Arhitekturni genij iz vatikanskih labirintov spet doma

LJUBLJANA – Po premierni poletni postavitvi v Vatikanskih muzejih se razstava Plečnik in sveto, ki na ogled postavlja 33 izbranih predmetov Plečnikovega liturgičnega posodja, zdaj ekskluzivno in za kratek čas seli v Mestni muzej Ljubljana. Tam bo na ogled dva meseca, potem pa se dragoceno posodje vrača v hrambo in uporabo k lastnikom, v cerkve, samostane in k zasebnikom.

Razstava Plečnik in sveto razkriva, da slovenski arhitekt Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna, in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljana.

O odzivih obiskovalcev, ki so si razstavo ogledali v Vatikanskih muzejih, pa Ana Porok, kustosinja razstave in Plečnikove hiše, dodaja: »Iz Vatikanskih muzejev smo med razstavo neprestano dobivali odzive, da obiskovalci uživajo v razstavi, ki je bila postavljena na začetek Vatikanske Pinakoteke. Za ogled so si običajno vzeli kar nekaj časa, proučevali detajle Plečnikovih kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarija ter si z zanimanjem ogledovali krajši film, v katerem je Tone Stojko mojstrsko ulovil izbrano Plečnikovo cerkveno arhitekturo.

Doseg razstave je bil neverjeten! Če računamo, da Vatikanske muzeje na dan obišče prek 25.000 ljudi, to pomeni več kot milijon in pol obiskovalcev v času trajanja razstave; in tudi če vsi ti obiskovalci niso zašli do Pinakoteke, je število ljudi, ki je ob razstavi spoznalo našega arhitekta Jožeta Plečnika, prav gotovo impresivno. Naj kot zanimivost še povem, da sta ob svojem obisku Rima na razstavo naključno naletela ameriška mladoporočenca na medenih tednih – žena Margaret Plecnik nas je pozneje kontaktirala in želela kupiti knjigo o Plečnikovih stvaritvah v Ljubljani za darilo svojemu očetu Paulu Plecniku. Seveda smo morali takoj vprašati, ali so morda v kakšnih sorodstvenih vezeh z našim arhitektom, in izvedeli smo, da je bil Jože Plečnik njen praprastric.«

Razstavo Plečnik in sveto, ki so jo pripravili v Muzeju in galerijah mesta Ljubljana v tesnem sodelovanju z Veleposlaništvom RS pri Svetem sedežu ter s podporo Ministrstva za kulturo RS, Nadškofije Ljubljana in Vatikanskih muzejev, bodo v času njene postavitve v Mestnem muzeju Ljubljana spremljala tri javna vodstva s strokovnjaki.

Vsebinsko je razstavo Plečnik in sveto pripravil poznavalec Plečnikovega dela dr. Peter Krečič v sodelovanju s kustosinjo Plečnikove hiše Ano Porok. Uvod v razstavo predstavlja tekstovni del, ki obiskovalcu oriše širši kontekst Plečnikovega oblikovanja sakralnih objektov, dopolnjen pa je z reprodukcijami načrtov njegovih izbranih sakralnih predmetov.
Osrednji in gotovo najprivlačnejši del razstave je predstavitev 33 izvirnih sakralnih predmetov, najlepših primerkov iz Plečnikovega bogatega opusa.

Te so za razstavo s podporo Nadškofije Ljubljana posodili številni skrbniki dediščine v cerkvah, samostanih in zasebni lastniki. Razstava je opremljena tudi z videozapisom o Plečnikovi sakralni arhitekturi, ki ga je pripravil Tone Stojko ter s pomočjo katerega je osvetljen pomen mojstrovega celovitega sakralnega arhitekturnega opusa. Na videu obiskovalci lahko občudujejo Plečnikovo sakralno arhitekturo: cerkev sv. Mihaela, cerkev sv. Frančiška Asiškega in poslovilni kompleks Žale v Ljubljani ter cerkev Srca Jezusovega v Pragi.


Kakšno je bilo Plečnikovo pojmovanje »svetega« in na kakšen način se je to manifestiralo v njegovih delih, je proučil sociolog dr. Tomaž Jurca, ki je pri raziskovanju gradiva, shranjenega v Plečnikovi zbirki, tesno sodeloval s kustosinjo Ano Porok.

Ob ljubljanski razstavi je dr. Jurca zapisal, da se vsebinsko v prvi vrsti opira na korespondenco našega arhitekta s starejšim bratom, duhovnikom Andrejem, in s frančiškanom Josipom Markušićem, ki je ohranjena v Plečnikovi zbirki: »Čeprav je vsaka razlaga Plečnikove duhovnosti in njegovih osebnih prepričanj nekoliko tvegana, nam omenjena pisemska zapuščina skupaj z ohranjenimi načrti in pričevanji vsaj delno razkriva nekatere njegove manj znane miselne poteze. Med temi so še posebno zanimivi Plečnikovo pojmovanje krščanstva, odkrivanje njegove osebno obarvane vernosti in ne nazadnje njegovega odnosa do institucionalizirane religije, njene dogmatike in duhovščine.


Posamezni tematski sklopi razstave se dotikajo tudi njegovih življenjskih nazorov, njegovega dojemanja arhitekture, ki jo je razumel kot molitev, in njegovega poskusa reformiranja zasnove bogoslužnega prostora. V zvezi s tem so širši javnosti prvič predstavljeni Markušićev spis Za našo arhitekturo, ki v veliko pogledih povzema Plečnikovo razumevanje sakralne arhitekture, in manj znana razmišljanja umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta o cerkvi sv. Frančiška v Šiški.«