PESTRO NA POLITIČNEM PARKETU
Analitik: Erjavec si lahko glede Janše premisli, če bo nujno
Štiri opozicijske stranke bi morale prepričati ne le Desus, ampak tudi vsaj posamezne poslance SMC, da bi dobili potrebno večino za novo vlado.
Odpri galerijo
Štiri opozicijske stranke so naklonjene predlogu Jožeta Damijana, da bi »koalicija ustavnega loka« zamenjala tretjo vlado Janeza Janše. Z Damijanom se dogovarjajo, da bi postal tehnični mandatar, za kar pa bi potrebovali 46 glasov v parlamentu. Pri političnih analitikih smo preverili, kako ocenjujejo možnost, da bi še pred rednimi volitvami, načrtovanimi za leto 2022, dobili novo vlado.
Preberite tudi:
Janez Janša po novici o oblikovanju nove vlade: Gre za norčevanje
Zdaj je jasno: Karl Erjavec se vrača
Preberite tudi:
Prek vseh meja dobrega okusa: to je zapisal o Pivčevi
Bo koalicija ostala še brez dveh glasov?
Preberite tudi:
Janez Janša po novici o oblikovanju nove vlade: Gre za norčevanje
Zdaj je jasno: Karl Erjavec se vrača
Kdo je Jože P. DamijanDamijan, letnik 1967, ki se je ponudil, da postane tehnični mandatar oziroma vodja 15. slovenske vlade, je bil v prvi Janševi vladi od decembra 2005 do marca 2006 minister za razvoj. Bil je zagovornik uvajanja enotne davčne stopnje, ki bi razbremenila bogatejše. V zadnjih letih se je od neoliberalca prelevil v pristaša bolj levičarskih ekonomskih idej.
V času vlade Mira Cerarja je bil glasen nasprotnik zakona o drugem tiru, po katerem bi njegovo gradnjo pomagali financirati Madžari. V času vlade Marjana Šarca mu ni uspela kandidatura za guvernerja Banke Slovenije.
Redni profesor na ekonomski fakulteti v Ljubljani je od leta 2011 poročen s Sandro Damijan.
V času vlade Mira Cerarja je bil glasen nasprotnik zakona o drugem tiru, po katerem bi njegovo gradnjo pomagali financirati Madžari. V času vlade Marjana Šarca mu ni uspela kandidatura za guvernerja Banke Slovenije.
Redni profesor na ekonomski fakulteti v Ljubljani je od leta 2011 poročen s Sandro Damijan.
Preberite tudi:
Prek vseh meja dobrega okusa: to je zapisal o Pivčevi
Bo koalicija ostala še brez dveh glasov?
Matevž TomšičMožnosti za to so zelo majhne. Opozicijske stranke nimajo dovolj glasov, tudi če bi na svojo stran pridobili Desusove poslance. Moralo bi prestopiti kar nekaj poslancev SMC, sploh ker nikakor ni gotovo, da bi Desusova poslanska skupina v celoti podprla novega mandatarja – ki nima niti kančka politične legitimnosti, sa na volitvah sploh ni nastopil. Seveda lahko pričakujemo »nespodobne ponudbe«, tudi zadnji poslanski prestopi so se zgodili v precej čudnih okoliščinah. Vendar še vedno menim, da nimajo prav velikih možnosti na uspeh.
Boris VezjakPopolnoma jasno je, da bo morebiten uspeh projekta z Damijanom uspešen le v primeru, če mu bo uspelo skozi konstruktivno nezaupnico prepričati trenutne koalicijske stranke, še zlasti Desus in SMC, a veliko manj verjetno tudi NSi. V praksi to pomeni, da bi morali predvsem ti stranki v za zdaj papirnatem projektu levosredinske vlade ugledati več političnih koristi zase kot v zavetju Janše, kar pa bo glede na njun sedanji status in visoke zahteve najbrž težko uresničljivo.
Edino mogočo spodbudo vidim v tem, da sta obe stranki resnično močno moralno kompromitirani, predvsem v smislu nenačelnega paktiranja s stranko SDS, do katere avtokratske politike se je njuno članstvo že negativno opredelilo in jo velik del javnosti razume kot gesto izdaje, kar se nesporno kaže tudi v njuni rekordno slabi podpori v anketah javnega mnenja. Desus in SMC sta obenem tudi notranje močno načeti stranki, razdvojeni in pohabljeni: obe sta se znašli v položaju, ko ju na površju drži le trenutna korist, ki izvira iz moči in pozicije biti del vladajoče koalicije. Te koristi nesporno niso majhne, a so hitro minljive, zato je apeliranje na njihovo vest in to, da »skočijo z vlaka norosti« (izraz Alenke Bratušek), še kako upravičeno.
Če bi se Erjavcu uspelo vrniti na čelo svoje stranke, ki jo je moral zapustiti, bi skoraj gotovo stranka zavzela do Janše bolj kritično stališče in tudi prej podprla projekt Damijanove alternativne vlade. Končno tudi zaradi revanše proti Aleksandri Pivec, ki je stranko popeljala, kot menijo mnogi, v naročje napačnega.
Edino mogočo spodbudo vidim v tem, da sta obe stranki resnično močno moralno kompromitirani, predvsem v smislu nenačelnega paktiranja s stranko SDS, do katere avtokratske politike se je njuno članstvo že negativno opredelilo in jo velik del javnosti razume kot gesto izdaje, kar se nesporno kaže tudi v njuni rekordno slabi podpori v anketah javnega mnenja. Desus in SMC sta obenem tudi notranje močno načeti stranki, razdvojeni in pohabljeni: obe sta se znašli v položaju, ko ju na površju drži le trenutna korist, ki izvira iz moči in pozicije biti del vladajoče koalicije. Te koristi nesporno niso majhne, a so hitro minljive, zato je apeliranje na njihovo vest in to, da »skočijo z vlaka norosti« (izraz Alenke Bratušek), še kako upravičeno.
Če bi se Erjavcu uspelo vrniti na čelo svoje stranke, ki jo je moral zapustiti, bi skoraj gotovo stranka zavzela do Janše bolj kritično stališče in tudi prej podprla projekt Damijanove alternativne vlade. Končno tudi zaradi revanše proti Aleksandri Pivec, ki je stranko popeljala, kot menijo mnogi, v naročje napačnega.
Rok ČakšMožnost, da projekt s tehničnim mandatarjem J. P. Damijanom uspe, obstaja, je pa predvsem odvisna od tega, ali bodo pod silovitim pritiskom, ki jih čaka predvsem iz interesnega zaledja politične levice, klonili poslanci SMC in Desusa ter ponovno zamenjali stran. Štiri stranke leve opozicije so pri tem dejansko stranske igralke in jim je scenarij bolj kot ne vsiljen. V središču poskusa rušenja oblasti je namreč predvsem interes lobijev iz ozadja, ki jih Janševa vlada odklaplja od finančnih virov, vezanih na državo.
Zamenjava na vrhu Desusaa, ki sovpada s trenutkom poskusa rušenja vlade, nedvomno povečuje možnosti za uspeh, saj bi Erjavec v tem lahko iskal pot za rešitev stranke pred propadom – seveda ob zagotovilu, da bo za to dobil vso potrebno podporo medijskega, kapitalskega in civilnodružbenega zaledja politične levice. Nekoliko pa možnosti zmanjšuje status SMC, saj je »prestop« mogoč le brez Zdravka Počivalška, zaradi znane zgodbe z nakupom zaščitne opreme. Če pa ta ni več minister, se vrne v državni zbor in sedanja opozicija za prevrat potrebuje glas več.
Zamenjava na vrhu Desusaa, ki sovpada s trenutkom poskusa rušenja vlade, nedvomno povečuje možnosti za uspeh, saj bi Erjavec v tem lahko iskal pot za rešitev stranke pred propadom – seveda ob zagotovilu, da bo za to dobil vso potrebno podporo medijskega, kapitalskega in civilnodružbenega zaledja politične levice. Nekoliko pa možnosti zmanjšuje status SMC, saj je »prestop« mogoč le brez Zdravka Počivalška, zaradi znane zgodbe z nakupom zaščitne opreme. Če pa ta ni več minister, se vrne v državni zbor in sedanja opozicija za prevrat potrebuje glas več.
Igor PribacNaznanitev pogovorov opozicijskih strank o oblikovanju alternativne politične ponudbe sedanji vladni koaliciji je, kot so tudi sami akterji poudarili, neki začeten korak, ki bo moral biti nadgrajen in uspešno dokončan s sklenitvijo podpisanega dogovora med temi opozicijskimi strankami. Pomeni neko referenčno točko za vse tiste, ki Janševi vladi nasprotujejo, pa doslej niso imeli nobene resne politične opore, na katero bi naslonili to svoje nezadovoljstvo. Kolesarjenju kot izrazu tega nezadovoljstva je grozila kriza ravno zaradi odsotnosti te referenčne točke.
Včerajšnji premik bo pomenil povečanje pritiska v slovenskem politične prostoru za vse akterje. Nastal je prav zato, ker so tudi same opozicijske stranke z obema rokama pograbile, kar jim je Jože Damijan prinesel na pladnju, in se resno lotile pogovorov na tej platformi, ker so zaslutile, da je nezadovoljstvo med ljudmi tudi z opozicijo rastoče in da s svojo nedejavnostjo odpirajo vrata možnosti, da pride do oblikovanja nove »odrešiteljske« stranke, ki bi nastopila na volitvah in pobrala večino glasov, tudi glasov nezadovoljstva z njimi. Doslej so novi obrazi prihajali na slovensko politično prizorišče, ker so bili volivci nezadovoljni z delovanjem obstoječih akterjev, ker so iskali nekoga, ki bi presegel domet dosedanjih akterjev. Ta možnost se je z neučinkovitostjo, kar s pasivnostjo opozicije, ki je bila doslej razglašena, v resnici začela odpirati. Včerajšnji skupni nastop opozicije je odgovor na to nastajajočo situacijo. Ta odgovor pa je ustvaril pritisk na vladno koalicijo in zlasti na razmerja znotraj vladne koalicije. Povečal je pritisk na manjše koalicijske partnerice, ki so v vladni koaliciji, v kateri deluje neka vlada v vladi, krog okoli Janše, okoli SDS.
Motivacija za ponudbo alternativne politične koalicije je naslovila predvsem vprašanje delovanja vlade, ki ruši temeljne demokratične institucije naše družbe. Manjše vladne stranke bodo čutile rastoči pritisk nad tem, da ob tem rušenju preprosto gledajo stran in očitke zavrnejo z odgovorom: mi samo izvajamo koalicijsko pogodbo in dosegamo zastavljene cilje ob vstopu v koalicijo. Ta odgovor v prihodnje ne bo več zadoščal v tolikšni meri, kot je doslej. Te satelitske stranke SDS v vladni koaliciji so doslej lahko vztrajale v njej, ne da bi za to plačale posebno ceno v javni kredibilnosti, zdi se mi, da bo ta cena v prihodnje večja in da se bodo morda našli poslanci, poslanske skupine, ki bodo razmišljali o tej alternativi.
Mislim, da je pot do tega, da bi bil Damijan mandatar, negotova in posuta z mnogimi vprašanji, na katera ni mogoče z gotovostjo odgovoriti. Politična ponudba mora biti takšna, da ne zadovolji le strankarskih ideologij, pomembni so tudi interesi poslancev. Tu gre pričakovati, da bo Desus lahko resno razmišljal o pristopu samo, če bo dobil neko kredibilno ponudbo za nastanek vlade, ki bi zdržala do konca mandata. To je gotovo imperativna zahteva poslancev Desusa. V tej luči je Karl Erjavec gotovo dejavnik, ki bo to možnost dodatno podprl, glede na obstoječe razmere v stranki. Njegove izjave o nezmožnosti sodelovanja z Janšo gotovo nekaj štejejo, a ne toliko, da jih ne bi mogel požreti. Erjavec je mojster političnega vrvohodstva in bo po potrebi našel način, kako bo tudi to svoje nekdanje stališče spremenil, če bo nujno. Vendar verjamem, da bo tu lahko nastalo neko premierje med sedanjim nespornim prvim človekom Desusa Tomažem Gantarjem in Erjavcem. Čeprav sta bila zaveznika zoper Pivčevo ter navezo med Pivčevo in Janšo, ki se je nakazovala. To zavezništvo bo na preizkušnji v zvezi s sodelovanjem v vladi, zlasti če bo opozicija oblikovala neko ponudbo, ki ne bo samo tehnična. Vodje strank so poudarili, da to hoče biti politična vlada, ne torej izvajati le tiste ukrepe, ki so nujni za normalno delovanje države, ampak hoče sprejemati tudi ukrepe, ki so izraz neke politične agende. Torej hoče biti ambiciozna, vprašanje je, koliko tega bi lahko realizirala v tako kratkem času. Tu gre iskati zavest, da antijanšizem ni dovolj, da bi iskali volivce, ampak morajo imeti neko politično vsebino, ta pa zahteva več kot le tehnično vlado.
Prestop poslancev Desusa ne zadostuje, da bi opozicija imela večino v parlamentu, potrebni bi bili še individualni prestopi nekaterih poslancev drugih dveh strank. Na NSi v tem pogledu ni računati, ni pa nemogoče, da bi se kdo od poslancev SMC premislil, zlasti če bo spet zadoščeno njegovim individualnim pričakovanjem, interesom, če bo videl svojo prihodnost v drugem političnem objemu. Kar je vse mogoče, ni pa v tem trenutku še verjetno.
Včerajšnji premik bo pomenil povečanje pritiska v slovenskem politične prostoru za vse akterje. Nastal je prav zato, ker so tudi same opozicijske stranke z obema rokama pograbile, kar jim je Jože Damijan prinesel na pladnju, in se resno lotile pogovorov na tej platformi, ker so zaslutile, da je nezadovoljstvo med ljudmi tudi z opozicijo rastoče in da s svojo nedejavnostjo odpirajo vrata možnosti, da pride do oblikovanja nove »odrešiteljske« stranke, ki bi nastopila na volitvah in pobrala večino glasov, tudi glasov nezadovoljstva z njimi. Doslej so novi obrazi prihajali na slovensko politično prizorišče, ker so bili volivci nezadovoljni z delovanjem obstoječih akterjev, ker so iskali nekoga, ki bi presegel domet dosedanjih akterjev. Ta možnost se je z neučinkovitostjo, kar s pasivnostjo opozicije, ki je bila doslej razglašena, v resnici začela odpirati. Včerajšnji skupni nastop opozicije je odgovor na to nastajajočo situacijo. Ta odgovor pa je ustvaril pritisk na vladno koalicijo in zlasti na razmerja znotraj vladne koalicije. Povečal je pritisk na manjše koalicijske partnerice, ki so v vladni koaliciji, v kateri deluje neka vlada v vladi, krog okoli Janše, okoli SDS.
Motivacija za ponudbo alternativne politične koalicije je naslovila predvsem vprašanje delovanja vlade, ki ruši temeljne demokratične institucije naše družbe. Manjše vladne stranke bodo čutile rastoči pritisk nad tem, da ob tem rušenju preprosto gledajo stran in očitke zavrnejo z odgovorom: mi samo izvajamo koalicijsko pogodbo in dosegamo zastavljene cilje ob vstopu v koalicijo. Ta odgovor v prihodnje ne bo več zadoščal v tolikšni meri, kot je doslej. Te satelitske stranke SDS v vladni koaliciji so doslej lahko vztrajale v njej, ne da bi za to plačale posebno ceno v javni kredibilnosti, zdi se mi, da bo ta cena v prihodnje večja in da se bodo morda našli poslanci, poslanske skupine, ki bodo razmišljali o tej alternativi.
Mislim, da je pot do tega, da bi bil Damijan mandatar, negotova in posuta z mnogimi vprašanji, na katera ni mogoče z gotovostjo odgovoriti. Politična ponudba mora biti takšna, da ne zadovolji le strankarskih ideologij, pomembni so tudi interesi poslancev. Tu gre pričakovati, da bo Desus lahko resno razmišljal o pristopu samo, če bo dobil neko kredibilno ponudbo za nastanek vlade, ki bi zdržala do konca mandata. To je gotovo imperativna zahteva poslancev Desusa. V tej luči je Karl Erjavec gotovo dejavnik, ki bo to možnost dodatno podprl, glede na obstoječe razmere v stranki. Njegove izjave o nezmožnosti sodelovanja z Janšo gotovo nekaj štejejo, a ne toliko, da jih ne bi mogel požreti. Erjavec je mojster političnega vrvohodstva in bo po potrebi našel način, kako bo tudi to svoje nekdanje stališče spremenil, če bo nujno. Vendar verjamem, da bo tu lahko nastalo neko premierje med sedanjim nespornim prvim človekom Desusa Tomažem Gantarjem in Erjavcem. Čeprav sta bila zaveznika zoper Pivčevo ter navezo med Pivčevo in Janšo, ki se je nakazovala. To zavezništvo bo na preizkušnji v zvezi s sodelovanjem v vladi, zlasti če bo opozicija oblikovala neko ponudbo, ki ne bo samo tehnična. Vodje strank so poudarili, da to hoče biti politična vlada, ne torej izvajati le tiste ukrepe, ki so nujni za normalno delovanje države, ampak hoče sprejemati tudi ukrepe, ki so izraz neke politične agende. Torej hoče biti ambiciozna, vprašanje je, koliko tega bi lahko realizirala v tako kratkem času. Tu gre iskati zavest, da antijanšizem ni dovolj, da bi iskali volivce, ampak morajo imeti neko politično vsebino, ta pa zahteva več kot le tehnično vlado.
Prestop poslancev Desusa ne zadostuje, da bi opozicija imela večino v parlamentu, potrebni bi bili še individualni prestopi nekaterih poslancev drugih dveh strank. Na NSi v tem pogledu ni računati, ni pa nemogoče, da bi se kdo od poslancev SMC premislil, zlasti če bo spet zadoščeno njegovim individualnim pričakovanjem, interesom, če bo videl svojo prihodnost v drugem političnem objemu. Kar je vse mogoče, ni pa v tem trenutku še verjetno.