PREKMURCI V AMERIKI
Antaličov Pišta je iz Vendov naredil Slovence
V Bethlehemu v vzhodni Pensilvaniji so pred več kot sto leti našli delo tudi ljudje iz Prekmurja, njihovi potomci pa so začeli šele pred dobrimi 20 leti spoznavati, da so Slovenci.
Odpri galerijo
Izvod Szlovenszkih novin iz 8. marca 1929
Mesto Bethlehem v ameriški zvezni državi Pensilvanija z okrog 75.000 prebivalci nedaleč od New Yorka obiskovalca iz Slovenije na prvi pogled zaradi jeklarske zgodovine spomni na Jesenice. Bethlehem so leta 1741 ustanovili priseljenci iz Moravske, v začetku 20. stoletja pa je mesto postalo industrijski center, ki je potreboval delavce. Leta 1904 je Charles Schwab ustanovil jeklarno Bethlehem Steel, in v njej so našli delo tudi priseljenci iz Prekmurja. Vsega skupaj naj bi se jih tja priselilo okrog 7000.
V 20. letih preteklega stoletja je proizvajala več kot osem milijonov ton jekla na leto, 1925. pa so v njeni ladjedelnici v Massachusettsu splavili prvo ameriško letalonosilko Lexington. Jeklo iz bethlehemske jeklarne so uporabili za gradnjo Empire State Buildinga, simbola New Yorka, mostu Golden Gate v San Franciscu, za newyorški hotel Waldorf Astoria, Rockefellerjev center in številne druge. Med drugo svetovno vojno je podjetje zaposlovalo 300.000 ljudi, delali so jeklo za tanke, topove, letalske motorje in ladje. Leta 2001 je jeklarna razglasila stečaj.
Priseljevanje različnih narodov oziroma etničnih skupin v ZDA je konec 19. in v začetku 20. stoletja potekalo po ustaljenem vzorcu: nekdo iz te ali one skupine je prišel, si našel delo, javil domov, da je v redu, in sledili so še drugi iz neposredne soseščine, ki so se lahko zanesli na pomoč skupnosti. ZDA še danes veljajo za divji zahod, kar zadeva zdravstvo in socialo, v primerjavi z drugimi razvitimi državami, konec 19. stoletja pa je bil vsakdo prepuščen sebi in ljudem okrog sebe. Priseljenci so se obkrožali z ljudmi, s katerimi so delili jezik, vero in navade. Skupnosti so bile strnjene, mešane poroke redke.
Pri evropskih priseljencih v tistem obdobju je bila vera oziroma Cerkev osnova družabnega življenja. Vsi so si najprej prizadevali za ustanovitev svoje etnične ali nacionalne fare. Cerkev je bila kraj za spoznavanje, sklepanje zakonskih zvez in akcije pomoči članom skupnosti. Moški so čez teden garali v železarni, ženske so doma skrbele za otroke, nedelja pa je bila dan, ki si človek odpočije, si nadene edino boljše oblačilo in gre med ljudi. Številnejše skupnosti z več denarja so vzele medse druge manjše, dokler te niso postale dovolj organizirane, da so si naredile svojo cerkev. Newyorški Slovenci so tako pred več kot sto leti versko in družabno življenje iskali pri Nemcih.
Priseljenci iz Prekmurja so v primerjavi z drugimi slovenskimi priseljenci v ZDA nekaj posebnega, saj so si zgradili dve cerkvi – protestantsko oziroma, kot se reče v prekmurščini, luteransko ter katoliško, v prekmurščini še danes bolj znano kot papinsko. Obe živita in delujeta še danes, čeprav je bila katoliška pred zaprtjem in je zdaj odprta le za praznik svetnika sv. Jožefa in za pogrebe.
Prekmurci, ki so se priselili v Bethlehem, niso vedeli, da so Prekmurci, ampak so sprejeli izraz, ki so jim ga določili Madžari – Vendi oziroma za lažjo izgovorjavo predelano v ameriško angleščino Windish. Vsi, ki so bili tam rojeni, so se sicer zavedali geografskih korenin domovine prednikov, vendar so tudi kasneje, ko je že nastala Kraljevina Srbov Hrvatov in Slovencev, živeli v veri, da so Windish. Bolj kot za katoliške je to veljalo za protestantske Prekmurce. Katoliška cerkev sv. Jožefa ima na primer naziv slovenska, protestantska cerkev sv. Janeza, takoj pod gričem na južni strani Bethlehema, pa je še danes windish.
Ob tem pa še zdaj nihče ne zna razložiti, zakaj je po prvi svetovni vojni v Bethlehemu izhajal časopis z imenom Szlovenske Novine, ne pa na primer Vendske Novine. Ta časopis, ki sicer ne izhaja več, je prava zakladnica prekmurskega jezika z ameriškim priokusom – košarkarji so na primer navedeni kot basketball špilarji.
O vendskem izvoru prekmurskih Slovencev ni bilo veliko vprašanj vse do slovenske osamosvojitve leta 1991. Ljudje so opazili, da je nastala nova država, v kateri je tudi ozemlje, s katerega so prišli njihovi predniki. Raziskovalec in profesor na univerzi Lehigh Stephen Anlatics (po domače Antaličov Pišta) iz Noršincev v Prekmurju, od koder so v Ameriko prišli njegovi starši, je začel preverjati in raziskovati.
Po nekaj letih dela je ustvaril debel sveženj dokumentov, v katerih je vse lepo utemeljil. Nato je pobral nekaj svojih Vendov iz Bethlehema, jih odpeljal do New Yorka, ki se je v 90. letih prejšnjega stoletja še ponašal s slovenskim konzulatom, in jim skupaj s takratnim generalnim konzulom Matjažem Kovačičem razložil državo, zgodovino in simbole. Na Antaličevo pobudo je bilo leta 1996 ustanovljeno Društvo pobratenih mest Bethlehem Murska Sobota (BMSSCA).
Murska Sobota in Betlehem sta postali pobrateni mesti 8. junija 1996 s proklamacijo, ki sta jo podpisala takratna župana Kenneth Smith in Andrej Gerenčer. Ta datum v Bethlehemu poslej praznujejo kot slovenski dan. Društvo je zelo aktivno in med drugim skrbi za to, da vsako leto okrog dneva državnosti pred mestno hišo dvignejo slovensko in ameriško zastavo. Prireditev poteka po vseh pravilih: zaigrajo himni obeh držav, sledi blagoslov duhovnikov ali pastorjev ter nagovori slovenskih veleposlanikov, županov in ameriških kongresnikov.
Letošnja je bila posebno svečana, saj se je slavilo še Antaličevih 90 let. Prišel je tudi prvi 100-odstotno slovenski župan Bethlehema demokrat Robert Donchez, po rodu iz Prekmurja. Zadnjih nekaj let se proslava tradicionalno konča v lokalu Charlieja in Lise Moeretz s pogostitvijo, na kateri postrežejo tudi windish klobase, ki so po svetu bolj znane kot čevapčiči.
V BMSSCA je aktivnih še veliko drugih članov skupnosti z Bobom in Kathy Novak na čelu, vendar se vsi strinjajo, da brez Antaliča, ki je po vsem mestu znan kot gadfly (brencelj), ne bi bilo ne društva ne zavedanja o izvoru. Antalič se še danes bode z nekaterimi v mestu glede imena slovenske skupnosti v Bethlehemu. Leta 2007 je časopisu Allentown Morning Star razložil, kako je madžarska vlada pošiljala duhovnike v Bethlehem, da Prekmurce prepričujejo, naj ostanejo Vendi, da imajo drugačen jezik in se niso sposobni sporazumevati s Slovenci. V ZDA oziroma Bethlehemu je to širila tudi Federacija madžarskih Vendov.
Evangeličanski pastor Ron Hari je Antaliču hitro odgovoril s svojo razlago, ki je večinoma točna. V začetku 20. stoletja res ni bilo Prekmurcev, ampak so bili Slovani, ki so jim Madžari rekli Vendi. To se je končalo po prvi svetovni vojni, ko je Kraljevina SHS od poražene Madžarske dobila Prekmurje. Če so v Bethlehemu še naprej živeli v drugačnem prepričanju, to danes ni pomembno. Je pa za nekatere, ki trmasto vztrajajo pri tradiciji.
Antaličeva vztrajnost je bila ključnega pomena tudi leta 2008, ko se je takratni škof Allentowna Edward Cullen, pod čigar pristojnosti spadajo tudi fare v Bethlehemu, zaradi varčevanja in pomanjkanja duhovnikov odločil zapreti katoliško cerkev sv. Jožefa. Antalič je organiziral pravi upor, na svojo stran pridobil medije in slovenske diplomatske predstavnike, zbiral podpise za peticijo, ko niti to ni pomagalo, je vložil tožbo v Vatikanu, tam so leta 2011 razsodili, da je škofija ustrezno ravnala glede reorganizacije z združevanjem župnij, vendar ni imela utemeljenih razlogov za zaprtje cerkve sv. Jožefa. Ker so katoliški škofje bolj ali manj neodvisni pri upravljanju svojih škofij, je allentownski škof John Barres sprejel salomonsko odločitev: v skladu z odločitvijo vrha Katoliške cerkve prekmurske ni formalno zaprl, ampak je dovolil, da so v njej maše vsako leto na dan zavetnika sv. Jožefa in za pogrebe.
Notranjost cerkve, ki so jo priseljenci zgradili sami in z lastnim denarjem med letoma 1914 in 1917, je še lepo ohranjena. Ena od znamenitosti so barvna okna, ki so jih prispevale različne fare iz Prekmurja. Cerkev so uvodoma vodili frančiškani, in sicer tako slovenski kot hrvaški. Delno odprtje cerkve so leta 2012 res odmevno proslavili.
Zato pa je leta 1910 ustanovljena protestantska cerkev sv. Janeza še naprej aktivna in v dvorani gosti proslave in prireditve, obiske županskih delegacij iz Murske Sobote in skupaj z BMSSCA organizira kulturne prireditve. Prvi prekmurski protestantski izseljenci v Bethlehem so hodili v nemško protestantsko oziroma luteransko cerkev sv. Petra, Nemci pa so jim kasneje pomagali ustanoviti svojo cerkev, tako da so že leta 1909 potekale prve maše v prekmurščini in madžarščini v novi cerkvi sv. Janeza. Uradni datum ustanovitve cerkve je sicer februar 1910.
Bethlehem je izgubil železarno, vendar danes počasi oživlja. Pridobil je veliko igralnico Sands in upokojeni Prekmurci lahko igrajo na srečo kar doma namesto v bolj oddaljenem Atlantic Cityju v New Jerseyju. Od leta 1984 v Bethlehemu poteka velik glasbeni festival Music Fest, ki spominja na bavarski Oktoberfest, s to razliko, da je na njem več glasbe kot piva. Nastopilo je že več slovenskih skupin, med njimi zasavski Orleki s Prekmurcem Vladom Poredošem.
Katoliška cerkev Svetega Jožefa v Bethlehemu
FOTOGRAFIJE ROBI POREDOŠ
V 20. letih preteklega stoletja je proizvajala več kot osem milijonov ton jekla na leto, 1925. pa so v njeni ladjedelnici v Massachusettsu splavili prvo ameriško letalonosilko Lexington. Jeklo iz bethlehemske jeklarne so uporabili za gradnjo Empire State Buildinga, simbola New Yorka, mostu Golden Gate v San Franciscu, za newyorški hotel Waldorf Astoria, Rockefellerjev center in številne druge. Med drugo svetovno vojno je podjetje zaposlovalo 300.000 ljudi, delali so jeklo za tanke, topove, letalske motorje in ladje. Leta 2001 je jeklarna razglasila stečaj.
Ustaljeni vzorec
Priseljevanje različnih narodov oziroma etničnih skupin v ZDA je konec 19. in v začetku 20. stoletja potekalo po ustaljenem vzorcu: nekdo iz te ali one skupine je prišel, si našel delo, javil domov, da je v redu, in sledili so še drugi iz neposredne soseščine, ki so se lahko zanesli na pomoč skupnosti. ZDA še danes veljajo za divji zahod, kar zadeva zdravstvo in socialo, v primerjavi z drugimi razvitimi državami, konec 19. stoletja pa je bil vsakdo prepuščen sebi in ljudem okrog sebe. Priseljenci so se obkrožali z ljudmi, s katerimi so delili jezik, vero in navade. Skupnosti so bile strnjene, mešane poroke redke.
Stephen Anlatics, po domače Antaličev Pišta
Pri evropskih priseljencih v tistem obdobju je bila vera oziroma Cerkev osnova družabnega življenja. Vsi so si najprej prizadevali za ustanovitev svoje etnične ali nacionalne fare. Cerkev je bila kraj za spoznavanje, sklepanje zakonskih zvez in akcije pomoči članom skupnosti. Moški so čez teden garali v železarni, ženske so doma skrbele za otroke, nedelja pa je bila dan, ki si človek odpočije, si nadene edino boljše oblačilo in gre med ljudi. Številnejše skupnosti z več denarja so vzele medse druge manjše, dokler te niso postale dovolj organizirane, da so si naredile svojo cerkev. Newyorški Slovenci so tako pred več kot sto leti versko in družabno življenje iskali pri Nemcih.
Dve cerkvi
Priseljenci iz Prekmurja so v primerjavi z drugimi slovenskimi priseljenci v ZDA nekaj posebnega, saj so si zgradili dve cerkvi – protestantsko oziroma, kot se reče v prekmurščini, luteransko ter katoliško, v prekmurščini še danes bolj znano kot papinsko. Obe živita in delujeta še danes, čeprav je bila katoliška pred zaprtjem in je zdaj odprta le za praznik svetnika sv. Jožefa in za pogrebe.
Železarna v Bethlehemu je včasih zaposlovale tudi 300.000 delavcev.
Prekmurci, ki so se priselili v Bethlehem, niso vedeli, da so Prekmurci, ampak so sprejeli izraz, ki so jim ga določili Madžari – Vendi oziroma za lažjo izgovorjavo predelano v ameriško angleščino Windish. Vsi, ki so bili tam rojeni, so se sicer zavedali geografskih korenin domovine prednikov, vendar so tudi kasneje, ko je že nastala Kraljevina Srbov Hrvatov in Slovencev, živeli v veri, da so Windish. Bolj kot za katoliške je to veljalo za protestantske Prekmurce. Katoliška cerkev sv. Jožefa ima na primer naziv slovenska, protestantska cerkev sv. Janeza, takoj pod gričem na južni strani Bethlehema, pa je še danes windish.
Ob tem pa še zdaj nihče ne zna razložiti, zakaj je po prvi svetovni vojni v Bethlehemu izhajal časopis z imenom Szlovenske Novine, ne pa na primer Vendske Novine. Ta časopis, ki sicer ne izhaja več, je prava zakladnica prekmurskega jezika z ameriškim priokusom – košarkarji so na primer navedeni kot basketball špilarji.
Stvar izvora
O vendskem izvoru prekmurskih Slovencev ni bilo veliko vprašanj vse do slovenske osamosvojitve leta 1991. Ljudje so opazili, da je nastala nova država, v kateri je tudi ozemlje, s katerega so prišli njihovi predniki. Raziskovalec in profesor na univerzi Lehigh Stephen Anlatics (po domače Antaličov Pišta) iz Noršincev v Prekmurju, od koder so v Ameriko prišli njegovi starši, je začel preverjati in raziskovati.
Katoliška cerkev sv. Jožefa ima naziv slovenska, protestantska cerkev sv. Janeza pa je še danes windish.
Po nekaj letih dela je ustvaril debel sveženj dokumentov, v katerih je vse lepo utemeljil. Nato je pobral nekaj svojih Vendov iz Bethlehema, jih odpeljal do New Yorka, ki se je v 90. letih prejšnjega stoletja še ponašal s slovenskim konzulatom, in jim skupaj s takratnim generalnim konzulom Matjažem Kovačičem razložil državo, zgodovino in simbole. Na Antaličevo pobudo je bilo leta 1996 ustanovljeno Društvo pobratenih mest Bethlehem Murska Sobota (BMSSCA).
Murska Sobota in Betlehem sta postali pobrateni mesti 8. junija 1996 s proklamacijo, ki sta jo podpisala takratna župana Kenneth Smith in Andrej Gerenčer. Ta datum v Bethlehemu poslej praznujejo kot slovenski dan. Društvo je zelo aktivno in med drugim skrbi za to, da vsako leto okrog dneva državnosti pred mestno hišo dvignejo slovensko in ameriško zastavo. Prireditev poteka po vseh pravilih: zaigrajo himni obeh držav, sledi blagoslov duhovnikov ali pastorjev ter nagovori slovenskih veleposlanikov, županov in ameriških kongresnikov.
Letošnja je bila posebno svečana, saj se je slavilo še Antaličevih 90 let. Prišel je tudi prvi 100-odstotno slovenski župan Bethlehema demokrat Robert Donchez, po rodu iz Prekmurja. Zadnjih nekaj let se proslava tradicionalno konča v lokalu Charlieja in Lise Moeretz s pogostitvijo, na kateri postrežejo tudi windish klobase, ki so po svetu bolj znane kot čevapčiči.
Brencelj
V BMSSCA je aktivnih še veliko drugih članov skupnosti z Bobom in Kathy Novak na čelu, vendar se vsi strinjajo, da brez Antaliča, ki je po vsem mestu znan kot gadfly (brencelj), ne bi bilo ne društva ne zavedanja o izvoru. Antalič se še danes bode z nekaterimi v mestu glede imena slovenske skupnosti v Bethlehemu. Leta 2007 je časopisu Allentown Morning Star razložil, kako je madžarska vlada pošiljala duhovnike v Bethlehem, da Prekmurce prepričujejo, naj ostanejo Vendi, da imajo drugačen jezik in se niso sposobni sporazumevati s Slovenci. V ZDA oziroma Bethlehemu je to širila tudi Federacija madžarskih Vendov.
Prekmurcev se je na prelomu 19. in 20. stoletja preselilo v Bethlehem.
Evangeličanski pastor Ron Hari je Antaliču hitro odgovoril s svojo razlago, ki je večinoma točna. V začetku 20. stoletja res ni bilo Prekmurcev, ampak so bili Slovani, ki so jim Madžari rekli Vendi. To se je končalo po prvi svetovni vojni, ko je Kraljevina SHS od poražene Madžarske dobila Prekmurje. Če so v Bethlehemu še naprej živeli v drugačnem prepričanju, to danes ni pomembno. Je pa za nekatere, ki trmasto vztrajajo pri tradiciji.
Spor s škofom
Antaličeva vztrajnost je bila ključnega pomena tudi leta 2008, ko se je takratni škof Allentowna Edward Cullen, pod čigar pristojnosti spadajo tudi fare v Bethlehemu, zaradi varčevanja in pomanjkanja duhovnikov odločil zapreti katoliško cerkev sv. Jožefa. Antalič je organiziral pravi upor, na svojo stran pridobil medije in slovenske diplomatske predstavnike, zbiral podpise za peticijo, ko niti to ni pomagalo, je vložil tožbo v Vatikanu, tam so leta 2011 razsodili, da je škofija ustrezno ravnala glede reorganizacije z združevanjem župnij, vendar ni imela utemeljenih razlogov za zaprtje cerkve sv. Jožefa. Ker so katoliški škofje bolj ali manj neodvisni pri upravljanju svojih škofij, je allentownski škof John Barres sprejel salomonsko odločitev: v skladu z odločitvijo vrha Katoliške cerkve prekmurske ni formalno zaprl, ampak je dovolil, da so v njej maše vsako leto na dan zavetnika sv. Jožefa in za pogrebe.
Notranjost cerkve, ki so jo priseljenci zgradili sami in z lastnim denarjem med letoma 1914 in 1917, je še lepo ohranjena. Ena od znamenitosti so barvna okna, ki so jih prispevale različne fare iz Prekmurja. Cerkev so uvodoma vodili frančiškani, in sicer tako slovenski kot hrvaški. Delno odprtje cerkve so leta 2012 res odmevno proslavili.
V igralnico kar doma
Zato pa je leta 1910 ustanovljena protestantska cerkev sv. Janeza še naprej aktivna in v dvorani gosti proslave in prireditve, obiske županskih delegacij iz Murske Sobote in skupaj z BMSSCA organizira kulturne prireditve. Prvi prekmurski protestantski izseljenci v Bethlehem so hodili v nemško protestantsko oziroma luteransko cerkev sv. Petra, Nemci pa so jim kasneje pomagali ustanoviti svojo cerkev, tako da so že leta 1909 potekale prve maše v prekmurščini in madžarščini v novi cerkvi sv. Janeza. Uradni datum ustanovitve cerkve je sicer februar 1910.
VolivciKer so bili skoraj vsi delavci, so bili slovenski priseljenci iz Prekmurja v Bethlehemu demokrati. Antalič je pred leti slikovito dejal, da bi bethlehemski Slovenci glasovali za demokrata tudi, če bi bil to Miki Mišek, na republikanski strani pa Jezus Kristus. Antalič je še vedno demokrat, a je večina od približno 200 aktivnih članov skupnosti, ki so registrirani kot volivci, prestopila na drugi breg zaradi Donalda Trumpa. Tudi zaradi slovenske žene, v glavnem pa, ker jim je všeč njegov politični stil.
Bethlehem je izgubil železarno, vendar danes počasi oživlja. Pridobil je veliko igralnico Sands in upokojeni Prekmurci lahko igrajo na srečo kar doma namesto v bolj oddaljenem Atlantic Cityju v New Jerseyju. Od leta 1984 v Bethlehemu poteka velik glasbeni festival Music Fest, ki spominja na bavarski Oktoberfest, s to razliko, da je na njem več glasbe kot piva. Nastopilo je že več slovenskih skupin, med njimi zasavski Orleki s Prekmurcem Vladom Poredošem.
