Andrej Šter: Šel bom k spovedi, mi je pa odleglo

Je nekdanji notranji minister, krščanski demokrat in malteški vitez, ki se v improvizaciji dobro, celo odlično znajde. Pod njegovo taktirko poteka največja repatriacija slovenskih državljanov v zgodovini države, letalski prevozi iz Slovenije in v Slovenijo se vrstijo, dogodki, ki jih nadzira prav konzularni sektor MZZ, pa igra eno osrednjih vlog. Ne glede na čase pa Andrej Šter ostaja duhovit, piker in – hm – optimist; če bi se le vsi držali tistega, kar svetujejo strokovnjaki, pravi.
Nedavna izjava o predstavah ljudi, ki menijo, da je konzularec križanec, mešanec med Chuckom Norrisom, Florence Nightingale in U Tantom, dokler je ta še bil, je marsikomu izrisala nasmeh na obraz, sem pa prepričan, da je marsikdo sploh ni razumel.
Kje sem že to rekel? Aja, že vem. No, najbrž niso razumeli tisti, ki ne vedo, kdo je Florence Nightingale ali U Tant. Pravzaprav sem hotel povedati, da ljudje od konzularca, konzularnega delavca pričakujejo, da je sočuten, prizadeven, da se je pripravljen v neskončnost pogovarjati, kot omenjena Florence, da je pripravljen z nogo vrata odpirati, pač ko je nekdo v težavah, pride konzularec s helikopterjem, ga odvleče na varno, da je diplomat.
Se ljudje sploh zavedajo, sredi česa živimo?
Prepričan sem, da nas je tale novi koronavirus postavil nage sredi nekega trnja. Kakor koli se obrnemo, nas nekaj zbode, zapeče, zaskeli. Doslej smo mislili, da živimo v svetu, v katerem se lahko zanesemo na institucije, ljudi … Zdaj vidimo, da to še zdaleč ni res. Svet ne deluje, tisto, kar smo mislili, da deluje, pa se je sesulo. Mi, konzularci, imamo zoprno nalogo, da to ljudem dopovedujemo. Da so ostali brez službe, da je letalski prevoznik odpovedal in da se bo treba ukvarjati z nastajanjem novega sveta.
Po novih pravilih?
Da, po novih pravilih. Kdaj to bo, nihče ne ve. Do takrat pa je treba preživeti.
Vam pa tu in tam kljub temu uide kakšna simpatična in barvita anekdota. Vam je kdaj žal za kakšno izrečeno besedo, reciva tisto, ko ste Slovencu, ki je obtičal na Mavriciju, zabrusili, naj gre v ku**c?
Ne, ni mi žal! Lahko bi povedal tudi drugače. Vendar, veste, vsaka stvar ima svoje meje, ljudem lahko dopoveduješ, da je tako ali drugače, želiš jih seznaniti z možnostmi, pa ne razumejo, ampak ti zabrusijo, da poznajo poslance, ministre, nadškofa … No, ko mu poveš, da to v teh razmerah nič ne pomaga, saj je na Mavricij prišel prostovoljno, odšel pa bo, ko bodo izpolnjeni pogoji. No, in če je treba to komu dopovedati v treh besedah, so to pač tri besede. So pa tudi grše, hujše besede!
Najbrž res.
Zaradi teh besed bom šel najbrž k spovedi, jih pa ne obžalujem. Mi je pa, potem ko sem jih izrekel, neznansko odleglo.
So ta hip še odprta konzularna vprašanja?
So! Ta hip (pogovor je bil opravljen v ponedeljek, 30. marca, op. a.) se ukvarjamo s prihodom Slovencev iz Lizbone, Londona in Skandinavije. Pripravljamo letalski prevoz, dogovarjamo se z ambasadami za t. i. povratne prevoze.
Je sploh še katero od slovenskih veleposlaništev ali konzulatov – Slovenija ima vzpostavljene diplomatske oz. konzularne odnose s 109 državami – brez dela, če se lahko tako izrazim?
Ne! Ni take ambasade. Ljudje, zaposleni so to razumeli. In naj ob tem vseeno povem, da so res vsi zavihali rokave. Tudi tisti, za katere smo mislili, da so, hm, kako naj rečem, malo manj uporabni, pa so se izkazali kot izjemen, hiter in učinkovit kader. No, pa tudi kakega neuporabnega smo prepoznali. Kakor koli, moja ugotovitev je, da imamo sicer majhno, vendar učinkovito zasedbo na slovenskih predstavništvih.


Zgodb iz ozadja, tudi takih, ko na evakuacijskem poletu iz Istanbula kdo umre zaradi srčnega infarkta, in dezinformacij pa ne zmanjka, kajne?
Zmeraj se kaj zgodi. Takrat nagneš sedež in si rečeš: Saj to ne more biti res! Včasih so nekatere novice res bolj vesele, druge bolj žalostne, kot je bila pač tista na poletu iz Turčije. Včasih pa ti nasmeh na lica izriše zgodba, o kateri na veliko razmišljaš, se bojiš najhujšega, potem ti pa ljudje sami sporočijo, da so težavo rešili.
Starši in sorodniki tistih, ki so nekje, pa so posebna zgodba?
Tudi! Včasih se zdi, da so neprimerno bolj zaskrbljeni kot tisti, ki so v resničnih zagatah. No, naj povem primer dekleta, ki je na mehiški obali in opazuje kite. Ko smo z njo vzpostavili stik, nas je prosila, naj staršem sporočimo, da je domov ne bo, saj doma nima nič kaj takega, kar bi jo vleklo sem, na mehiški obali pa lahko vsaj opazuje – kite. Za nas je bil to en pozitivno odkljukan primer. Tudi take primere imamo, hvala bogu!

Se vam zdi, da pozabljamo na Afriko? Tudi tam se koronavirus širi. Je tudi tam kaj Slovencev, ki že pritiskajo na vas?
Zelo dobro vprašanje! Afrika je bila nekaj časa razumljena kot vroče območje, kjer bo koronavirus crknil. Ne! To se ne dogaja! V Afriki se vzpostavljajo žarišča bolezni. Še večja težava, ki se pojavlja, pa je zelo veliko nezaupanje do belcev. Beli človek je v Afriki postal prenašalec bolezni! Pogromi nad belci se že dogajajo. Najbrž poznate slovensko filantropinjo Lizo Debevec. V naglici je morala zapustiti Etiopijo, živela pa je tudi v Burkini Faso, Gani. Preživela je terorizem, ukvarjala se je z vzpostavljanjem boljših razmer za življenje za tamkajšnje prebivalce. No, pa je s solznimi očmi sporočila, da so ji rekli, naj ne hodi v svoje stanovanje, saj da ji ga bodo zažgali. Pomagali smo ji iz Adis Abebe do Istanbula, od tam do Zagreba, zdaj je v Sloveniji.
Največja repatriacija v zgodovini države še ni končana, evakuacijskih poletov je bilo že nekaj, jih bo še kaj?
Absolutno še ni končana. Vendar naj o tem povem osebno mnenje: to ni le največja repatriacija v zgodovini države, ampak tudi največja socialna sprememba, ki se nam bo zgodila. Razmere za življenje in potovanje so se spremenile, prevladovati so začela druga čustva. Ne smemo več govoriti o zlaganem prijateljstvu, pogledati je treba, kdo je res naš, slovenski partner. No, in naš prvi partner je bila ruska letalska družba Aeroflot, ki za letenje ni računala niti centa. Slovenci iz Moskve so se preprosto pripeljali. To je nekaj nepojmljivega.
Bi bilo lažje, če bi imela država lastno letalo?
Ja, zagotovo, ha ha. Imamo, kot bi rekel uradni govorec Jelko Kacin, zračno plovilo naše vojske. In to je edino, kar iz naše flote leti. Vse drugo je najeto. Odločno bolje bi se počutili, če bi imeli lastno floto letal, zagotovo. Tako bi lahko ukrepali glede na nujnost. In bi šli danes mogoče nekam iskat zaščitne maske, drugič bi šli koga iskat po svetu. Žal to zdaj ni mogoče.

Prebiram sporočila zunanjih ministrstev Hrvaške, Avstrije … Vsi v en glas hvalijo usklajene akcije pri organizaciji t. i. evakuacijskih poti. Morda niti ni primerno, ampak vseeno, zdi se mi, da se v pogojno rečeno nekoronskem času diplomacije niso bile sposobne tako pogovarjati, dogovarjati. Se motim?
Zdaj se diplomacije in diplomati ukvarjajo z dejanji, ki ne prinašajo neke posebne slave, niso toliko na očeh. Besedo pomoč razumejo tako veliki kot majhni, od Špancev, Francozov do Severnomakedoncev, Črnogorcev … Če je le mogoče pomagati, sodelujemo. Vsaj za zdaj se še ni pojavil kdo, ki ne bi hotel pomagati.
Se še skriva?
Ha ha, mogoče. Res nimam vtisa, da v vsem skupaj kdor koli ne bi želel sodelovati, si pomagati. Gre za preveliko zadevo, da bi kdor koli mislil, da bi te probleme reševal sam. Niti Kitajska niti ZDA …
Se vam zdi, da se je dnevna politika umaknila na stranski tir?
Za tistega, ki bi zdaj zganjal dnevno politiko, bi se pa res slabo končalo. Zdaj ljudi zanima vse drugo kot tista politika, v kateri bi kdo kopal kanale in vlekel vodo na svoj mlin. Zdaj je naša edina naloga, da državljanom zagotovimo vse potrebno za preživetje res zahtevnih časov, ki so pred nami.
Pa se tega res vsi zavedajo?
Vedno bolj. Čeprav se tu in tam najde kdo, ki misli, da je treba živeti tako kot pred tremi meseci. Ne! Ne živimo več tako kot pred tremi meseci. Nismo v času pred tremi meseci!
Kako se pa vi osebno borite s korono? Sploh imate čas razmišljati o tem?
S tem se niti nimam kaj veliko časa ukvarjati. Me je spametovala vnukinja, ki me včasih opomni, naj neham nenehno zreti v svoj ekranček, češ da je tudi ona poleg. Kakor koli, pri vsem skupaj se je treba zavedati, da se ne gre gnati v nedogled. Nekoč so mi neki pametni ljudje rekli, nehaj vseskozi misliti na druge, kdo bo pa mislil na prve … No, pa povedali so mi tudi, da ko v avtu zagori rdeča lučka, mimogrede, vozniškega izpita nimam, je pač treba biti pazljiv, saj nikoli ne veš, za koliko kilometrov goriva je še v rezervoarju.
Ste še član Suverenega malteškega reda, velike in vplivne mednarodne organizacija s 13.000 vitezi, ki ima diplomatske odnose z več kot 100 državami in status opazovalca v Združenih narodih?
Lahko rečem, da mi je to tudi v teh časih nekajkrat prišlo prav. Primer nekega slovenskega bolnika, ki je zaradi zdravstvenih razlogov bival v italijanskem Trentu, zdravnik mu je rekel, da svetuje prekinitev terapije, hotel, v katerem je bival, pa so zaprli, je le en tak primer. Za nasvet sem prosil svoje brate iz malteškega reda. Skoraj takoj je bila težava rešena, omenjenemu so omogočili alternativno bivanje. Saj pravim, to članstvo mi je nekajkrat prišlo zelo prav.