Anito Ogulin ustavila zahrbtna bolezen: Brez zdravljenja tega leta ne bi preživela
Kot strela z jasnega je udarila novica, da je huda bolezen ustavila humanitarko Anita Ogulin. Gonilna sila ZMP Moste-Polje se je v slovenskem prostoru zapisala kot ena največjih humanitark. Svoje življenje je posvetila reševanju stisk tistih, ki so se znašli na dnu in v brezizhodni stiski. A zadnje čase se ne bori le s stiskami drugih, temveč tudi z zahrbtno boleznijo. Predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje je razkrila, da ima raka.
»Že neko obdobje sem čutila nekoliko povečano utrujenost, ki sem jo pripisovala najprej starosti in nato dejstvu, da je bila moja časovnica dejavnosti dnevno razprta na najmanj 16 ur. Tretji odmerek cepiva proti covidu 19 februarja letos me je popolnoma ustavil. Obiskala sem zdravnika in zelo kmalu po tem dobila diagnozo. Tega nikakor ne pripisujem cepljenju, ampak dejstvu, da je bila bolezen prisotna več let, vendar ni bila zaznana,« je v intervjuju za Metropolitan razkrila Ogulinova. Diagnosticirali so ji kronično levkemijo in mnogocelični limfom B. Bila je presenečena, največjo stisko pa ji je povzročalo vprašanje, kako to novico prenesti najbližjim – možu, otrokoma, vnukom in tudi sodelavcem.
Za humanitarko je peti cikel kemoterapij in pravi, da popolnoma zaupa stroki in medicini. Na vprašanje, koliko časa še ima, so ji rekli, da brez zdravljenja tega leta ne bi preživela, a rezultati dosedanjega sistemskega zdravljenja so dobri, zato jim je hvaležna.
Pomembno je prisluhniti telesu
Kemoterapija jo slabi, večkrat tako, da potrebuje tudi bolnišnično nego. »Lahko bi dejala, da so vzponi in padci, toda zavedam se in pripravljena sem bila, da je zdravljenje tudi boj, ki sem ga sprejela in ga bom izbojevala.« Ogulinova moč za boj črpa pri svoji družini, pokonci jo držijo tudi njeni cilji, saj pravi, da še ni storila vsega, kar si želi. Želi se vrniti in nadaljevati svoje delo, a zdaj opaža, da se morda ni posvetila sama sebi in si vzela časa zase. »Verjamem, da sem pretiravala v skrbi za druge. Da nisem hotela prisluhniti sporočilom lastnega telesa, včasih sem želela preveč. Velikokrat so me na to opozarjali bližnji, pa strokovni sodelavci, znanci, prijatelji ...«
Ogulinova tudi v teh težkih trenutkih ni osredotočena le nase. Med zdravljenjem na onkološkem inštitutu opaža, kako iztrošeni in izčrpani so zdravstveni delavci. Vidi, da jih primanjkuje in da se na vse načine trudijo, da bi poskrbeli za bolnike. »Ko gledam osebje, so ves čas na nogah. Zanje ni poskrbljeno, ne za prehrano ne za počitek. Res so prijazni, ustrežljivi, toda kot bolnik čutiš, da je stiska s časom in delovnimi obveznostmi izjemna. Preprosto jih je premalo, prehajajo z oddelka na oddelek in dobesedno izgorevajo.«
Pred humanitarko je še zadnja tretjina zdravljenja. Pravi, da so napovedi optimistične in da je njena volja močna. » Strah me je bilo izgubiti zaupanje, da kljub temu zmorem naprej.« Bralcem je še položila na srce, naj najprej slišijo sebe, in poudarila, kako pomembno je, da smo stabilni, močni in usklajeni s telesom. »Pomembno je, da slišimo um in telo, da ne tlačimo čustev, ampak jih znamo prepoznati, izraziti in ravnati skladno s tem, kar čutimo.«
