PREŽIVEL NAPAD ZVERINE
Albin medveda držal za gobec in bil
Stopetdesetkilski samec je napadel Albina Štebljaja iz Želimelj.
Odpri galerijo
Albin Štebljaj iz Želimelj se redno rekreira po evropski pešpoti E6, ki se vije skozi njegove kraje, se povzpne mimo Klade do Golega in še naprej čez Krimsko hribovje, to je območje rjavega medveda. Pred manj kot letom dni je kosmatinka v teh koncih že napadla 80-letno Pavlo Saje z Vrha nad Želimljami. Po napadu je kmetijsko ministrstvo izdalo ustno odločbo za odstrel medvedke in njenih dveh mladičev. Da bi preprečili njen odstrel, so tiste dni po želimeljskih gozdovih hodili aktivisti in ropotali z lonci ter pokrovkami z željo, da bi medvede pregnali globlje v gozd. Uspelo jim je: številnost rjavega medveda je danes v Sloveniji tako velika kot še nikoli v zgodovini!
Tedaj pa smo ga poklicali v ljubljansko bolnišnico, kjer je bil od torka na opazovanju. Direktor podjetja za servis in montažo dvižnih vrat je vsaj za silo že lahko strnil svoje misli in sklenil svojo noro izkušnjo deliti z nami: »Midva sva se čisto po pomoti srečala …« Bilo je namreč golo naključje, da sta se Albin in medved znašla v istem trenutku na istem kraju. »Ne, nisem imel časa laufati!« Ko se je pohodnik približal medvedu za hrbet samo na nekaj metrov, več kot pet metrov zanesljivo ni bilo, se je medved sunkovito in nagonsko obrnil in se zakadil v Albina. »Še obrnil se nisem dobro, že me je podrl,« se je spominjal žepni Herkules iz Želimelj. To pa zato, ker se mu je uspelo kljub svojim 160 centimetrom višine zoperstaviti najmanj 150-kilogramskemu medvedjemu samcu. Ko se je postavil na obe nogi, je bil seveda tudi krepko višji. »Poskušal sem mu sicer pobegniti, pa me je že spet začopatil,« je pripovedoval Albin. Še več: »Kar trikrat sva se objela in stepla. Pravzaprav sva oba rjovela. Spomnim se, da me je vsakič, ko sem se hotel odmakniti, ostro šavsnil …«
Kljub temu je na Albinu zapustil vidne sledove: »Popraskal me je po vratu, nogah, hrbtu, po obrazu, ki sem si ga kar naprej ščitil, me na srečo ni.« Govorilo se je, da ima poškodovane notranje organe. »Ah, kje pa, nič kaj takega ni, se pa zavedam, da je manjkalo le malo, pa bi jo veliko slabše odnesel!«
Slednjič je Albinu le uspelo priti do domače hiše. Bil je ves v šoku. Prišel je brez mobitela, ker ga je izgubil v boju z medvedom. Bilo je malo pred osmo uro zvečer. Ko ga je zagledala, je moral Albin sprva miriti svojo ženo, šele potem sta šla lahko po zdravniško pomoč.
Trikrat sta se objela in stepla
Zato ni tudi nič čudnega, da je 56-letnega pohodnika pred dnevi pozno popoldne presenetil odrasel medved. Ali pa je našo največjo zver presenetil Albin. Oboje je mogoče. Dogodek se je zgodil v gozdu, ko je pohodnik stopil na pot in žival presenetil. »Drug drugega sta se ustrašila. Gospod dogodka absolutno ni izzval. Oba z medvedom sta se znašla zgolj v istem trenutku, na istem kraju,« je pojasnil vodja oddelka za gozdne živali in lovstvo Marko Jonozovič. Temu je Albin kot edinemu še ves v šoku zaupal svojo neverjetno pa tudi na moč srhljivo izkušnjo, kaj se mu je pravzaprav zgodilo. Nikomur drugemu je ni.
Kar trikrat sva se objela in stepla?! Pravzaprav sva oba rjovela.
Tedaj pa smo ga poklicali v ljubljansko bolnišnico, kjer je bil od torka na opazovanju. Direktor podjetja za servis in montažo dvižnih vrat je vsaj za silo že lahko strnil svoje misli in sklenil svojo noro izkušnjo deliti z nami: »Midva sva se čisto po pomoti srečala …« Bilo je namreč golo naključje, da sta se Albin in medved znašla v istem trenutku na istem kraju. »Ne, nisem imel časa laufati!« Ko se je pohodnik približal medvedu za hrbet samo na nekaj metrov, več kot pet metrov zanesljivo ni bilo, se je medved sunkovito in nagonsko obrnil in se zakadil v Albina. »Še obrnil se nisem dobro, že me je podrl,« se je spominjal žepni Herkules iz Želimelj. To pa zato, ker se mu je uspelo kljub svojim 160 centimetrom višine zoperstaviti najmanj 150-kilogramskemu medvedjemu samcu. Ko se je postavil na obe nogi, je bil seveda tudi krepko višji. »Poskušal sem mu sicer pobegniti, pa me je že spet začopatil,« je pripovedoval Albin. Še več: »Kar trikrat sva se objela in stepla. Pravzaprav sva oba rjovela. Spomnim se, da me je vsakič, ko sem se hotel odmakniti, ostro šavsnil …«
Ležal na podivjanem kosmatincu
»Prav nič se ne šalim,« je jadrno odgovoril na naše začudenje. »Nazadnje sem ga držal še za njegov gobec ίin ga sunil v žnabelj!« Albin je imel seboj namreč tudi pohodne palice. »Z eno sem ga potem toliko časa tolkel, da sva skupaj padla v meter globok graben, zgodilo se je celo, da sem bil na medvedu tedaj jaz, on pa pod mano!« Da je bil človek nad zverjo, se najbrž v takšnem soočenju še ni zgodilo. Nemara je imel medved prav zato že v naslednjem trenutku dovolj in je raje odlomastil globoko v gozd.
1000 medvedov hlača po naših gozdovih.
Kljub temu je na Albinu zapustil vidne sledove: »Popraskal me je po vratu, nogah, hrbtu, po obrazu, ki sem si ga kar naprej ščitil, me na srečo ni.« Govorilo se je, da ima poškodovane notranje organe. »Ah, kje pa, nič kaj takega ni, se pa zavedam, da je manjkalo le malo, pa bi jo veliko slabše odnesel!«
Slednjič je Albinu le uspelo priti do domače hiše. Bil je ves v šoku. Prišel je brez mobitela, ker ga je izgubil v boju z medvedom. Bilo je malo pred osmo uro zvečer. Ko ga je zagledala, je moral Albin sprva miriti svojo ženo, šele potem sta šla lahko po zdravniško pomoč.
Vandrovec se je močno prestrašil
Starešina Lovske družine Škofljica Mitja Spindler živi na Golem, kraju, kamor je bil takrat namenjen tudi Albin Štebljaj. Tudi on je potrdil, da Štebljaj ni storil ničesar takšnega, zaradi česar bi medveda s čim izzval. »Bilo je le nesrečno naključje, da sta žival in človek drug drugega presenetila. Ker medved nima svojega območja, tudi ne moremo govoriti, da je Štebljaj vstopil v njegov prostor. Medved je namreč pravi vandrovec in vsako noč prevandra kakšnih 40 ali 50 kilometrov, a ne v isti smeri.« Izvedeli smo, da v bistvu nikoli ne želi pokončati človeka. »To pot je tako odreagiral zgolj zato, ker ga je človek tako močno presenetil, resnično ga ni pričakoval, zato je začutil veliko nevarnost, se v trenutku (prav tako poln adrenalina) odzval in na vso srečo zgrešil Albinove notranje organe,« je še dodal Spindler.
Starešina Lovske družine Škofljica Mitja Spindler živi na Golem, kraju, kamor je bil takrat namenjen tudi Albin Štebljaj. Tudi on je potrdil, da Štebljaj ni storil ničesar takšnega, zaradi česar bi medveda s čim izzval. »Bilo je le nesrečno naključje, da sta žival in človek drug drugega presenetila. Ker medved nima svojega območja, tudi ne moremo govoriti, da je Štebljaj vstopil v njegov prostor. Medved je namreč pravi vandrovec in vsako noč prevandra kakšnih 40 ali 50 kilometrov, a ne v isti smeri.« Izvedeli smo, da v bistvu nikoli ne želi pokončati človeka. »To pot je tako odreagiral zgolj zato, ker ga je človek tako močno presenetil, resnično ga ni pričakoval, zato je začutil veliko nevarnost, se v trenutku (prav tako poln adrenalina) odzval in na vso srečo zgrešil Albinove notranje organe,« je še dodal Spindler.
Prostor je prezasičen s kosmatinci
»Ponovno ni bil izveden odstrel, ki je bil sicer predlagan,« je potožil starešina LD Škofljica Mitja Spindler. Ustavno sodišče je namreč pred dnevi razveljavilo zakon o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave, ki velja do konca septembra in pritrdil nevladnim organizacijam. Kar pomeni, da tudi novele tega zakona, ki predvideva še večji odstrel, bržkone ne bo možno uveljaviti. Predlog novele pa predvideva odstrel 220 rjavih medvedov od maja do konca aprila prihodnje leto. Spindler je prepričan, da je trenutno stanje povsem nevzdržno, prostor pa prezasičen z medvedi. »Teh je že tisoč, skrajna in še vzdržna meja, če želimo z medvedom živeti v sožitju, pa bi bila 600.«
»Ponovno ni bil izveden odstrel, ki je bil sicer predlagan,« je potožil starešina LD Škofljica Mitja Spindler. Ustavno sodišče je namreč pred dnevi razveljavilo zakon o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave, ki velja do konca septembra in pritrdil nevladnim organizacijam. Kar pomeni, da tudi novele tega zakona, ki predvideva še večji odstrel, bržkone ne bo možno uveljaviti. Predlog novele pa predvideva odstrel 220 rjavih medvedov od maja do konca aprila prihodnje leto. Spindler je prepričan, da je trenutno stanje povsem nevzdržno, prostor pa prezasičen z medvedi. »Teh je že tisoč, skrajna in še vzdržna meja, če želimo z medvedom živeti v sožitju, pa bi bila 600.«