srednjih šol. »Odločil sem se za srednjo šolo za strojništvo v Škofji Loki,« pojasni. Strojniško znanje mu je zelo prav prišlo, ko je na kmetiji urejal klavnico, saj je kar sam poskrbel za marsikaj. »Izpopolniti je bilo treba nekatere stroje,« pove kar malo skromno.
»Že zgodaj si je Adrijan zamislil, kaj bi rad počel v življenju, in vsem, ki ga poznamo, je bilo jasno, da bo ideje kmalu uresničil,« pove, ne brez ponosa, njegov oče Janez Galjot, ki je nov hlev na kmetiji postavil leta 2002, ta gradnja pa je na domačiji pomenila velik korak naprej.
Tudi očetova zgodba je posebna, kajti Janez Galjot je domačijo, ki jo je usmerjal v govedorejo in pridelavo krompirja, prevzel pri rosnih 15 letih, ko mu je umrl oče. Kmetijo, ki na tem mestu obstaja vse od leta 1680, zdaj že počasi predaja naprej, saj bo šla v marljive roke drugemu najstarejšemu sinu Benjaminu, ki je med našim obiskom na dvorišču ravno urejal imenitne jaslice.
»Slovensko podeželje bo živelo le toliko časa, dokler se bo vanj vlagalo. Dokler bo zemlja obdelana in bodo ljudje cenili lokalno pridelano hrano. To je ključno za preživetje države in podeželja. Zato se tudi mi ves ta čas trudimo pridelati dobro hrano in jo ponuditi po zmernih, dostopnih cenah, kajti slovenska hrana, pa niti ni važno, kako je pridelana, je vsekakor boljša od tuje,« o prihodnosti podeželja razmišlja Janez Galjot.
A vrnimo se k Adrijanu in njegovim piščancem: »To, da sem se usmeril v piščančjerejo, je bila prava odločitev. Letos, med prvim koronskim valom, sem imel veliko časa za razmišljanje. Če ne bi imel toliko časa, danes na kmetiji še ne bi bilo obrata za predelavo mesa v piščančje hrenovke, mesni sir, salame in paštete.« Ko takole našteva, kaj vse mu je uspelo že urediti na kmetiji, pravi tudi: »Za prihodnost imam še ogromno idej, samo še čas si moram vzeti, da jih uresničim. Ko se ti ponudi priložnost, jo je treba zgrabiti!«
Eno od priložnosti je zgrabil nedavno, kajti že za martinovo so na kmetiji Galjot ponudili nadevanega piščanca, tega je treba doma samo še speči po navodilih, ki jih je Adrijan napisal na list papirja. Posebno ponudbo so ponovili za božič, in ker je bilo zanimanje izjemno, je mladenič te dni na spletu brž objavil, da bo nadevane piščance dodal tudi v silvestrsko posebno ponudbo.
Že pred štirimi leti pa so odprli trgovinico. »Letos spomladi, ko se je zgodila korona, smo jo bolje založili, kajti ugotovili smo, da kupci radi sežejo po domačih izdelkih, zato se trudimo, da jim v sodelovanju z okoliškimi kmetijami na enem mestu ponudimo čim več,« pravi Adrijan, ki v trgovinici (poleg zelenjave z domačije ter piščančjega mesa in piščančjih izdelkov) prodaja še mlečne izdelke s kmetije Podjed (ta je v nekaj kilometrov oddaljenem Olševku), kot tudi značilno rdečo ptujsko čebulo oziroma lük ter česen s ptujske kmetije. »Tam je doma moje dekle Nina, njen brat Niko Obran pa je tisti, ki se na tej ptujski kmetiji ukvarja s poljedelstvom,« se nasmehne sogovornik.
Še to lahko zapišemo: v kratkem času je s piščančjimi izdelki prodrl na police zadružnih trgovin, tako tiste v Škofji Loki kot tudi one v domačih Cerkljah na Gorenjskem. »Sodelujemo še z Mesnico Perešuti v Gorenji vasi, s trgovino Princ v Zalogu in z Mojo kmetijo na ljubljanskih Fužinah, izdelke pa prodajamo tudi na rednih tržnicah v Cerkljah na Gorenjskem,« ob koncu pogovora še našteje podjetni mladi piščančjerejec.
Benjamin bo prevzel kmetijo.
Doma je na kmetiji Galjot, ki jo je v Lahovčah na Gorenjskem, to je pod Krvavcem, težko zgrešiti, kajti na travniku pred kmetijo so od nedavnega velikanski panoji, na katerih je ponosno zapisan priimek Galjot.
Želel je imeti nekaj svojega
Zakaj se je usmeril ravno v piščančjerejo? »Želel sem imeti nekaj svojega – oče je že imel govedorejo, vsak od bratov in sestra pa se je usmeril na svoje področje,« pripoveduje mladenič.
In čeprav je že zgodaj vedel, da bo ostal na kmetiji, se ni odločil, da znanje pridobi na kateri od sorodnih srednjih šol. »Odločil sem se za srednjo šolo za strojništvo v Škofji Loki,« pojasni. Strojniško znanje mu je zelo prav prišlo, ko je na kmetiji urejal klavnico, saj je kar sam poskrbel za marsikaj. »Izpopolniti je bilo treba nekatere stroje,« pove kar malo skromno.
»Že zgodaj si je Adrijan zamislil, kaj bi rad počel v življenju, in vsem, ki ga poznamo, je bilo jasno, da bo ideje kmalu uresničil,« pove, ne brez ponosa, njegov oče Janez Galjot, ki je nov hlev na kmetiji postavil leta 2002, ta gradnja pa je na domačiji pomenila velik korak naprej.
Freska na hlevu prikazuje zavetnika Lahovč svetega Florijana.
Tudi očetova zgodba je posebna, kajti Janez Galjot je domačijo, ki jo je usmerjal v govedorejo in pridelavo krompirja, prevzel pri rosnih 15 letih, ko mu je umrl oče. Kmetijo, ki na tem mestu obstaja vse od leta 1680, zdaj že počasi predaja naprej, saj bo šla v marljive roke drugemu najstarejšemu sinu Benjaminu, ki je med našim obiskom na dvorišču ravno urejal imenitne jaslice.
»Slovensko podeželje bo živelo le toliko časa, dokler se bo vanj vlagalo. Dokler bo zemlja obdelana in bodo ljudje cenili lokalno pridelano hrano. To je ključno za preživetje države in podeželja. Zato se tudi mi ves ta čas trudimo pridelati dobro hrano in jo ponuditi po zmernih, dostopnih cenah, kajti slovenska hrana, pa niti ni važno, kako je pridelana, je vsekakor boljša od tuje,« o prihodnosti podeželja razmišlja Janez Galjot.
Adrijan Galjot: »Ko se ti ponudi priložnost, jo je treba zgrabiti!«
A vrnimo se k Adrijanu in njegovim piščancem: »To, da sem se usmeril v piščančjerejo, je bila prava odločitev. Letos, med prvim koronskim valom, sem imel veliko časa za razmišljanje. Če ne bi imel toliko časa, danes na kmetiji še ne bi bilo obrata za predelavo mesa v piščančje hrenovke, mesni sir, salame in paštete.« Ko takole našteva, kaj vse mu je uspelo že urediti na kmetiji, pravi tudi: »Za prihodnost imam še ogromno idej, samo še čas si moram vzeti, da jih uresničim. Ko se ti ponudi priložnost, jo je treba zgrabiti!«
Povezovanje okoliških kmetij
Eno od priložnosti je zgrabil nedavno, kajti že za martinovo so na kmetiji Galjot ponudili nadevanega piščanca, tega je treba doma samo še speči po navodilih, ki jih je Adrijan napisal na list papirja. Posebno ponudbo so ponovili za božič, in ker je bilo zanimanje izjemno, je mladenič te dni na spletu brž objavil, da bo nadevane piščance dodal tudi v silvestrsko posebno ponudbo.
Slovensko podeželje bo živelo le toliko časa, dokler se bo vanj vlagalo. Dokler bo zemlja obdelana in bodo ljudje cenili lokalno pridelano hrano.
Že pred štirimi leti pa so odprli trgovinico. »Letos spomladi, ko se je zgodila korona, smo jo bolje založili, kajti ugotovili smo, da kupci radi sežejo po domačih izdelkih, zato se trudimo, da jim v sodelovanju z okoliškimi kmetijami na enem mestu ponudimo čim več,« pravi Adrijan, ki v trgovinici (poleg zelenjave z domačije ter piščančjega mesa in piščančjih izdelkov) prodaja še mlečne izdelke s kmetije Podjed (ta je v nekaj kilometrov oddaljenem Olševku), kot tudi značilno rdečo ptujsko čebulo oziroma lük ter česen s ptujske kmetije. »Tam je doma moje dekle Nina, njen brat Niko Obran pa je tisti, ki se na tej ptujski kmetiji ukvarja s poljedelstvom,« se nasmehne sogovornik.
340let je že na tem mestu kmetija.
Še to lahko zapišemo: v kratkem času je s piščančjimi izdelki prodrl na police zadružnih trgovin, tako tiste v Škofji Loki kot tudi one v domačih Cerkljah na Gorenjskem. »Sodelujemo še z Mesnico Perešuti v Gorenji vasi, s trgovino Princ v Zalogu in z Mojo kmetijo na ljubljanskih Fužinah, izdelke pa prodajamo tudi na rednih tržnicah v Cerkljah na Gorenjskem,« ob koncu pogovora še našteje podjetni mladi piščančjerejec.
