Avstrijec ni hotel peti z njo, ker je Slovenka

Mlada, energična ženska brez besed, samo z gibi rok in mimiko obraza vodi nekajdeset- ali celo nekajstoglavo množico pevcev, ki pojejo več glasov, več melodij, z različnim tempom, vse povezano v harmonično celoto. Mariborčanka Rahela Durič se je leta 2007 po srednji glasbeni šoli odpravila v Gradec v Avstriji, kjer je po končanem magistrskem študiju ostala na univerzi kot asistentka svojega profesorja Johannesa Prinza. Vodi različne zbore in sodeluje v socialnih projektih, namenjenih glasbenemu izobraževanju otrok priseljencev ter lažjemu vključevanju različnih skupin ljudi, zlasti prebežnikov, v novo okolje.


Na Univerzi za glasbo v Gradcu je študirala dirigiranje, zborovsko in orkestrsko. Prvo jo je bolj pritegnilo. Pravi, da je med obema precejšnja razlika, poleg te, ki je vidna tudi laičnemu očesu – da dirigent orkester vodi s palico v roki, medtem ko zboru dirigira zgolj z rokami. »Gre za dva povsem drugačna načina dirigiranja, kot bi govorili o dveh dialektih enega jezika. Ni pomembna le tehnika, s palico ali brez, temveč tudi psihološki elementi, pri katerih se pokaže, kako pomembna sta vloga dirigenta in njegov način vodenja. Pri zboru, kjer je inštrument človeški glas, je delo bolj osebno, v veliko pogledih celo psihološko, saj pri petju ne zvenijo le glasilke, ampak človek kot celota. Medtem ko je pri orkestru, kjer so inštrumenti tisti, ki zvenijo, delo manj čustveno-psihološko naravnano. Lahko bi rekli, bolj tehnično naravnano.«

Kot otrok je Rahela igrala violino, nad katero se je navdušila pri petih ali šestih letih, ko je na televiziji videla violinista. Obiskovala je nižjo in srednjo glasbeno šolo na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, a je potem, ko se je bilo treba odločiti za nadaljnji študij, misel na violino opustila. »Bila sem zelo dobra, vendar sem bila za solo kariero prepozna, v orkestru pa nisem želela igrati. Ne predstavljam si namreč delati znotraj skupine, ki bi jo vodil nekdo drug,« se smeje Rahela, ki je že kot otrok vselej bila tista, ki je organizirala in vodila skupine, na primer v šoli ali na igrišču. Delo zborovodje ji je tako pisano na kožo. Morda malce pogreša lastno glasbeno izražanje, a ji delo dirigentke tako zapolnjuje dneve, da ji ostane bore malo časa za druge reči. »Violino vzamem v roke morda enkrat na leto, občasno tudi zapojem v zboru. Zlasti pred prazniki sodelujem v kvartetu, kjer je eden od pevcev zdravnik, ki nam organizira obiske paliativnega oddelka v bolnišnici. Tako s petjem olajšamo in polepšamo praznične dni hudo bolnim, ki so ostali brez upanja na ozdravitev.«

Na vprašanje, kaj je tisto več, kar dirigenta naredi res dobrega, pravi, da je poleg strokovnega znanja in sposobnosti vodenja potrebno tudi razumevanje psihologije skupine in čustvene inteligence posameznikov: »Vedeti moraš, kaj skupina potrebuje v danem trenutku, morda motivacijo ali umiritev, strogo besedo ali morda le počitek? Razumeti moraš ljudi v zboru, vsakega posebej in vse kot skupino, ugotoviti, v čem so dobri in česa jim primanjkuje, in jih temu primerno voditi in pripravljati.«
Poseben izziv je delo z otroškimi zbori, saj mora zborovodja otrokom enake stvari kot odraslim predstaviti drugače, najpogosteje skozi igro: »Med upevanjem se igramo z glasom, pri čemer je treba biti iznajdljiv, veliko delamo z vizualizacijo.«
Z otroškimi zbori ima nekoliko manj izkušenj, zato je s toliko večjim veseljem sprejela dirigentsko vlogo na koncertu Potujoča muzika decembra v Cankarjevem domu, ki je bil tudi uvod v največji evropski zborovski festival Europa Cantat, ki ga bo Slovenija gostila prihodnje leto. Potujoča muzika je izjemen projekt, pri katerem sodeluje 500 mladih pevcev iz vse Slovenije, ki koncertni program nekaj mesecev vadijo s svojimi zborovodji in se potem nekaj tednov pred koncertom prvič srečajo z dirigentoma na regijski vaji. Na njej dobijo natančne podatke za vajo in podrobnosti, ki še manjkajo. Na dan koncerta se vsi skupaj srečajo na zadnji skupni vaji.


Tako kot se otroški zbori razlikujejo od odraslih, se razlikujejo tudi ljubiteljski in profesionalni. »Veselim se sodelovanja z zborom Slovenske filharmonije. To bo moje prvo delo s profesionalnim zborom, doslej sem vedno vodila ljubiteljske. Gotovo so razlike, saj so v profesionalnem zboru sami šolani pevci, v ljubiteljskih pa se člani povezujejo predvsem na drugih nivojih, pri njih sta bolj prisotni čustvena in socialna komponenta. Seveda tudi profesionalci čutijo, da jih ceniš kot ljudi, ne le kot pevce, a je zagotovo drugače. Delo poteka drugače tudi s tehničnega vidika, pogosto namreč ljubiteljski pevci ne poznajo not, zato se morajo melodijo naučiti na pamet. Zanimivo je, da je petje na pamet za ljubiteljske zbore pogosto lažje kot za profesionalce.«

Glasba združuje

Rahela sodeluje v dveh socialnih projektih, Meet4music je projekt Inštituta za pedagogiko Glasbene univerze v Gradcu, namenjen vključevanju prebežnikov v novo okolje. Projekt, ki vključuje delo na treh področjih, petje, igranje na tolkala in gledališče, se je začel pred štirimi leti, njegov cilj pa je, da bi se prebežniki v skupnem umetniškem ustvarjanju srečevali in družili z domačini. Izvajalce je najbolj skrbelo, kako pritegniti udeležence k uram petja, ki je najbolj intimno početje. »Delo s tujci postavlja pred zborovodjo številne ovire, od jezikovnih do kulturnih. Kako tujcem, ki ne govorijo in ne razumejo nemškega jezika, s čim manj besedami razložiti, kako in kaj peti? Nekateri imajo težave z našim načinom petja, sodelovali so na primer Afganistanci in Iranci, ki drugače uporabljajo glas in težko ujamejo evropsko notno lestvico.«

S podobnimi zagatami se srečujejo v projektu Superar, ki se izvaja v šolah, kjer je veliko otrok priseljencev. Cilj je tem otrokom zagotoviti kakovostno glasbeno izobrazbo, predvsem pevsko. Program poteka kar štirikrat na teden, izvaja pa se v Avstriji, Bosni in Hercegovini, Švici, Romuniji, na Slovaškem in Madžarskem.

»Delamo s celimi razredi, v katerih so otroci različnih narodov in veroizpovedi, na primer muslimani, kristjani, Jehovove priče, razred pa kot učitelj prevzameš v celoti, in če je le možno za cela štiri leta osnovnega šolanja v Avstriji. Delo je zelo zahtevno, saj se otroci menjajo, eni odhajajo, prihajajo novi. Projekt je izjemno pomemben ne le zaradi glasbene vzgoje, temveč tudi za socializacijo otrok in s tem staršev iz drugih okolij. Imeli smo na primer otroke iz radikalnih muslimanskih družin, ki prepovedujejo petje in glasbo, zato so nekateri starši nasprotovali temu, da obiskuje zbor oziroma glasbene ure. Treba se je ukvarjati tudi s starši, in za velik uspeh si štejem, da je nekaj otrok iz teh družin z našim zborom sodelovalo na festivalu v Italiji,« pravi Rahela, ki je vodila že vse vrste zborov, moške, ženske, mešane in otroške, delo z vsakim je zanimivo na svoj način, med pevci in zborovodjo pa se razvije poseben odnos.

»V vseh letih sem imela le eno slabo izkušnjo, da nisem bila sprejeta med pevci. Vodila sem moški zbor na seminarju na avstrijskem Koroškem in eden od pevcev ni želel delati z menoj, ker sem ženska in ker sem Slovenka. Na vajah ni pel, na koncert pa sploh ni prišel. To je bila zame res neprijetna izkušnja, predvsem zaradi razlogov, zaradi katerih me je bojkotiral.« A tudi to je del življenja, v katerem Rahela usmerja pogled predvsem naprej. »V Avstriji imam dela dosti, toliko da lahko že izbiram projekte, ki jih želim, veselim se tudi sodelovanja z domačimi zbori, saj nekaj let nisem imela stika s slovenskim zborovskim petjem. Predvsem si želim, da bi vodila res dober zbor, s katerim bi se lahko kot dirigentka glasbeno izživela.«