Amanda in Matej zbežala v zadnjem trenutku

Amanda Golob in Matej Štiherl si bosta zapomnila letošnji dopust, popotovanje na Filipine. Še bolj kot pot tja se jima je vtisnila v spomin pot nazaj, z otoka Palawan v domovino, na Gorenjsko. Filipini – so se jima slišali sanjsko. Oba nadvse rada potujeta, za to namenita tudi večino prihrankov. Njun stil je precej avanturističen in aktiven. Obiskano državo želita v kratkem času čim bolj okusiti v njeni polnosti. To vključuje malo prtljage, da jo lahko vsakodnevno tovorita, sta 30-letna Amanda in 32-letni Matej iz Radovljice na začetku povedala o svoji odisejadi.

Petek trinajsti

»V petek zjutraj, 6. marca, sva še oba delala tri ure v službi, potem pa odpotovala,« začne Amanda. Osmega marca sta pristala v Manili. Glavno mesto Filipinov je izhodiščna točka za obisk otokov, v tej azijski državi jih je kar 7641. »Odpotovala sva v mesto Legazpi in bližnji Donsol, nato pa na otoka Cebu in sosednji Bohol, tam pa se je vse skupaj začelo zapletati,« sogovornica napne dramaturški lok. Oba povesta, da pomislekov pred odhodom na pot niti ni bilo. Le mesec prej so jima spremenili vmesno postajo poleta – namesto v Pekingu sta morala pristati v Tajvanu, drugih opozoril v povezavi s koronavirusom pa ni bilo.

»Tako je bilo tudi na Filipinih. Sprva. Srečevala sva ljudi, nekaj tudi z zaščitno masko, sicer pa brez posebnosti – ulice so bile polne, tržnice prav tako. Življenje je teklo normalno,« nadaljuje Amanda. Potem pa je prišel petek, 13. marec, ko sta prispela do Čokoladnih gričkov. »Kot sva prebrala pred potovanjem, ta kraj oblegajo turisti, a ko sva parkirala moped, ni bilo nikjer nobenega drugega prevoznega sredstva. Čudno! To morda ni ta točka, sva se vprašala. Domačinka v kiosku je pojasnila, da se z naslednjim dnem Manila zapira in da bo potovanje v mesto in iz njega onemogočeno.« Prizna, da sta redko uporabljala splet – le enkrat na dan, da sta si za naslednji dan rezervirala sobo.

Vojska na plaži

V žepu sta imela dve vozovnici za notranje polete – iz Manile in v Manilo. »Odločila sva se, da se v zelo počasnem tempu premikava proti otoku Coron, od koder je bil 20. marca polet v Manilo, in nato 21. marca domov.« Glede na nove informacije sta kupila še vozovnico proti Palawanu (v Puerto Princeso), tja sta prispela 14. marca. Dan zatem sta nameravala z avtobusom v El Nido, na drugo stran otoka, ki je čisto blizu njune končne lokacije, otoka Coron. Ker sta do avtobusa imela še dan in pol, sta se odločila obiskati podzemno reko v 70 km oddaljenem Sabangu, a naletela – na filipinsko vojsko.


»Vojaki naju ustavijo in izmerijo vročino. Začudena ugibava, ali je morda ta Sabang tako posebna lokacija. A ko prispeva tja, nama domačini zaupajo, da je podzemna reka, ena večjih turističnih točk na tem delu otoka, zaprta za oglede do preklica. Po vrnitvi v sobo in pregledu spleta nama je postalo jasno, da so se razmere drastično spremenile, in to ne le na Filipinih, temveč po vsem svetu. Prijatelji so naju opozarjali, da se bo v Sloveniji zdaj zdaj zaprlo letališče. Kako naj prideva domov, sva se spraševala,« Amanda opiše občutke. »Vmes so zaprli plaže na Palawanu, naokoli je hodilo vojaško in medicinsko osebje in vsem merilo vročino. Morala sva ostati v karanteni v najini sobi in izvedela, da se zapira tudi otok Palawan,« navrže Amanda.

Nora vožnja

Mateju ni dalo miru, zato sta se naslednji dan takoj zjutraj odpravila do mesta, da bi preverila, kako je z večernimi vozovnicami za avtobus na drug konec otoka. Na okencu so jima povedali, da avtobusa zvečer ni in da zadnji odpelje ob 13. uri. »Za to sva izvedela ob 12.10! Usedla sva se na moped in dirkala po mestu, da bi pobrala prtljago in vrnila najeti moped. Nato sva najela tricikel in 10 minut pred odhodom prispela na avtobus, vstopila sva zadnja. Sedežni red je bil že prilagojen koronavirusu – potnik na vsakem drugem sedežu,« doda Amanda.

Ob prihodu v El Nidu so ju domačini seznanili z novico, da se otoka ne da več zapustiti in naj si poiščeta nastanitev za ves mesec. Mrzlično sta začela iskati možnosti za takojšen odhod z otoka in našla informacijo o evakuacijskih poletih iz El Nida. Takoj sta se prijavila, a prejela nista nobenega odgovora, zato sta se zjutraj napotila na letališče z upanjem, da bi še dobila vozovnice. »Trije poleti so bili za Manilo, čakala sva šest ur, osebje naju je ignoriralo. Pa je bil mimo prvi polet, drugega in tretjega pa so odpovedali. Zdelo se je, da so vse zakupile agencije za svoje turiste,« se je nadaljevala drama. Amanda in Matej sta vmes za pomoč zaprosila slovensko politiko oziroma diplomacijo. Pisala sta Felixu Angu, častnemu konzulu Slovenije na Filipinih, do kontakta z njim so jima pomagali na slovenski ambasadi v Tokiu, ki jo vodi dr. Ana Polak Petrič.

»Javil se je in dejal, da naju mora takoj spraviti z otoka v Manilo. To se je naslednji dan tudi zgodilo! Sporočil nama je, da imava zjutraj polet. Potovala sva ločeno. Prva sem šla jaz, potem čez pet ur še Matej. Na letališču v Manili me je čakal konzulov šofer z avtom, skupaj sva počakala Mateja,« sta naša popotnika hvaležna Felixu, Srečku po slovensko. Res jima je prinesel srečo, saj sta bila po njegovi zaslugi bliže domu.

Dragoceno potrdilo

Še isti dan bi morala iz Manile do Dubaja, od tod do Pariza in Zagreba. A so odpovedali polet Dubaj–Pariz. »Odločila sva se iti dalje, saj sva računala, da je Dubaj tako frekventen, da bova dobila povezavo do Evrope.« Toda na letališču hladen tuš. »Ker nisva imela poleta za naprej, naju niso pustili na letalo za Dubaj. Iskali smo opcije, nihče se ni javljal. Ker je bil to zadnji polet ta dan, sva morala prenočiti na letališču. Če bi ga zapustila, nama je namreč grozila prisilna 14-dnevna karantena v Manili. Na srečo sva imela še nekaj denarja, kupila sva novi vozovnici – Manila–Hongkong–Zürich–Zagreb naslednji večer. A spet ni šlo brez zapletov. Ko sva vstopala v letalo, je bilo sporno, zakaj kot Slovenca letiva na Hrvaško. To pot naju je rešilo posebno potrdilo, ki sva ga dobila od slovenske ambasade v Tokiu in nama je dovoljevalo, da potujeva iz Manile v Slovenijo (via Zagreb),« Amanda razloži, kako sta končno zapustila Filipine in se napotila v Hongkong.

»Ko sva pristala, naju je pričakala prijazna gospa z najinimi imeni na tablici in naju pospremila do okenca. Uganili ste, odpovedan je bil polet Zürich–Zagreb. Uro in pol smo iskali rešitev in na koncu je padla odločitev, da letiva do Londona ter nato do Pariza in Zagreba. Ko sva se vkrcavala v Hongkongu, je bilo spet sporno, da kot Slovenca letiva na Hrvaško. Zadnja sva bila vkrcana na letalo, ki je zaradi naju zamujalo 20 minut, na koncu pa le odletela iz Azije.« Štiriindvajsetega marca sta pristala v Zagrebu. »Smo hoteli Slovenci združiti moči, da bi si delili stroške taksija, pa ni šlo. Le ena stranka je smela v taksi, ta naju je odpeljal do hrvaško-slovenske meje, ki sva jo v poletnih oblačilih prečkala peš. Tam naju je čakal najin avto, ki ga je dostavila družina. Zdaj sva v priporočeni karanteni,« je gorenjski par srečno sklenil svojo odisejado v dobi koronavirusa.