LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
Alpinist Marko Butinar nosečnici rešil življenje
Objavljamo eno od zgodb iz serije slovenskih alpinističnih legend: Marko Butinar je utiral pot našim najbolj uspešnim himalajskim odpravam. Ob plezanju je bil ves čas tudi zelo aktiven gorski reševalec pri GRS Rateče.
Odpri galerijo
Alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik Marko Butinar. FOTO: Iztok Butinar
Čeprav je 81-letni Marko Butinar po rodu iz Brežic, ga ljubezen do gora že vse od takrat, ko se je po osnovni šoli vpisal v poklicno metalurško šolo na Jesenicah, zadržuje na Gorenjskem. V srednji šoli je namreč začel »študirati« tudi hojo in plezanje po gorah.
»Vpisal sem se v planinsko društvo Jesenice, kjer smo imeli nekaj izjemnih mentorjev, ki so nas vzeli za svoje in nas navdušili za plezarijo. Najprej smo seveda imeli razne delovne akcije in pomagali pri gradnji bivakov in zavetišč, potem pa so nas odpeljali tudi v stene. Leta 1953 me je Ciril Praček prvič navezal na vrv in takrat sem doživel veličastje severne Triglavske stene po Slovenski smeri. Na vrhu me je kar razganjalo od ponosa,« začne obujati spomine na svoje plezalske začetke.
Zanimivo, od prve do zadnje plezarije leta 2003, ko sta si z Milanom Valantom segla v roke na vrhu Visoke Bele špice po preplezanem Severnem razu, je minilo natanko pol stoletja! S soplezalcem sta bila ob zadnjem vzponu stara 65 let.
Samostojno plezanje je začel leta 1955, ko se je udeležil alpinističnega tečaja v Vratih, kjer je spoznal Pavleta Dimitrova. Skupaj sta preplezala Nemško smer v Triglavski steni in Brojanov raz v Stenarju. Potem so se začeli vrstiti sami dobri vzponi v slovenskih stenah, kjer je preplezal vse največje in najtežje izzive. Na vrsto so nato prišli Dolomiti, Centralne Alpe, Tatre in Durmitor. Njegovi soplezalci so bili največkrat Ljubo Juvan, Janez Krušic, Milan Valant, Pavle Dimitrov, Janez Ramuš in Janez Duhovnik.
»Vendar pa dobrih plezalnih vzponov ne morem prešteti v stotinah, ampak jih je bilo samo nekaj deset. To so bili časi, ko smo še delali ob sobotah in je bil edini dan, ko smo lahko plezali, nedelja,« se spominja.
Marko Butinar se je v alpinistično zgodovino zapisal tudi kot avtor številnih prvenstvenih smeri, od katerih jih kar nekaj še danes velja za najlepše in so zelo dobro obiskane. Med njimi so zagotovo Peternelova smer v severni Triglavski steni, Kovinarska smer v Veliki Mojstrovki in Butinarjeva grapa v Mali Mojstrovki.
»Najraje se spomnim Peternelove. Težka je bila, težave so se kar vrstile, a midva z Nikom Tancarjem kar nisva odnehala. Lep je občutek, da to smer mladi še zelo radi in veliko plezajo,« pripoveduje.
Rad se spomni tudi, kako je bilo, ko sta s Pavletom preplezala prvenstveno Kovinarsko smer. »Prilezla sva na vrh in tam sta bila v tem času tudi skladatelj Marijan Lipovšek in njegov zet, alpinist Peter Ščetinin. Ko sva jima povedala, kaj sva preplezala, se nama je skladatelj, ki je bil tudi veliki ljubitelj gora, skoraj priklonil in naju prosil za dovoljenje, če nama lahko zvije vrv. Seveda se nama je zelo fajn zdelo, kar pokala sva od ponosa,« pripoveduje.
V gorniških krogih je Marko najbolj znan kot gonilna sila društva Gorske reševalne službe (GRS) Rateče, katere načelnik je bil v letih od 1966 do 1979, in je sodeloval v vseh najtežjih reševalnih akcijah. »Na žalost smo bili v tistih letih, ko še ni bilo helikopterskega reševanja, gorski reševalci večinoma pogrebci. V tistem obdobju poškodovanih skorajda ni bilo, saj ni bilo ne telefonov ne drugih možnosti za reševanje iz stene. Alpinisti so se zanašali le nase, in če so se poškodovali, so se kar sami nekako izvlekli iz stene. Bilo pa je v nekem obdobju katastrofalno veliko smrtnih nesreč, prav na območju naše postaje GRS so se kar vrstile. Hudo nam je bilo, ko smo morali nositi v dolino trupla naših prijateljev,« pripoveduje.
Seveda pa so bili tudi svetli trenutki, zaradi katerih gorski reševalci sploh zdržijo ob svojem poslanstvu. Marko se spominja enega še posebno veselega: »Imeli smo reševanje v Loškem žlebu v Jalovcu. Mlada ženska je zdrsnila po snežišču in čudežno preživela 400-metrski zdrs. Dobro leto dni pozneje je pozvonilo pri nas doma. Pred vrati je stala mamica z dojenčkom in se mi prišla zahvalit. Povedala je, da smo rešili oba, njo in njenega otroka, ki je bil takrat v njenem trebuhu.«
Alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik je najbolj ponosen na svojo dolgo gorniško pot: »Ko sem bil še otrok, nas je stric vso otročad iz družine popeljal na Triglav. Takrat sem začutil to nerazložljivo potrebo po spoznavanju gora in ta me še zdaj ni zapustila. Poleg tega me osrečuje tudi, da se nikomur od mojih soplezalcev ni nič zgodilo in da nobenemu ni odzvanjal navček na pokopališču. Kljub vsem traparijam, ki smo jih počeli v svoji neizkušenosti in mladostnem zagonu, smo vsi preživeli. Ponosen sem tudi na svojo družino, na oba sinova, Tomaža in Iztoka, in na oba vnuka, ki so vsi, tako kot jaz, postali tudi gorski reševalci. Zdaj, ko je nahrbtnik vedno težji, obseg trebuha pa nekoliko večji, se potepam bolj pod vrhovi, a v tem neizmerno uživam. Poleg tega tudi rad sedem na kolo in potujem po daljnih deželah,« pripoveduje alpinist, ki si je ustvaril prijetni dom in družino v Ratečah.
Preplezal je vse najtežje smeri v Julijcih. FOTO: osebni arhiv
»Vpisal sem se v planinsko društvo Jesenice, kjer smo imeli nekaj izjemnih mentorjev, ki so nas vzeli za svoje in nas navdušili za plezarijo. Najprej smo seveda imeli razne delovne akcije in pomagali pri gradnji bivakov in zavetišč, potem pa so nas odpeljali tudi v stene. Leta 1953 me je Ciril Praček prvič navezal na vrv in takrat sem doživel veličastje severne Triglavske stene po Slovenski smeri. Na vrhu me je kar razganjalo od ponosa,« začne obujati spomine na svoje plezalske začetke.
Zanimivo, od prve do zadnje plezarije leta 2003, ko sta si z Milanom Valantom segla v roke na vrhu Visoke Bele špice po preplezanem Severnem razu, je minilo natanko pol stoletja! S soplezalcem sta bila ob zadnjem vzponu stara 65 let.
Skladatelj mu je zvil vrv
Samostojno plezanje je začel leta 1955, ko se je udeležil alpinističnega tečaja v Vratih, kjer je spoznal Pavleta Dimitrova. Skupaj sta preplezala Nemško smer v Triglavski steni in Brojanov raz v Stenarju. Potem so se začeli vrstiti sami dobri vzponi v slovenskih stenah, kjer je preplezal vse največje in najtežje izzive. Na vrsto so nato prišli Dolomiti, Centralne Alpe, Tatre in Durmitor. Njegovi soplezalci so bili največkrat Ljubo Juvan, Janez Krušic, Milan Valant, Pavle Dimitrov, Janez Ramuš in Janez Duhovnik.
»Vendar pa dobrih plezalnih vzponov ne morem prešteti v stotinah, ampak jih je bilo samo nekaj deset. To so bili časi, ko smo še delali ob sobotah in je bil edini dan, ko smo lahko plezali, nedelja,« se spominja.
Butinar (drugi z desne) leta 1964 po vrnitvi iz gorovja Spitzberge Foto: arhiv Muzeja novejše zgodovine
Marko Butinar se je v alpinistično zgodovino zapisal tudi kot avtor številnih prvenstvenih smeri, od katerih jih kar nekaj še danes velja za najlepše in so zelo dobro obiskane. Med njimi so zagotovo Peternelova smer v severni Triglavski steni, Kovinarska smer v Veliki Mojstrovki in Butinarjeva grapa v Mali Mojstrovki.
»Najraje se spomnim Peternelove. Težka je bila, težave so se kar vrstile, a midva z Nikom Tancarjem kar nisva odnehala. Lep je občutek, da to smer mladi še zelo radi in veliko plezajo,« pripoveduje.
Rad se spomni tudi, kako je bilo, ko sta s Pavletom preplezala prvenstveno Kovinarsko smer. »Prilezla sva na vrh in tam sta bila v tem času tudi skladatelj Marijan Lipovšek in njegov zet, alpinist Peter Ščetinin. Ko sva jima povedala, kaj sva preplezala, se nama je skladatelj, ki je bil tudi veliki ljubitelj gora, skoraj priklonil in naju prosil za dovoljenje, če nama lahko zvije vrv. Seveda se nama je zelo fajn zdelo, kar pokala sva od ponosa,« pripoveduje.
Kangbačen je del gorske skupine Kangčendzenga. FOTO: Wikipedia
Kopica smrtnih nesreč
V gorniških krogih je Marko najbolj znan kot gonilna sila društva Gorske reševalne službe (GRS) Rateče, katere načelnik je bil v letih od 1966 do 1979, in je sodeloval v vseh najtežjih reševalnih akcijah. »Na žalost smo bili v tistih letih, ko še ni bilo helikopterskega reševanja, gorski reševalci večinoma pogrebci. V tistem obdobju poškodovanih skorajda ni bilo, saj ni bilo ne telefonov ne drugih možnosti za reševanje iz stene. Alpinisti so se zanašali le nase, in če so se poškodovali, so se kar sami nekako izvlekli iz stene. Bilo pa je v nekem obdobju katastrofalno veliko smrtnih nesreč, prav na območju naše postaje GRS so se kar vrstile. Hudo nam je bilo, ko smo morali nositi v dolino trupla naših prijateljev,« pripoveduje.
Častni občan Kranjske Gore Marko Butinar se je leta 1964 udeležil uspešne alpinistične odprave na sever Evrope v Spitzberge, leta 1965 pa je v okviru 2. jugoslovanske odprave v Himalajo opravil garaško delo pri osvajanju himalajskega sedemtisočaka Kangbačena (7902 m). Vrha, ki leži v skupini Kangčendzenga, niso osvojili, odprava pa sicer spada v obdobje učnih let jugoslovanskega himajalizma, brez katerih ne bi bilo poznejših velikih uspehov, predvsem osvojenega Everesta leta 1979. Avgusta 2018 je postal tudi častni občan občine Kranjska Gora.
V obrazložitvi je zapisano:
"Ves čas svojega aktivnega delovanja na postaji GRS Rateče je bil gonilna sila pri velikem številu reševalnih akcij, predvsem tistih najtežjih. Vedno je znal prisluhniti klicu gora, o čemer priča njegov opus preplezanih smeri, izstopata predvsem prvenstveni smeri v Mojstrovki in Triglavski severni steni. Obe še danes veljata za kultni."
V obrazložitvi je zapisano:
"Ves čas svojega aktivnega delovanja na postaji GRS Rateče je bil gonilna sila pri velikem številu reševalnih akcij, predvsem tistih najtežjih. Vedno je znal prisluhniti klicu gora, o čemer priča njegov opus preplezanih smeri, izstopata predvsem prvenstveni smeri v Mojstrovki in Triglavski severni steni. Obe še danes veljata za kultni."
Seveda pa so bili tudi svetli trenutki, zaradi katerih gorski reševalci sploh zdržijo ob svojem poslanstvu. Marko se spominja enega še posebno veselega: »Imeli smo reševanje v Loškem žlebu v Jalovcu. Mlada ženska je zdrsnila po snežišču in čudežno preživela 400-metrski zdrs. Dobro leto dni pozneje je pozvonilo pri nas doma. Pred vrati je stala mamica z dojenčkom in se mi prišla zahvalit. Povedala je, da smo rešili oba, njo in njenega otroka, ki je bil takrat v njenem trebuhu.«
Gorski reševalci vsi v družini
Alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik je najbolj ponosen na svojo dolgo gorniško pot: »Ko sem bil še otrok, nas je stric vso otročad iz družine popeljal na Triglav. Takrat sem začutil to nerazložljivo potrebo po spoznavanju gora in ta me še zdaj ni zapustila. Poleg tega me osrečuje tudi, da se nikomur od mojih soplezalcev ni nič zgodilo in da nobenemu ni odzvanjal navček na pokopališču. Kljub vsem traparijam, ki smo jih počeli v svoji neizkušenosti in mladostnem zagonu, smo vsi preživeli. Ponosen sem tudi na svojo družino, na oba sinova, Tomaža in Iztoka, in na oba vnuka, ki so vsi, tako kot jaz, postali tudi gorski reševalci. Zdaj, ko je nahrbtnik vedno težji, obseg trebuha pa nekoliko večji, se potepam bolj pod vrhovi, a v tem neizmerno uživam. Poleg tega tudi rad sedem na kolo in potujem po daljnih deželah,« pripoveduje alpinist, ki si je ustvaril prijetni dom in družino v Ratečah.
