SPODBUDNE BESEDE
Andrej čez noč ob noge, zdaj tekmuje v kolesarstvu
Andrej Rotar upa, da bo nastopil na paralimpijskih igrah v Parizu leta 2024. Bralke in bralci ste mu pomagali pri nakupu prilagojenega avta.
Odpri galerijo
Ni se vdal v usodo. FOTO: Oste Bakal
Nič mi ne manjka! se imenuje kampanja Zveze za šport invalidov – Paralimpijskega komiteja Slovenije in Lidla Slovenija za ozaveščanje javnosti o parašportu v Sloveniji.
»To geslo najbolj ponazarja moj pogled na življenje invalida. Še pred to akcijo sem običajno odgovarjal na vprašanja prijateljev o počutju z besedami nič mi ne manjka. Ko človek preboli hudo bolezen s trajnimi posledicami, se spremeni tudi njegov pogled na življenje. Ta trditev ni prav nič klišejska, ko si sam v takem položaju. Vsaka stvar je za nekaj dobra, pravijo. Zase lahko trdim, da zdaj živim veliko mirneje, z manj stresa,« pripoveduje 55-letni Prekmurec Andrej Rotar, o katerem smo že večkrat pisali, prek Sklada Ivana Krambergerja pa ste mu bralke in bralci pomagali pri nakupu prilagojenega avtomobila.
Mož in oče dveh otrok, poln športnega in življenjskega duha, je dobesedno čez noč postal trajni invalid, brez obeh nog in nekaj prstov na levi roki. Kljub temu se ni vdal v usodo, nikakor ni hotel biti odvisen od kogar koli. Ni se niti invalidsko upokojil, saj mu v njegovem podjetju niso obrnili hrbta in so ga zaposlili za polovični delovni čas, ob tem pa Andrej na mnogih področjih še ni povedal zadnje besede.
»Ko sem po mesecih zdravljenja v bolnišnici prišel domov, sem si zastavil tri cilje. Postati v celoti neodvisen od pomoči drugih, ohraniti zaposlitev, kar mi je omogočil moj delodajalec Carthago iz Odrancev, in ukvarjati se s svojimi hobiji kot pred boleznijo. Ena od najvišje postavljenih prostočasnih dejavnosti je kolesarstvo. Že v bolnišnici me je prijatelj Sandi, s katerim sva v mladosti kolesarila po Ljubljanskem barju, spodbujal za ročno kolesarstvo. Takrat je bila to zame precej abstraktna dejavnost, saj sem bil po amputaciji nog in prstov na levi roki popolnoma obnemogel. Nisem se bil sposoben niti obrniti na postelji niti dvigniti roke do obraza. Ampak že takrat sem vedel, da je to šport zame. Ko sem bil leta 2018 na prvi rehabilitaciji v URI Soča, sem se s svojo delovno terapevtko Tonjo pogovarjal o tem športu. Rekla je, da imajo parakolo, ki pa ga je dala v izposojo mojemu sedanjemu reprezentančnemu kolegu Aneju. Kolo je pripeljal v Sočo, da sem ga lahko preizkusil. Ker sem bil še vedno nemočen, so me zaradi bolnišničnih okužb, ki sem jih takrat še imel, zavili v rjuho in me kot otroka položili nanj. Ko sem naredil nekaj krogov po krožišču pred bolnišnico, sem se v domišljiji že videl na paralimpijskih igrah v Tokiu. Seveda me tam ne bo, ampak občutki in želje so ostali v meni do danes,« se spominja Andrej svojih terapij.
Ob slabih dnevih nič ne pomaga bolj kot spodbudne besede bližnjih. Otroka sta oba uspešna pri študiju in mu ne povzročata prav nobenih starševskih skrbi.
»Žena pa je moj osebni psiholog in motivator. Da o vseh navidezno malih dejanjih in delih, ki jih opravlja po hiši in vrtu, niti ne govorim. Večino dela, ki sem ga prej opravil jaz, zdaj opravijo oni.« Zdaj je že član slovenske paralimpijske reprezentance. Zlasti je vesel, da se mu je ponudila priložnost in je pred kratkim uspešno nastopil na prvih pomembnih mednarodnih tekmah Brugge-Ronse v Flandriji in SP v Ostendeju v Belgiji.
»Ker sem šel na dirko brez rezultatskih pričakovanj, zgolj za nabiranje izkušenj, moram biti zadovoljen. Konec koncev resno treniram na kolesu šele od novega leta oziroma pet mesecev, nekateri sotekmovalci pa so že deset let med svetovno elito. Pa tudi kolo, s katerim tekmujem, je staro in nekonkurenčno. Drugi večinoma vozijo karbonska, narejena ročno po meri, in imajo najboljšo opremo. Že samo pri teži so nekajkilogramske razlike, da o aerodinamiki in pnevmatikah ne govorim. Je pa cena konkurenčnih koles višja od cene novega mestnega avtomobila in zato zame trenutno nedosegljiva. Sicer pa športa ne jemljem zgolj kot boj za vrhunska mesta. Če samo pomislim, da sem bil pred tremi leti z eno nogo v grobu, kot se reče, pred dvema še popolnoma nebogljen in odvisen od drugih, letos pa imam čast nositi državni grb na prsih! To je zame enakovredno olimpijski medalji.«
Andreja letos sicer ne bo v Tokiu, a glede na njegov pogum, požrtvovalnost in bojevitost ne bo nobeno presenečenje, če ga leta 2024 vidimo v Parizu.
»To geslo najbolj ponazarja moj pogled na življenje invalida. Še pred to akcijo sem običajno odgovarjal na vprašanja prijateljev o počutju z besedami nič mi ne manjka. Ko človek preboli hudo bolezen s trajnimi posledicami, se spremeni tudi njegov pogled na življenje. Ta trditev ni prav nič klišejska, ko si sam v takem položaju. Vsaka stvar je za nekaj dobra, pravijo. Zase lahko trdim, da zdaj živim veliko mirneje, z manj stresa,« pripoveduje 55-letni Prekmurec Andrej Rotar, o katerem smo že večkrat pisali, prek Sklada Ivana Krambergerja pa ste mu bralke in bralci pomagali pri nakupu prilagojenega avtomobila.
Ni se invalidsko upokojil
Mož in oče dveh otrok, poln športnega in življenjskega duha, je dobesedno čez noč postal trajni invalid, brez obeh nog in nekaj prstov na levi roki. Kljub temu se ni vdal v usodo, nikakor ni hotel biti odvisen od kogar koli. Ni se niti invalidsko upokojil, saj mu v njegovem podjetju niso obrnili hrbta in so ga zaposlili za polovični delovni čas, ob tem pa Andrej na mnogih področjih še ni povedal zadnje besede.
Na tekmovanju v Belgiji Foto: Osebni arhiv
»Ko sem po mesecih zdravljenja v bolnišnici prišel domov, sem si zastavil tri cilje. Postati v celoti neodvisen od pomoči drugih, ohraniti zaposlitev, kar mi je omogočil moj delodajalec Carthago iz Odrancev, in ukvarjati se s svojimi hobiji kot pred boleznijo. Ena od najvišje postavljenih prostočasnih dejavnosti je kolesarstvo. Že v bolnišnici me je prijatelj Sandi, s katerim sva v mladosti kolesarila po Ljubljanskem barju, spodbujal za ročno kolesarstvo. Takrat je bila to zame precej abstraktna dejavnost, saj sem bil po amputaciji nog in prstov na levi roki popolnoma obnemogel. Nisem se bil sposoben niti obrniti na postelji niti dvigniti roke do obraza. Ampak že takrat sem vedel, da je to šport zame. Ko sem bil leta 2018 na prvi rehabilitaciji v URI Soča, sem se s svojo delovno terapevtko Tonjo pogovarjal o tem športu. Rekla je, da imajo parakolo, ki pa ga je dala v izposojo mojemu sedanjemu reprezentančnemu kolegu Aneju. Kolo je pripeljal v Sočo, da sem ga lahko preizkusil. Ker sem bil še vedno nemočen, so me zaradi bolnišničnih okužb, ki sem jih takrat še imel, zavili v rjuho in me kot otroka položili nanj. Ko sem naredil nekaj krogov po krožišču pred bolnišnico, sem se v domišljiji že videl na paralimpijskih igrah v Tokiu. Seveda me tam ne bo, ampak občutki in želje so ostali v meni do danes,« se spominja Andrej svojih terapij.
Državni grb je kot olimpijska medalja
Ob slabih dnevih nič ne pomaga bolj kot spodbudne besede bližnjih. Otroka sta oba uspešna pri študiju in mu ne povzročata prav nobenih starševskih skrbi.
Redno trenira. Foto: Osebni arhiv
»Žena pa je moj osebni psiholog in motivator. Da o vseh navidezno malih dejanjih in delih, ki jih opravlja po hiši in vrtu, niti ne govorim. Večino dela, ki sem ga prej opravil jaz, zdaj opravijo oni.« Zdaj je že član slovenske paralimpijske reprezentance. Zlasti je vesel, da se mu je ponudila priložnost in je pred kratkim uspešno nastopil na prvih pomembnih mednarodnih tekmah Brugge-Ronse v Flandriji in SP v Ostendeju v Belgiji.
»Ker sem šel na dirko brez rezultatskih pričakovanj, zgolj za nabiranje izkušenj, moram biti zadovoljen. Konec koncev resno treniram na kolesu šele od novega leta oziroma pet mesecev, nekateri sotekmovalci pa so že deset let med svetovno elito. Pa tudi kolo, s katerim tekmujem, je staro in nekonkurenčno. Drugi večinoma vozijo karbonska, narejena ročno po meri, in imajo najboljšo opremo. Že samo pri teži so nekajkilogramske razlike, da o aerodinamiki in pnevmatikah ne govorim. Je pa cena konkurenčnih koles višja od cene novega mestnega avtomobila in zato zame trenutno nedosegljiva. Sicer pa športa ne jemljem zgolj kot boj za vrhunska mesta. Če samo pomislim, da sem bil pred tremi leti z eno nogo v grobu, kot se reče, pred dvema še popolnoma nebogljen in odvisen od drugih, letos pa imam čast nositi državni grb na prsih! To je zame enakovredno olimpijski medalji.«
Zbolel na velikonočni ponedeljekAndrej Rotar, po poklicu gradbeni tehnik, se je rodil 3. julija 1965 v Ljubljani, pred dobrima dvema desetletjema pa se je z družino preselil v ženino rojstno Turnišče. V Ljubljani je bil dobrih 10 let zaposlen v lesni tovarni kot tehnolog, po preselitvi v Prekmurje je bil 10 let podjetnik v kmetijstvu, več let pa delovodja v različnih gradbenih podjetjih. Nato je bil zaposlen v podjetju Carthago, toda že od začetka lanskega aprila je v bolniškem staležu, zaradi redke bolezni, fulminantne meningokokcemije z multiorgansko odpovedjo. »Zbolel sem 2. aprila 2018, tako rekoč čez noč. To je bil velikonočni ponedeljek. Še v soboto popoldan sem bil v službi, malo prehlajen, v ponedeljek pa sem doživel septični šok. Vzrok za bolezen je okužba z bakterijo meningokok. Kako je do okužbe prišlo, se ne ve, prenaša pa se kapljično. Lastnost te bakterije je, da napada predvsem mlade in telesno aktivne. V moji starosti so taki primeri izjema. Napredovanje bolezni je zelo hitro, preživetje komaj nekaj nad 50 odstotkov. Smrtni primeri se zgodijo v enem dnevu od izbruha bolezni," je povedal Andrej, ki se najhujšega obdobja (prvega meseca) svoje bolezni ne spominja, ker je bil v umetni komi.
Andreja letos sicer ne bo v Tokiu, a glede na njegov pogum, požrtvovalnost in bojevitost ne bo nobeno presenečenje, če ga leta 2024 vidimo v Parizu.
