Anton molil na rožni venec iz govejih kosti
Nekateri ljudje v svojem kraju postanejo tako rekoč legende in v Negovi v Slovenskih goricah je ob dobrotniku Ivanu Krambergerju to tudi njegov bratranec Anton Kramberger, ki ga vsi kličejo Mihov Tunč. Rodil se je 29. decembra 1932 v viničarski družini Ivane in Mihaela Krambergerja na Ločkem Vrhu, torej je pred nedavnim praznoval okroglih 90 let. Že več kot šest desetletij živi v Radvencih, kjer je po starših podedoval manjšo posest.
Izhaja iz verne družine, zato ni čudno, da je bil njegov oče Mih, kot so ga klicali, več kot 50 let molivec v cerkvi pri mašah, ob pogrebih in sedminah. Rožni venec, s katerim je molil, mu je iz prekuhanih govejih kosti izdelal njegov brat Franc Kramberger. Kot je ta povedal pred davnimi leti, je goveje kosti pobiral na farovškem gnojišču, kamor so jih odmetavali, ko so iz njih skuhali nedeljsko juho. Mihov rožni venec je zdaj zgodovinska znamenitost v muzejski vitrini Muzeja Špital v Gornji Radgoni.
Skrbel za cerkev
Službo molivca je po očetu prevzel njegov sin Tunč. »Ko je oče onemogel, je molitev v cerkvi in na pogrebih predal meni. Tako sem tudi jaz vse do konca preteklega leta molil pri svetih mašah in na pogrebih v župniji Negova, pa tudi drugje, če so me povabili. Zaradi starosti in bolezni pa sem to poslanstvo predal nasledniku, Janezu Kukovcu iz Kunove,« nam je povedal Anton. A ni samo molil, vseskozi je skrbel tudi za okrasitev cerkve in vsakodnevno zalivanje lončnic, ki krasijo oltar. Ker nima avtomobila, je dobre tri kilometre poti do cerkve opravil peš ali s kolesom, ustavila ga nista ne dež in ne sneg.
Pri krašenju so mu pogosto pomagale vernice, ki so se mu ob 90-letnici za vsa dobra dela zahvalile pri sveti maši, zatem pa mu v domu upokojencev pripravile pogostitev. Kot nam je povedal, se jim je za to lepo doživetje, ob katerem se mu je utrnila tudi marsikatera solza sreče, iz vsega srca zahvalil.
