Arheologi odkrili potopljeno trgovsko dvojambornico

Čeprav so Tržaški, Koprski in Piranski zaliv del Jadranskega morja, ki je najmanj izpostavljen orkanskim vetrovom, je prav neverjetno, koliko potonulih čolnov, jadrnic, trgovskih in drugih ladij iz zelo različnih obdobij leži v slovenskem delu morja.

Podvodni arheologi so doslej zaznali že več kot 25 batigrafskih anomalij, ki se pogosto izkažejo za ostanke potopljenih morskih polovil. Posamezne brodolome so sicer raziskovali že v 60. letih prejšnjega stoletja, kljub temu jih veliko sploh še ni dokončno identificiranih, kaj šele podrobno raziskanih.
 

Ni bil naravni grebenček

V pogovoru z Andrejem Gasparijem, profesorjem na ljubljanski filozofski fakulteti in nekdanjim podvodnim arheologom, smo izvedeli, da so v sklopu raziskovalnega projekta Morje 2018 avgusta lani približno štiri milje severozahodno od Pirana raziskovali eno od batigrafskih anomalij.

Na globini nekaj manj kot 25 metrov so potapljači pod vodstvom Mateja Drakslerja v dveh dneh ugotovili, da ne gre za naravni grebenček sredi morja, temveč za ostanke od 24 do 36 metrov dolge lesene dvojambornice iz druge polovice 19. stoletja. Po vsej verjetnosti je šlo za trgovsko ladjo, ki je bila izdelana v francoski, angleški ali celo ameriški ladjedelnici.

Ekipa je namreč našla kolut škripca, ki ni bil iz navadnega lesa, temveč iz eksotičnega in posebno trdega lesa gvajaka. Ker taka drevesa rastejo na Karibih, Gaspari sklepa, da bi lahko šlo za v tujini izdelano plovilo, čeprav so tak les v 19. stoletju uporabljale tudi delavnice na vzhodni in severni obali Jadrana. Z dvojambornico, kakršne so običajno uporabljali za hitre prevoze dražjega blaga, bi bila možna plovba po Sredozemlju vse do Črnega morja, glede na njeno masivnost pa tudi prek Atlantika.

Ekipa potapljačev je namreč ugotovila, da so hrbtenica ladje, rebrnica in del reber zakopani kakšen meter globoko, da so deli zunanje in notranje oplate iz hrastovine, pri čemer je zunanja ojačana s pravokotnimi kosi pločevine iz kovne medenine.

Ker so v zgodnejših obdobjih za ta namen uporabljali bakrene plošče, oplate iz kovne medenine pa šele od srede 19. stoletja, pri določanju starosti ostankov ladje niso imeli posebnih težav. Zanimive so še velike zakovice za spajanje glavnih delov korita (najverjetneje iz brona), kar kaže, da je bila ladja res masivna.
 

Kočarjenje omejiti ali onemogočiti

Poročilo o najdbi so prvič javno predstavili šele pred nekaj dnevi ob strokovnem srečanju Slovenskega arheološkega društva Ljubljana. Ker gre za začetne ugotovitve, se bo morala stroka šele odločiti, ali se lotiti temeljite raziskave (podrobnejša stane nekaj desettisoč evrov), jo poskušati odkopati in odpeljati v muzej na kopnem ali pa jo pustiti v morju.

Problem je namreč, kako tako veliko ladjo izkopati iz mulja, jo prepeljati na kopno, jo zaščititi pred propadanjem in zatem zanjo najti primeren razstavni prostor. Trenutno bi bila primerna le skladišča soli med Bernardinom in Portorožem, se pa poraja vprašanje, koliko ostalin bi bilo sploh mogoče tam primerno predstaviti v naravni velikosti. Vseh 25 potencialnih ladij zagotovo ne.

Če se odločijo, da bi jih pustili tam, kjer so, pa bo treba hitro najti rešitev, kako jih zaščititi pred številnimi dejavniki tveganja. Ne gre namreč pozabiti, da smejo ribiške koče v slovenskem morju svoje talne mreže po morskem dnu vleči že poldrugo miljo daleč od obale (drugod velja pravilo treh milj) in naprej proti odprtemu morju vse do območij, rezerviranih za promet velikih trgovskih ladij, ki imajo koridorje proti tržaškemu in koprskemu pristanišču.

Gospodarski ribiči lahko namreč v zelo kratkem času uničijo dobršen del ostalin, ki še štrlijo iz dna. Ker v razmeroma plitvem morju potekajo tudi poti za velike kontejnerske ladje, tudi te vplivajo na zamuljevanje dna in slabšajo vidljivost v morju.
 

Aura najbolj ogrožena

Ker bo najbrž v boju z različnimi interesi prevladal velik ekonomski interes Luke Koper in večanja ladijskega prometa v našo in sosednjo tržaško luko, je po Gasparijem prepričanju treba prej kot za ostanke opisane dvojambornice poskrbeti za bistveno starejše in pomembnejše ostanke antične ladje, ki jo podvodni arheologi imenujejo Aura, leži pa blizu Debelega rtiča. Ker leži na območju sidrišča Luke Koper, bi jo lahko težka ladijska sidra ob povečanem prometu kaj hitro uničila. Zato bo v bližnji prihodnosti nujna njena selitev na varnejšo lokacijo v morju.


Podvodni arheologi so prepričani, da bi morali čim več ostankov ladij, ki so se najverjetneje potopile pozimi, ko je na morju najnevarnejša burja (pravijo ji bura škura), pustiti na krajih brodolomov, jih primerno označiti in zaščititi. To pomeni, da bi bilo treba vse ladje preusmeriti nekoliko stran od njih, tam omejiti oziroma onemogočiti kočarjenje ali pa jih pokopati dovolj globoko, da ne bi bilo novih poškodb zaradi zunanjih vplivov.
 

Pomanjkljivo vedenje o brodolomih

Nič nimajo niti proti ideji, da bi razbitine postale del turizma, torej da bi do najzanimivejših (tudi tistih, ki so bile potopljene zaradi drugih vzrokov, kot je denimo raketiranje italijanskega Rexa) organizirali vodene podvodne oglede.

Sicer pa arheologe čaka še ogromno dela, saj se bo treba z zgodovinarji odpraviti v tržaški arhiv in o brodolomih ladij v slovenskem morju izvedeti čim več podrobnosti. Gaspari nam o dvojambornici namreč ni vedel povedati kaj dosti, le da je njen brodolom najverjetneje zabeležen v kateri od evidenc o pomorskih nesrečah v omenjenem arhivu. Namesto z imenom jo tako še vedno vodijo zgolj pod identifikacijsko številko EŠD 29403.

Ministrstvo za okolje in prostor, ki je poskrbelo za odstranitev več opuščenih potopljenih ali poškodovanih sodobnih razbitin v Jernejevem kanalu v Seči, je na nedavnem sestanku pozvalo lokalno skupnost, naj poskrbi za njegovo ureditev. Ob tem so se okoljski minister Simon Zajc, ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandra Pivec in predstavniki občine Piran pogovarjali tudi o ribiškem pristanišču v ustju kanala.


Arheologi upajo, da pri tem ne bodo zanemarili ostankov rimske obmorske vile in pripadajočega pristanišča, ki so prav na ustju kanala, in da bodo interesom parka, narave in kulturne dediščine podrejeni vsi drugi interesi (ribiški, turistični ...), ki jih zastopajo predvsem predstavniki civilnih iniciativ za ureditev Jernejevega kanala.
 

Scenarija za Jernejev kanal

Država namerava že jeseni letos začeti graditi ribiško pristanišče, katerega investicijska vrednost je 2,4 milijona evrov (iz evropskega sklada za ribištvo bi zanj lahko dobila dva milijona). Ob njegovi prenovi bi uredili tudi 15 privezov za ribogojce, ki imajo tam bazo, zaradi poglobitve dna pa bi na opuščeno solinsko polje začasno odložili 13.000 kubičnih metrov pristaniškega mulja. Tja bi odložili tudi 25.000 kubičnih metrov mulja iz drugih delov Jernejevega kanala. Tega bi zatem uporabili za obnovo in utrjevanje solinskih nasipov.

Minister Simon Zajc je občini Piran naložil, da mora v pol leta najti rešitev za preostali del kanala. V tem času mora pripraviti finančno konstrukcijo projekta in zaprositi za vodno dovoljenje. Če ji to ne bo uspelo, bo ministrstvo kanal izpraznilo. Ker v njem ne bi bilo več plovil, ga povsod ne bi bilo treba niti poglabljati.


Občina ni pred lahko nalogo, saj idejni projekt predvideva poglobitev kanala, gradnjo 1578 metrov dolgega in 2,4 metra širokega lesenega mostovža za pešce in dostope do privezov za plovila. V kanalu naj bi bilo 280 privezov za barke, dolge največ osem metrov. Za vse skupaj bi občina potrebovala tri milijone evrov, ki pa jih nima, zato jo iz finančne zagate lahko reši le kakšen sofinancer ali koncesionar.