Anton je izdelal največje vetrne zvončke v Evropi (FOTO)

Nenadoma se je Kekec ustavil in rekel: »Piščalko bi moral imeti, to je! Takoj jutri se odpravim v goro, da si bom poiskal kakšno jelšo. Takšno piščalko si bom naredil, da bo kar sama pela! Zdaj je ravno pravi čas, ko so jelše še vse muževne.«

Sovica je njegov izum.

Dandanašnji otroci ne rezljajo več piščali, bolj kot s pipcem so si domači s telefonom in računalnikom, ovbe, ovbe, bi zastokala Tinkara. A to ne pomeni, da se ne razveselijo prvinskih glasbil, ki jih pri življenju ohranja Mozirčan Anton Petek: »Prvo piščal sem prodal na Pikinem festivalu v Velenju. Bolj kot zaslužek – saj ta glasbila so poceni – me je vzradostilo fantkovo veselje, še celo uro je piskal okrog jezera.«

Omara na koru

Toneta, kot ga vsi kličejo, bi težko označili za rokodelca. Njegova življenjska pot je prežeta z glasbo in za izdelovanje ljudskih inštrumentov se je odločil razmeroma pozno: »Ob nedeljah me je oče peljal v cerkev in zanimala me je omara, ki igra na koru. No, tudi tega, kaj je kor, še nisem vedel. Pa me je odvedel gor in sem videl ljudi, ki so prepevali, in gospoda, ki je igral. Takrat, pri kakšnih petih letih, sem si rekel, to bi pa tudi jaz počel.«

Pri tej starosti se nadobudneži zaobljubljajo, da bodo policisti, gasilci ali zdravniki, pustimo astronavte ob strani, a se kasneje odločajo za druge poklice. Mali Tone pa je svojo željo vztrajno uresničeval. Končal je nižjo glasbeno šolo v Mozirju, zatem srednjo glasbeno v Mariboru in nazadnje leta 1984 na tamkajšnji teološki fakulteti diplomiral iz orglarstva, s specializacijo kompozicije, dirigiranja in zborovodstva.

Najprej je v celjski, tedaj še opatijski cerkvi, zdaj stolnici, prevzel nov zbor in vodenje prav tako novoustanovljene orglarske šole, ki je delovala kot podružnica mariborske. »Leta 1988 sva se poročila z Gabrijelo in se nekaj let zatem preselila nazaj v Mozirje. Celje je bilo namreč takrat eno najbolj onesnaženih mest v Sloveniji in otroci so imeli nenehno angine in dihalne stiske.«

Borovce bo zamenjala kovinska konstrukcija. Fotografije: Marko Feist

Šestdesetletni Petek v isti sapi omeni, da sta se z ženo odločila za večjo družino: »Vseh šest sinov in hčera je pridnih, 33-letni Tadej, 32-letna Mirijam, 27-letni Tomaž, 25-letni Klemen, 20-letna Lea in 18-letna Ana. Trije so še doma, a tudi preostali vsako nedeljo radi pridejo na kosilo. Malo se pogovorimo, malo skregamo in malo pohecamo, naj le tako ostane. Da bi bil kateri od njih moj naslednik, pa težko verjamem.«

Skladbe na voščenih valjih

Misli na konjiček, ki je postal njegov poklic: »Pred približno 15 leti me je poklical žal že pokojni Jože Starešinič iz Preloke blizu Vinice, če bi po posluhu prenesel ljudske pemi s posnetkov na notni papir, torej napravil transkripcije. Na voščenih valjih posnete sladbe so hranili v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici, tam so jih presneli na telefon in mi jih poslali po elektronski pošti. Bile so večinoma iz obdobja 1904–1906, največ balad, takrat je veliko Belokranjcev v gospodarski krizi odšlo čez lužo, a tudi nekaj hudomušnih pesmi. To je bil edini način, da smo jih za zanamce ohranili prek 40, ker bi se prej ali slej izgubile, voščeni valji se z vsakim poslušanjem izrabljajo.«

Znova obujene skladbe so predstavili na pevskem večeru v Metliki, kamor so kajpak povabili tudi Toneta. »Tam je mojster, imel jih je že čez osemdeset, izdeloval piščalke iz suhega brezovega lesa. Takoj me je pritegnilo, rad bi poskusil, sem ga prosil. Ko sem zagrabil palico in nožič, je ugotovil, da bi mi lahko uspelo. In sem se jih lotil doma,« pripoveduje Petek.

»Prvih 20 sem vrgel stran, potem so začele piskati, kot sem želel. Brezovino pa je zamudno zelo dobro očistiti, da jo lahko otrok vtakne v usta, zato sem jo zamenjal za lesko in druge gladke lesove, ki pa jih je tudi treba dobro osušiti, zvrtati luknjico, oblikovati okence in čepek zalepiti s smrekovo smolo. Takšna Kekčeva oziroma pastirska piščalka je zato povsem ekološka.«

To je le del njegovih izdelkov.

Toda Tone se ni ustavil, izdeluje tudi tradicionalne nunalce, flavte, okarine in glasbilo, ki je zraslo na njegovem zelniku: »Pentatonično flavto sem nekoč preveč zbrusil, ton je bil previsok, zato sem jo kratko malo skrajšal. Tako je nastala piščalka sovica, s katero je, v odvisnosti od načina pihanja in pomoči druge roke, mogoče oponašati živalske glasove, od sove, opice in žabe do kukavice, ter še zvok Indijancev v džungli.«

Večina tovrstnih piščali je običajno bambusovih, Petkove pač ne, saj so slovenske! »Uporabljam avtohtona gradiva, primorsko trstiko, okarine, ki so pri nas morda bolj znane glinene, pa delam iz bambusa, tega sem našel nad Izolo. Gojiti so ga začeli, ker ob kolinah niso mogli prašiča obesiti na kanelo, bi se zlomila.«

Lahko bi presegel Kansas City

Tone na stojnici ponuja še bobne, strgala, tolkala, tudi ksilofone – sodeluje z Orffovim centrom v kanadskem Vancouvru –, poleg tega je avtor največjih uglašenih vetrnih zvončkov v Evropi in drugih na svetu, stojijo v Mozirskem gaju. Z jeklenih nosilcev, vpetih med tri borovce, visi pet aluminijastih cevi in ob vsakem nihljaju vetra zadonijo čarobni glasovi, v redkem brezvetrju pa jih s pomočjo tolkala v obliki lesenega tulipana – zaščitne cvetice Mozirskega gaja – lahko sprožijo obiskovalci.

»Pred šestimi leti sem delal zvončke iz šestmetrskih cevi, najdaljših, kar se jih je dalo dobiti. V varjenje tedaj še nisem nisem zaupal – zdaj mu in bi lahko naredil največje na svetu, tudi večje od tistih v Kansas Cityju v ZDA. Pol leta sem izvajal meritve, kje odrezati kakšno cev, ker vsaka stane skoraj 1000 evrov, se nisem smel zmotiti. Veliko je bilo matematike in fizike, po nasvete sem se obrnil še na znanega fizika iz Oklahome Hita Leeja. Nazadnje sem dosegel, kar sem želel, najnižje tone, tudi subkontro C. Obiskovalci pa ga večinoma ne slišijo, ker malo zacingljajo in nadaljujejo sprehod. Če bi počakali in stali točno med drevesi, bi začutili vibracijo, posledico akordične povezave vseh cevi, ki bi jih zagrabila kot pozitivna energija – ta po feng šuju odganja negativne sile iz vesolja,« pojasnjuje Petek.

Borovce je pred nedavnim napadla bolezen in jih bodo morali požagati ter postaviti kovinsko konstrukcijo za zvončke. Tone bo seveda zraven, kadar ne bo izdeloval glasbil ali pripravljal drugega zvezka Orffove glasbe za otroke in Zbirke slovenskih nagrobnih pesmi za moški zbor. Pa ob nedeljah ga nič ne more zmotiti, da ne bi v mozirski cerkvi sv. Jurija igral na orgle. Tudi za veliko noč bo tam.

Prenavljal ga je dve leti.

Tudi gradiva so slovenska.

Ljudska flavta

Anton Petek se je že pri petih letih zapisal glasbi.