Andrej moped kupil v Kopru in z njim odbrnel v Kočevje
Andrej Klarič ponosen na tomos mosco, letnik 1960, kupil ga je njegov ded. S sinom zdaj prenavljata sloviti športni avto matra murena.
Odpri galerijo
Andrej Klarič je avtoelektrikar in restavrator. Forografije: Jaroslav Jankovič
Avtoelektrikar in restavrator starodobnikov Andrej Klarič z Zgornjega Loga pri Litiji svoj prosti čas preživi v domači garaži, delavnici, kjer zbira in popravlja stare avtomobile in motorna kolesa.
»Izziv ni nekaj popraviti, temveč je veliko veselje, da sestaviš nekaj, česar danes ni več, kar se je nekoč vozilo po cesti, česar se spominjajo le še najstarejši. In to tako, da je videti, kot da je prišlo iz tovarne,« pojasni 52-letnik.
Pred leti je sestavil in obnovil starega hrošča, zdaj s sinom Matejem sestavljata matro mureno, sloviti športni avtomobil iz osemdesetih. Toda ko smo se pomenkovali na njegovem dvorišču, je Andrej nenadoma prekinil pogovor: »I, pokazati vam moram nekaj posebnega. Pridite.«
Odprl je vrata garaže in na desni, stisnjen k zidu, je stal na prvi pogled neugleden moped tiste neizrazite, dolgočasne svetlomodre barve, kot bi gledal malce zamegljeno nebo.
Spretno ga je potegnil na plan in takrat je motorček zasijal v vsej svoji prvinski lepoti.
»Kupil ga je moj ded Miha leta 1960 v Tomosu v Kopru in se z njim pripeljal domov v Kočevje,« pove Klarič in doda, da gre za svojevrstno družinsko dediščino.
Klaričevo kolo z motorjem s tremi prestavami so najprej izdelovali licenčno po Puchu, nato pa že samostojno in dobil je ime tomos mosco. Bil je eden prvih in zelo primernih motorjev za takratne slabe makadamske ceste po državi, ki so bili ljudem relativno cenovno dosegljivi.
Miha ga je vozil par let, nato pa je dolga leta stal: »Morda 15 ali 20 let je bil v kozolcu, ko ga je nekega dne moj oče Zdravko izkopal iz sena in ga dal popraviti in restavrirati. Če se prav spomnim, je za obnovo kar veliko plačal, a pri tem je rekel: 'To je družinska dediščina.' Po očetu sem ga nato dobil jaz.«
Malce podrobneje smo si ogledali mosca in med drugim opazili luč v oklepu, kar je bila takrat oblikovalska moda. Deluje, smo vprašali?
Klarič se je hudomušno nasmejal, pognal motor in obrnil stikalo na luči, ta je zasvetila.
Na vrhu motorja smo opazili vžigalno svečko z električnim kablom. Malce nas je zaneslo v najstniška leta, ko smo še čistili zapacane svečke in z malim ploščatim izvijačem razmikali razdaljo med elektrodo in jezičkom. Na oko, seveda, in zraven ob pomanjkljivem tehničnem znanju zatrjevali, da so Boscheve svečke vsekakor boljše od Bosninih.
Nasmejali smo se ob pogledu na kljukico na dovodni cevki za gorivo. Motor si namreč lahko ugasnil tudi tako, da si jo obrnil prečno na cevko in prekinil dovod goriva. Tako smo se poigravali in drug drugemu kakšno zagodli, da mu motor ni vžgal. Vse skupaj je bilo mehansko, brez elektronike, zato smo lahko popravljali.
»V primerjavi z današnjimi časi, ko prevozna sredstva po potrebi odpeljemo na servis, so ljudje včasih praviloma manjše stvari poservisirali sami. Ne razumem najbolj mlajših, ki bi imeli, ne da bi se za to potrudili. Jaz ob popravljanju in vzdrževanju, sestavljanju čutim veliko zadoščenje.«
Klarič starega dedovega mosca vsakih par dni obrne in se zapelje en krog. »Spomladi in poleti seveda pogosteje, največkrat do Save in nazaj.«
Na merilniku hitrosti smo prebrali številko 22.880. »Da, kilometri so po mojem mnenju čisto realni, saj se števca ni nihče dotikal.«
Nazadnje nam je Klarič pokazal dedov kovček, ki ga je pripel na mali prtljažnik in se odpeljal na izlet: »Oče se je z njim vozil na srečanja starodobnikov. Ko je šel v Koper, je dal motor na vlak in se na obali vozil naokoli. Na srečanje v Vodice se je odpeljal z dvorišča.« Nekateri za družinsko dediščino štejejo nakit, drugi slike, Andrej Klarič ima mosca.
»Izziv ni nekaj popraviti, temveč je veliko veselje, da sestaviš nekaj, česar danes ni več, kar se je nekoč vozilo po cesti, česar se spominjajo le še najstarejši. In to tako, da je videti, kot da je prišlo iz tovarne,« pojasni 52-letnik.
Kilometri so realni.
Pred leti je sestavil in obnovil starega hrošča, zdaj s sinom Matejem sestavljata matro mureno, sloviti športni avtomobil iz osemdesetih. Toda ko smo se pomenkovali na njegovem dvorišču, je Andrej nenadoma prekinil pogovor: »I, pokazati vam moram nekaj posebnega. Pridite.«
Odprl je vrata garaže in na desni, stisnjen k zidu, je stal na prvi pogled neugleden moped tiste neizrazite, dolgočasne svetlomodre barve, kot bi gledal malce zamegljeno nebo.
Spretno ga je potegnil na plan in takrat je motorček zasijal v vsej svoji prvinski lepoti.
Tudi sedež se odpira kot nekoč, ko je imel ded Miha v njem shranjeno orodje.
»Kupil ga je moj ded Miha leta 1960 v Tomosu v Kopru in se z njim pripeljal domov v Kočevje,« pove Klarič in doda, da gre za svojevrstno družinsko dediščino.
Klaričevo kolo z motorjem s tremi prestavami so najprej izdelovali licenčno po Puchu, nato pa že samostojno in dobil je ime tomos mosco. Bil je eden prvih in zelo primernih motorjev za takratne slabe makadamske ceste po državi, ki so bili ljudem relativno cenovno dosegljivi.
Miha ga je vozil par let, nato pa je dolga leta stal: »Morda 15 ali 20 let je bil v kozolcu, ko ga je nekega dne moj oče Zdravko izkopal iz sena in ga dal popraviti in restavrirati. Če se prav spomnim, je za obnovo kar veliko plačal, a pri tem je rekel: 'To je družinska dediščina.' Po očetu sem ga nato dobil jaz.«
Malce podrobneje smo si ogledali mosca in med drugim opazili luč v oklepu, kar je bila takrat oblikovalska moda. Deluje, smo vprašali?
Klarič se je hudomušno nasmejal, pognal motor in obrnil stikalo na luči, ta je zasvetila.
Luč s stikalom za prižiganje brezhibno deluje.
Na vrhu motorja smo opazili vžigalno svečko z električnim kablom. Malce nas je zaneslo v najstniška leta, ko smo še čistili zapacane svečke in z malim ploščatim izvijačem razmikali razdaljo med elektrodo in jezičkom. Na oko, seveda, in zraven ob pomanjkljivem tehničnem znanju zatrjevali, da so Boscheve svečke vsekakor boljše od Bosninih.
Nasmejali smo se ob pogledu na kljukico na dovodni cevki za gorivo. Motor si namreč lahko ugasnil tudi tako, da si jo obrnil prečno na cevko in prekinil dovod goriva. Tako smo se poigravali in drug drugemu kakšno zagodli, da mu motor ni vžgal. Vse skupaj je bilo mehansko, brez elektronike, zato smo lahko popravljali.
»V primerjavi z današnjimi časi, ko prevozna sredstva po potrebi odpeljemo na servis, so ljudje včasih praviloma manjše stvari poservisirali sami. Ne razumem najbolj mlajših, ki bi imeli, ne da bi se za to potrudili. Jaz ob popravljanju in vzdrževanju, sestavljanju čutim veliko zadoščenje.«
Klarič starega dedovega mosca vsakih par dni obrne in se zapelje en krog. »Spomladi in poleti seveda pogosteje, največkrat do Save in nazaj.«
Na merilniku hitrosti smo prebrali številko 22.880. »Da, kilometri so po mojem mnenju čisto realni, saj se števca ni nihče dotikal.«
22.880 kilometrov je na števcu.
Nazadnje nam je Klarič pokazal dedov kovček, ki ga je pripel na mali prtljažnik in se odpeljal na izlet: »Oče se je z njim vozil na srečanja starodobnikov. Ko je šel v Koper, je dal motor na vlak in se na obali vozil naokoli. Na srečanje v Vodice se je odpeljal z dvorišča.« Nekateri za družinsko dediščino štejejo nakit, drugi slike, Andrej Klarič ima mosca.
