Antonija je vso zimo spala v hlevu

Na žalost prenekateri Slovenec živi v slabih stanovanjskih razmerah, a le redki so prisiljeni v tako katastrofalne, kot je bila do pred nekaj tedni Antonija Arnečič iz Slatine. Tam bi bil že pravi čudež, če bi preživeli mlajši in zdravi ljudje, ne pa, da je to uspelo do konca izmučeni 77-letnici. Kljub temu ni hotela pod nobenim pogojem zapustiti skromnega doma na bregu, kot pravi, se je tam rodila in tam želi tudi umreti. In prava sreča je, da se to ni že zgodilo, kajti v dobesedno razpadajoči hiši bi jo lahko pokopala že streha. Nesrečna Antonija, ki od lanskega septembra, ko ji je umrl osem let mlajši brat Anton, na domačiji živi sama, je nazadnje mrzle zimske noči preživela kar v hlevu, zakopana v senu, pri svoji edini kravi Bebi. Ta je ob mačkah, petelinu in kokoših tudi njena edina družba.

Sama si pridela hrano

Odgovorni v lokalni skupnosti in na CSD pravijo, da so ji ponujali nastanitev v domu starejših občanov pa tudi v bližnji, za bivanje primernejši hiši, a ker niti tega ni želela, so ji zdaj zagotovili bivalni kontejner. Zanj so zaslužni humanitarni organizaciji Karitas in Rdeči križ pa Civilna zaščita, občinski delavci in številni donatorji, ki so prispevali material ali storitve. Čeprav do njenega doma še pošto prinese samo lisica, kot pravijo – vsak dan tudi Slovenske novice –, jim je nekako uspelo pripeljati zabojnik, nabavili so vso potrebno opremo za kuhinjo in spalnico, priključili elektriko in telefon, pripeljali še vodo in uredili odtoke. In tako je Tončka, kot jo kličejo, končno na toplem in varnem, pač kadar ni na vrtu ali njivi, kjer vse ročno obdeluje sama ter pridela hrano zase in za kravo. Antonija piše tudi pesmi in zgodbe. Teh se ne bi sramoval niti pisatelj in prava škoda je, da jih ne bi kje objavila ter predstavila širši javnosti.

Čeprav se običajno ne želi pogovarjati s predstavniki medijev, nas je z veseljem sprejela, saj poudarja, da ji »Slovenske novice lajšajo življenje«. Predstavila nam je svoje trdo življenje, ki je težavno že vse od 2. svetovne vojne, ko se je rodila, zdaj pa je pravzaprav najtežje, a je kljub vsemu ohranila vedrost.

Po plačilu položnic ji ostane drobiž

Rodila se je kot drugi otrok Mariji in Antonu Arnečiču, pred njo je pri porodu umrla njena sestrica, saj med vojno v teh odročnih krajih ni bilo zdravnikov. Osem let pozneje, 1952., se je rodil brat Anton. Že leta 1964 je ostala brez očeta, tako sta z bratom in mamo obdelovala majhno hribovito kmetijo, kjer je bilo težko kaj pridelati. Največ je delala in orala z voli ali ročno. Nikoli si ni ustvarila družine, kljub težkemu delu in nenehnemu garanju pa je ostala čila in dokaj zdrava, kot pravi, predvsem zaradi čistega zraka in sploh zdravega življenja na kmetiji. Pred iztekom prejšnjega stoletja, leta 1998, ji je umrla še mama, tako sta z bratom, ki je vmes hodil tudi na delo, ostala sama. Socialne pomoči dobi le nekaj več, kot ima obveznosti na položnicah.

Vesela je, da jo kdo obišče, že če ji kdo potrobi iz avtomobila ali pomaha z brega, ji polepša dan. Ob branju večinoma resničnih zgodb, ki jih v dolgih in mrzlih nočeh s svojimi trdimi in žuljavimi rokami prenese na papir, nam je Antonija pokazala, kako je pozimi spala v hlevu in kako se je pred vhodom v napol podrto hišo poskušala ogreti s kurjenjem v starem štedilniku. »Bila je to res najtežja in najhujša zima v mojem življenju, prva, ki sem jo preživela sama, brez bratca, sama s svojo kravico, kurami in mačkami,« je med jokom razlagala in razkazovala, kako se sporazumeva z dobro hranjeno kravo, ter sosednji prostor, kjer je v mrzlih zimskih nočeh v senu iskala vsaj malo zavetja in toplote.

Še žival je čutila njeno žalost

S še posebno žalostjo se spominja dneva, ko ji je umrl brat Tonček, in še nekaj se ji je takrat zgodilo, česar ne bo nikoli pozabila.

»Bilo je pozno zvečer, ko je prišel mrliški oglednik in opravil svoje delo. Šele okoli polnoči mi je uspelo z veliko zamudo priti v hlev, nakrmit svojo Bebo. Ker sem glasno jokala od silne žalosti, me je celo polizala in pokazala, kako sočustvuje z mano. To mi je vrnilo nekaj volje do življenja. Ko sem šla v svoj brlog spat, pa sta me obiskala še ježa, ki sta me prav tako želela tolažiti. Med spanjem sem bila prepričana, da sta mački okoli moje glave, zato sem ju z roko odrinila. Šele takrat sem začutila bodice ...« je pripovedovala Tončka in premišljevala, kako je vseeno lepo živeti na njeni domačiji, od koder ne misli oditi. »Srce bi mi počilo, če bi morala moja Beba iz hleva, bog ne daj v klavnico. In tudi jaz ne morem zapustiti svojega ognjišča. Nikomur ne kradem, nikogar ne goljufam. Sem zadovoljna s tem, kar imam, da imam le kozarec vode in skorjico kruha. Kaj pomagata človeku kraljevski obed in vse bogastvo sveta, če nima srca,« je dejala Antonija. Ter pesniško nadaljevala: »Naprej ne vem, nazaj ne smem. Zato upaj in nikoli ne obupaj, če še tako hudo ti je. Morda še v življenju zate sonce zasijalo bo. Upanje umre zadnje. Moje življenje ni z rož'cami postlano, je s trnjem tlakovano ... Ne želi tistega, česar ne moreš imeti, bodi zadovoljen s tem, kar lahko imaš. Pa če imaš pošteno srce, pridne roke in zdrav razum, samo to je vredno.«

Kljub vsem težavam, s katerimi se je ubadala, naša Antonija ničesar ne obžaluje, razen smrti svojih najdražjih. Četudi bi se spet rodila, bi živela enako, pravi.