Apno kuha štiri dneve in noči

»Apno je pravzaprav prvo in najbolj naravno razkužilo,« pravi Silvester Škedelj iz Vrbovc pri Šentjerneju, ko pokaže svoje delovišče v gozdu nedaleč od doma, kjer nastaja apnenica, peč za žganje apna. Že izdelava obokanega kurišča, ki ga je treba narediti brez podpornikov, le s pravilnim zlaganjem in opiranjem kamenja in opeke, je pravo mojstrsko delo, ki ga obvlada vse manj ljudi. Če je bilo nekoč kuhanje apna dobičkonosna obrt, je danes skorajda pozabljeno mojstrstvo. In prav zato, da to opravilo ne bi šlo v pozabo, se je 50-letni Silvo odločil, da znova zaviha rokave.

»Že kot fantič sem pomagal svojemu očetu Lojzetu, ko je kuhal apno na Vodenicah, največ pa sem se naučil pri že pokojnem mojstru Viktorju Vidmarju z Vodenic. Spomnim se, kako mu je pri izdelavi velba priletel kamen v roko, povsem mu jo je zdrobilo, a imel je srečo, da mu ni padel na glavo, ker bi ga sicer ubilo. No, pri njem sem se učil, potem pa sem moral kmalu kar sam zagrabiti tudi za mojstrsko delo, ne le za macolo,« se je v otroštvo vrnil Silvo, ki se še dobro spomni, kako so nekoč, ko še ni bilo strojev, z vozovi na kup navlekli kamenje in drva.
 

Za beljenje in škropljenje

»Viktor je običajno vse pripravil in zakuril, potem pa je šel po vaseh prodajat apno. Seveda je imel fante, ki so kurili, gorelo je neprekinjeno štiri dni in štiri noči. Viktor je potem dobil toliko kupcev, da so z vozovi v vrsti stali, da so odkupili apno, ki so ga uporabljali za beljenje, zidanje, pa vinograde so škropili z njim. Z apnom so tudi štale razkuževali, pa vodnjake. Nekoč ni nihče po trgovinah iskal strupov za takšna dela, za vse je bilo apno,« nadaljuje Silvo in strese nekaj številk. V povprečju je v apnenici naenkrat gorelo 300 mernikov kamenja, en mernik pomeni od 23 do 25 kilogramov, za kurjenje takšne količine pa potrebuješ 30 kubičnih metrov drv. No, bile so tudi precej večje apnenice, takšne, v katerih je bilo naenkrat 1000 mernikov kamenja.


»Moja apnenica bo velika od 150 do 180 mernikov, torej bom potreboval vsaj 15 kubikov drv. Če bi izračunal vse stroške, se to seveda ne bi splačalo. A gre za običaj, želim, da ne utone v pozabo in da se teh veščin naučijo tudi moji otroci. Peč bo narejena do novega leta, saj se zaradi drugega dela ne morem ukvarjati le z njeno gradnjo. Ampak včasih, sploh če nas je bilo več, je delo res hitro steklo. Spomnim se, ko smo apnenico delali pri Nacetu Junkarju na Ržiščih. Sopočanov Ivan, Jože Vidmar in jaz smo velbali, drugi pa so pomagali od zunaj. 300 mernikov velika peč je bila narejena v času enega šihta. Je pa bilo tudi kurjenje posebno opravilo, saj je bilo treba gorenje nadzorovati ves čas. Temperature, ko se začne kamen žgati, so res visoke, 930 stopinj Celzija dosežejo in več,« pripoveduje Škedelj.
 

Zjutraj budili peteline

»Včasih se je ob kuhanju apna zraven zabavalo, kartalo, se smejalo, pilo, koga je zato tudi vrglo,« se nasmehne sogovornik in opiše postopek gorenja. »Če smo zjutraj zakurili, je bilo treba zvečer apnenico že zadelati z 2 do 3 centimetre debelo plastjo blata in drobnih kamenčkov, zjutraj pa smo morali že 'peteline zbuditi'. To pomeni, da si s kakšnim kosom oblačila razpihoval vrh apnenice, da so nastali plameni. Ognjeni zublji so visoki od pol do enega metra, so pa zeleno-modre barve. Prav lepo je to videti ponoči, ko razsvetlijo okolico. No, zadnji dan kurjenja, ko začne vsa gmota tudi lepo skupaj padati, pa ni več plamenov,« pove Silvo, zadovoljen, da so tudi otroci in partnerica Mateja njegove načrte vzeli resno in pomagajo, kolikor je v njihovi moči. 16-letna Katjuša sicer raje kaj postori v gospodinjstvu, Mateja in 14-letni Aljaž znata upravljati tudi stroje, 6-letni Jakob in 3-letna Mojca pa pomagata z igračami.


Že več kot dve desetletji sta minili, ko je Silvo postavil zadnjo apnenico, in še dobro se spomni, da je zadnje apno kupil zidar, ki je z njim naredil fasado na domači hiši. »Takšna fasada najbolj diha. Sicer je pa tudi naša hiša, ki je stara več kot 200 let, narejena s pomočjo takšnega apna,« pojasni Silvo, ki ima v gozdu že pripravljeno žgano opeko za izdelavo peči, pa drva iz domačega gozda, tudi apnenčastega kamna je dovolj. »Tu pri nas je dober kamen. Biti mora tak siv. Tisti, ki ga drobijo za pesek, ni primeren, pač pa je dober tisti, ki ga lahko z macolo razbiješ,« pokaže. Silvo razmišlja, da bo potem nad pečjo naredil streho, kar sicer ni bilo običajno, a tako se apnenica ne bo uničevala in se bo lahko z družino večkrat lotil žganja apna.