Alojz je že četrti lončar v družini (FOTO)

Danes 49-letni inženir kemije Alojz Kržan je že četrta generacija lončarjev v Zalokah na Krškem polju. Na vprašanje, kako se je odločil za tradicionalno obrt, saj bi nemara kot kemik dobil službo kjer koli na svetu, je ob nasmehu skomignil z rameni: »Ne vem, zanimalo me je, in tradicija v družini ...«

Osnovnih veščin lončarstva, kako se pripravi in zavrti glino na vretenu in oblikuje polič, majolika ali vrč, ki so pravzaprav tradicionalni lončarski izdelki v družini in so dediščina na Kranjskem, se je naučil od očeta Jožeta.

Ko je sprejel odločitev, da bo ostal doma, je nabavil nekaj strojev za pripravo gline, na drugi strani pa ohranil izdelavo tradicionalnih lončenin. Danes ima v proizvodnem programu poleg omenjenih izdelkov še latvice, pekače, kolače, sklede in vrsto manjših okrasnih spominkov: »Trudimo se ohraniti značilno lončarstvo teh krajev. Denimo našim skledam na Krškem polju so podobne tiste na Štajerskem in Gorenjskem. To je vse isti kulturni bazen, razlikujejo se le detajli in dekoracija. Pri nas je značilna enostavna vijuga na skledi. Vse to nekako ohranjamo.«

Alojz poudarja, da tradicionalne lončenine, kot je znameniti in edinstveni vrček v obliki šentjernejskega petelina, pri kupcih še vzbujajo občudovanje. Toda časi, ko so za poslovna darila izdelali nekaj sto miniaturnih petelinov, so minili.

»Trenutno prodamo največ pekačev in kolačev, tudi sklede so priljubljene, sicer pa tudi v naši proizvodnji opažamo nihanje prodaje posameznih izdelkov.«

Ob omenjenih petelinčkih in skledah v delavnici izdelujejo lončene lustre in pečnice za krušne peči ter kamine, ki so v novozgrajenih hišah zelo priljubljeni, saj po eni strani olepšajo prostor, po drugi pa so neodvisen pomožni vir ogrevanja na drva. Povpraševanje po kaminih in pečeh se je zlasti dvignilo po katastrofalnem žledolomu leta 2014, ko je na tisoče ljudi ostalo brez elektrike in smo se v trenutku zavedli, kaj pomeni krušna peč v hiši.

Drugo polovico proizvodnje pri Lončarstvu Kržan obsega priprava oziroma izdelava lončarske gline: »Smo ena redkih lončarskih hiš, ki si glino pripravimo sami. Surovo nakopano najprej z vodo utekočinimo, nato jo spustimo skozi sito, da izločimo grobe delce, od lesa do premoga. Tako očiščeno tekočo maso spet zgostimo oziroma osušimo v gnetilcu, da ima masa od 16 do 20 odstotkov vode. Tako glino zapakiramo v plastično folijo, da ostane vlažna oziroma lončarsko voljna, gnetljiva.«
Za kilogram tako pripravljene gline je treba na trgu odšteti okoli 70 centov.

Medtem ko lončenine Alojz prodaja na sejmih in v nekaj turističnih trgovinah, del lončarske gline odproda lončarjem in izdelovalcem pečnic: »Ne samo meni, vsem lončarjem v Evropi je huda konkurenca Kitajska, ki ima seveda močno lončarsko tradicijo.«

Včasih so glino kopali tudi v 20 kilometrov oddaljenem Globokem, v nekdanjem rudniku. Še prej so jo lončarji na Krškem polju kopali sami. Na območjih bližje Savi pa mivko, za potrebe domače gradnje.

Kržanova glina je zelo dobra za oblikovanje: »Gline so različne in imajo različne lastnosti. Naša se zelo dobro obdeluje na vretenu. Pravimo, da je tip, ki dobro gor stoji, da se ne viha in podira kot mehkejše gline, ki pa so spet primerne za kaj drugega.«