Ameriški starodobniki izkoristili sončno soboto za srečanje (FOTO)
Par kilometrov pred začetkom obvoznice okoli prestolnice v zelenem okolju leži Dol pri Ljubljani; tam je v soboto potekalo drugo srečanje ameriških vozil v organizaciji druščine slovenskih zanesenjakov, ki jih druži ljubezen do ameriških starodobnikov ter sliši na ekipno ime Junkyard Brothers (kar bi prostodušno prevedli kot Bratje z avtomobilskega odpada). Že na poti proti Dolu oziroma avtokampu Dolsko se je po asfaltu kotalilo večje število novejših in starejših ameriških avtomobilov, kot smo jim sicer priča v naših krajih. Ameriškim vozilom na štirih kolesih pa so na končnem prizorišču v avtokampu Dolsko ter na bližnji turistični kmetiji Pr' Krač delali družbo tudi parkirani chopper motorji znamke Harley Davidson – vse neameriško motorno plehovje je ostalo parkirano zunaj osrednjega prireditvenega prostora!
Ta stroga politika je bila seveda zgolj estetsko-vsebinske, ne pa trgovsko-politične narave, kot te dni vlada okoli ameriških avtomobilov. Podobno je bilo z morjem ameriških (pa tudi konfederacijskih) zastavic, ki so naznanjale srečanje domačih ljubiteljev američanov: ti, parkirani na dolski gmajni, so s seboj pripeljali veliko zgodb svojih lastnikov. Krasen primer tega nam je predstavil gospod Miro iz okolice Rogaške, ki je svojo gospo Metko pripeljal v fordu galaxy, letnik 1959: »To so bile moje otroške sanje: ko sem leta 1963 gledal prvi film z Elvisom Presleyjem v Rogaški, sem imel 13 let. Rekel sem si, da bom imel tak avto, ko bom imel denar za njega,« nam opiše izvor svoje zdaj izpolnjene mladostne želje. Pred slabimi tremi desetletji je iz Kanade uvozil sanjskega konjička, s katerim je prezadovoljen – kljub hitrosti: »Do sem dve uri po stari cesti, nimam vinjete zanj.« Ko povprašamo, kako hitro zmore, pa nam diplomatsko odgovori: »Včasih se ti mudi, pa malo pritisneš na gas,« nakar gospa Metka razjasni: »Ne vozi počasi.«
Načeloma nekih strašnih težav s temi avti ni. Več dela imam s tem, da ljudem razložim, kako in zakaj sploh starodobniki, kot z delom okoli njih.
Hitrost ni pomembna
Na zelenici se je raztezalo ogromno ameriških avtomobilov – od vojaških džipov iz zadnje svetovne vojne, prek avtomobilov povojnega obdobja do povsem sodobnih ameriških avtov. Eden glavnih organizatorjev Sašo Janežič ima doma 27 ameriških avtomobilov, na srečanje je prišel z rumenim cadillacom letnika 1958: »Klub Junkyard Brothers smo predvsem ljubitelji ameriških vozil iz 50. let, ampak pri nas ni toliko te scene, tako da smo zadovoljni z vsem, kar Amerika ponuja od 40. let do danes. Vesel sem, da nas to druži in povezuje.« Lani so naredili prvi zbor na isti lokaciji, a je bil obseg vozil in ljudi manjši; v soboto pa se je zanesenjakom s starodobniki ter druščini starih znancev pridružil še marsikateri obiskovalec od blizu in daleč: »Pred 15 leti, ko sem rekel, da bom imel ameriški avto, so mi rekli, če sem neumen,« se spominja Sašo: »Potem pa sem enega kupil, od takrat naprej sem pičen. Nisi živčen, 60 na uro, nobena hitrost ni važna. Malo šipce dol, komu pomahaš, fino se pelješ.« Pravi, da od točke A do točke B ne šteje niti časa niti kilometrov: »Ko prideš, prideš.«
Vmes, ko so z odra na prtljažniku dveh pick-upov odzvanjali prvinski rock'n'roll zvoki, se je med publiko z zalizci in zalizanimi lasmi znašel še marsikateri motorist; oznake na usnjenih brezrokavnikih so pričale, da so nekateri v Dolsko potegnili iz Dalmacije. Srečanja starih znancev so bila polna pristnega veselja, tudi naključni obiskovalci pa so od prijaznih lastnikov vozil slišali marsikatero prigodo. Sašu se je za poziranje v caddyju (kot ljubkovalno imenujemo cadillace) pridružil še soorganizator Mijo Žunić, ki se je na srečanje pripeljal z GM oldsmobilom: »Ni jih prav veliko pri nas,« nam zaupa Sašo in tu se nam prvič porodi vprašanje, kako drago je sploh vzdrževanje teh starodobnikov. In posamični deli, kot denimo značilne avtomobilske gume z belim robom? Širša ko je bela obroba, dražje so, de Sašo: »Ta, s ta malim robom, pride okoli 120 evrov, tiste z velikim pa so okoli 300 evrov.«
Malo šipce dol, komu pomahaš, fino se pelješ.
Stroj dela
Bolj kot stroški so včasih izziv poti, ki jih morajo premagati njihovi avtomobilski motorji: »Zadnjič sem šel z buickom letnik 1948 na Sveti Martin, gor sva prišla zmatrana in jaz in on. Zanimivo, ampak tega ne bom več ponovil,« pravi Sašo in doda, da včasih tudi »počepne«, toda: »Načeloma kakih strašnih težav s temi avti ni. Več dela imam s tem, da ljudem razložim, kako in zakaj sploh starodobniki, kot z delom okoli njih.« Prav tako naj ne bi bili težava avtodeli. Miro iz Rogaške pravi, da ima par sto evrov stroškov na leto ob rednem vzdrževanju, včasih mora kaj porihtati, toda stroj dela: »Amerikanci so znani po tem, da je to narejeno skoraj za večno – sploh če jih še malo čuvaš, se to podaljša za kakih par deset let.«
Medtem ko blizu naju zahrumi rumena corvetta in v sončnem sobotnem popoldnevu ljudje zapolnijo prostor, nam Sašo pojasnjuje, kako se veselijo julija, ko odrinejo na Švedsko na zbor oldtajmerjev: »Na podobnem zboru se zbere približno 5000 avtomobilov. Tam vidiš, kaj je masa: ampak tam so kupovali od druge svetovne vojne naprej, ker ni bilo drugega za kupiti. Najprej so jih imeli za lastno uporabo, nato se je iz tega razvilo ljubiteljstvo oziroma biznis.« Zvoki The Road Crew in kasneje Hanka in njegovih divjih rakunov (kot se imenujeta glasbeni skupini, ki sta okrepili učinek časovne kapsule iz petdesetih let) so sčasoma preglasili pokanje in hrumenje strojev, narejenih onkraj velike luže. Marsikateri, še posebno pa tisti iz 50. let, so ostali klasika celo pri nas. Sašo pojasni, da prevladajo srce in občutki, ne pa moderna tehnika in denarnica: »To je vse skregano z logiko sodobnega sveta: preširoko, prenerodno, preokorno, vse je narobe. Ampak mi to ljubimo. Od novih avtomobilov noben ne bo tak oldtajmer, kot so ti.«
