Alja Venturini z volno in milom ustvarja plašče

Ljubljana je bila nekaj časa prazna, a na vratih Vidovdanske 2 smo tudi v času korona epidemije opazili nasmejano gospo, ki si je pred ogledalom pomerjala pisan lahek svilen šal.

Povabila nas je v delavnico, a se nismo rokovali. »Bomo vsak na svoji strani mize?« nas je nasmejano ogovorila 54-letna Alja Venturini in s spretnim gibom obrnila siv brezrokavnik. »Ta je še moker, posušiti se mora.« Potipali smo in sivi brezrokavnik z roza in belimi madeži je bil res vlažen in težak. A ko bo nared, mu bo na lutko dodala rdeč klobuk, zraven pa svilen šal, prav idealen za kakšno dekle, ki se bo v majskem soncu sprehodilo po obali Izole.

»Počakajte. A se lahko malo našminkam?« je bila neposredna in izginila skozi vrata na hodnik pred ogledalo.
Na obešalnikih pisana svilena ogrinjala, na desni steni pa police do stropa vse polne klobukov in starih lesenih modelov za izdelavo pokrival. Rdeč klobuk, črn z rdečo mašno, bordo rdeč, pa rumen in moder.

Na mizi je ležala svetlo rdeča kita volne: »Takole se začne, s kito in kosmi,« je dejala in s kite s spretnimi prsti rahlo odtrgala kosem, da so se vlakna razprla v pajčevino. Predse je postavila posodo z vodo, pomočila vanjo pest in z dlanjo pogladila po trdem kosu mila, nato pa je rdeč kosem volne izginil med rokami. Malo je pognetla, izmenično razpirala prste, med dlanmi je nastajala kroglica. Spet je segla po kiti, odtrgala in dodala. Kroglica je spreminjala barvo. Z novim kosmom jo je posvetlila, nato pa je z vsakim naslednjim gibom pod milnico temnela.

Venturinijeva se je po končani gimnaziji posvetila študiju evritmije in waldorfske pedagogike in antropozofije avstrijskega filozofa Rudolfa Steinerja ter leta na walfdorski šoli poučevala evritmijo. Z leti so jo pritegnili tudi plesi preteklosti, ki so jih plesali naši predniki zlasti v renesansi in baroku.

Danes še vedno poučuje in v okviru Kulturno-umetniškega društva Sredina vodi delavnice polstenja in evritmije ter prodaja svoje izdelke na sejmih.
»Od tega ne moreš obogateti. Polstenje je verjetno najstarejši način izdelave oblačila in obutve. Kjer pa vendarle gre že za proizvodni proces, saj plašč ustvarimo iz volne, a z rokami.«

Po besedah Venturinijeve so najstarejše najdbe polstenja volne – izdelave oblačil našli v gorobovih starodavnega azijskega nomadskega ljudstva Skitov, ki so mimogrede iznašli sedlo in stremena, bili so nepremagljivi jezdeci.
Danes se je izvirna kultura najbolj ohranila v Turčiji, Azerbajdžanu, kjer imajo pastirji še danes polstena volnena ogrinjala. »Zelo so uporabna, saj jih dobro varuje pred dežjem, poleti hladi in pozimi greje. Volna je namreč najboljši izolator.«

Polstenje dobro poznajo tudi v Skandinaviji: »Pri nas pa se je ohranilo v glavnem v obliki klobučarstva. Volneni klobuki so bili pri naših prednikih nepogrešljivi.«
Iz polstene volne so poleg oblek izdelovali skoraj vse drugo; preproge, pregrinjala, škornje, copate, natikače, da ne govorimo o okrasnih trakovih in rdečih cvetovih, ki se prilegajo na svetlo sivi šal.

Za konec nam je postregla sladko kavo. »V ulici je vse zaprto, pa smo si dnevno sobo uredili kar v delavnici.« Sedli smo na ponujeni stol in na sosednjem zagledali polstene torbe. Ali zdržijo tudi kaj težkega?

»Seveda, obleka ali torba, cekar iz polstene volne je toliko močan koliko polstiš volno, bolj polstiš, bolj gneteš, bolj se vlakna prepletajo in močnejši postaja material.«


Je polsteti volno enostavno? Alja se nam nasmehne in odgovori: »Je, če gledaš in si se voljan učiti, delati z rokami. A lepi pisani vzorci zahtevajo izkušnje.«