Avtomobilski test po njeno

Sem Anja, vedno aktivna mama dveh otrok, in kar takoj moram priznati: že odkar so športni terenci postali dostopni širšemu krogu ljudi, sem trdila, da me ne zanimajo, morda tudi zato, ker sem svojo potrebo po avtomobilskih avanturah izživela, ko sem v nekih daljnih časih vozila klasično terensko vozilo. Da se kak avtofil ne bo obregnil ob ženski zapis o avtomobilu, kar tole pravzaprav je, moram vendarle povedati še, da mi avtomobili sami po sebi ne dvignejo srčnega utripa pa tudi poznam jih ne v drobovje. Dobro, jasen mi je recimo namen turbine. S filigransko natančnostjo znam tudi slediti vsem zvokom svoje pločevinaste škatle in po vsaki vožnji doma potožim, da »tam nekje spredaj spet nekaj škripa«. Valji, filtri, jermeni, ležaji in podobne drobnarije pa res niso moja specialiteta.
 
Ampak vožnja …
To pa je nekaj zame, obožujem jo! Vendarle poudarjam, da kot vožnjo ne štejem polžjega premikanja v zastoju. Komu pa sta speljevanje vsake 3,5 sekunde in zloraba menjalnika lahko znosna? No, tole retorično vprašanje se je v enem samem zelo deževnem in mračnem dnevu obrnilo na glavo. Povsem naključno sem namreč za nekaj dni postala voznica modela Škoda Kodiaq.


Moj načrt nikakor ni bil povezan z oceno njegovih estetskih lastnosti in voznih sposobnosti. Ampak okej, tista modra barva, ki je sijala na parkirišču, res ni bila slaba. Tudi za ravno prav škatlaste obline (zaobljenih avtomobilskih ritnic ne maram preveč) bi Kodiaqu dala kar visoko oceno. A odločna v svojem prepričanju iz uvoda tega zapisa sem vsaj na videz ostala hladna kot špricar. Vse do zastoja pred prvim semaforjem.

Tam sem si, varna v samoti prostorne kabine, dovolila prvi nasmešek. Avtomatika je zakon, sploh ko deluje s povsem nezaznavnimi prehodi med prestavami. Ko pa sem na avtocesti ugotovila, da Kodiaq ob močnejšem pritisku na pedal ne sili v višjo prestavo, ampak mi velikodušno dovoli visoke obrate, osupljive pospeške in živahno vožnjo, je bila moja trdovratna hladnost do športnih terencev omajana. Iz minute v minuto se je sesuvala v nepomembne drobce prahu.

Sivina in silna mokrota dneva nama (meni in Kodiaqu, se razume) nista prišli do živega. Avtomobilski kolega me je – baje z nekim hudim sistemom zvočnikov – z neverjetnim zvokom prestavil z mokre ceste direktno na koncert Jimija Hendrixa med virtuozno izvedbo pesmi Wild Thing. Cestne zavoje sva ubirala gladko in stabilno. Na pesku, ki ga je deževje naneslo na cesto, je stabilizacijski sistem ESP (to poznam) mehko preprečil vsakršno odstopanje od začrtane poti. In brez zdrsavanja ali napora je Kodiaq s pogonom na vsa štiri kolesa zmogel prevoziti peščeni dovoz k hiši, ki je za naš domači vozni park lahko težava.


Okej, avto dela, sem si rekla, ko sem pritisnila na OFF. Otroka sta mahajoča divje pritekla iz hiše, in če ne bi na njunih ustih slutila kričanja, ne bi nikoli vedela za hrup okoli sebe. Odsotnost neprijetnih zvokov v tem mehkem medvedku – zdaj si ga menda že lahko dovolim poimenovati ljubkovalno – je za mamo dveh kričačev nadvse blagodejna.

Objemi in poljubi ob ponovnem snidenju družinskih članov so brez nadaljnjega odpadli. Mala radovedneža sta hotela zdaj in takoj odpreti strešno okno (deževalo je!), velikost prtljažnika preizkusiti s plezanjem vanj, empirično dokazati vzdržljivost vgrajenega senčnika s stotimi pomikanji gor in dol, preveriti velikost vseh malih in velikih predalov (povsem nerealno sta namreč upala, da se v katerem skriva presenečenje) ter – brez tega pač ne gre – tekmovati v tacanju po avtu.

»Za danes bo dovolj, jutri vaju peljem v šolo in vrtec,« sem obljubila. Napaka! Od vznemirjenja sta komaj zaspala. Kratka jutranja vožnja je bila za preizkus vseh ponujenih užitkov za otroka čisto premalo. In zame tudi. Megleni hlad v dolini je zarezal v moje dobro počutje, motorizirani sopotnik pa me je sprejel z vso toplino. V času, ko sem se zleknjena v sedežu odločala, kam grem iskat sonce, mi je prav prijetno ogrel sedišče. Obdelala sva nekaj travnikov in makadamov ter se naužila sonca, ki je medtem že predrlo meglo in obsijalo dolino. Kaj mi je ostalo drugega, kot da napolnim vse sedeže in družino popoldne odpeljem na »road trip«?

Ampak prej je bilo treba preživeti šolsko parkirišče: ozko, nerodno, nepregledno, predvsem pa polno tekajočih otrok. Saj ne rečem, Kodiaq ni kombi, ampak kolo pa tudi ni. Sicer je tulilo in piskalo od spredaj in od zadaj, ampak s pomočjo kamere mi je hkrati tudi uspelo brez poškodb otrok in lastnine.
Prostora med avtomobili je bilo (kot običajno) natanko 15,7 centimetra. Prav lepo smo se že navadili, da sta naša avtomobila pobutana z vseh strani, Kodiaq pa – ustrežljiv, kot je – ob odprtju vrat na njihov rob pomakne plastično varovalo in ga ubogljivo spravi, ko se vrata zaprejo. Prosim, da se poznavalci avtomobilske scene ne smejijo, ampak to čudo sem gledala podobno, kot sem pred 25 leti opazovala Fince, ki so se po ulici sprehajali z mobilnimi telefoni. Kar kul.


Kaj se je dogajalo na »road tripu«, si vsaj tisti, ki imate otroke, lahko predstavljate. Cviljenje, kričanje, čudenje. Še opazovanje pristankov letal se v pričakovanju vožnje po lužah ni zdelo tako zanimivo. Blato – še zdaj ne vem, zakaj – je otrokom takoooo zelo smešno in »fajn«, še posebno, če je z njim prekrit ves avto. Do avtopralnice smo se peljali kot najhujši »badass offroaderji«. Sin je medtem s pogledom skozi strešno okno nepravilno opažal, da prihaja nevihta (ne, sine, to je blato), hči pa je ugotovila, da je pripravljena žrtvovati célo svoje premoženje – dvajset evrov in nekaj drobiža –, če bi tale avto le lahko imeli za vedno. »Da bi se naučila uporabljati vse gumbe,« je rekla.

Kot sem priznala na začetku, lahko tudi zdaj, da je Kodiaq pritisnil na vse mogoče (moje in naše) gumbe užitka. In nič ne bom skrivala: ko sem se poslednjič ozrla za njim in s tresočo roko vrnila njegove ključe, je bila vožnja domov kar depresivna. Ker (še) nismo unovčili tistih dvajsetih evrov ter nekaj drobiža in ker sem se s Kodiaqom družila čisto premalo časa, sicer tega res ne morem reči z gotovostjo, ampak zdi se mi, da bi se moje življenje lahko delilo tudi na čas pred Kodiaqom in po njem.




Anja je vozila: ŠKODA KODIAQ DSG STYLE
Motor: 2.0 TDI, 190 KM (140 kW)
Pogon: 4×4
Barva: lava modra kovinska
Poraba v času testa z živahno vožnjo: 7,2 l/100 km
Posebno prijetni dodatki: gretje in hlajenje sedežev, avtomatska prtljažna vrata, serija predalčkov in predalov, multifunkcijsko naslonjalo za roke, brezžično polnjenje telefona, USB-priključek, usnjeni sedeži, pregleden zaslon na dotik, večconska avtomatska klimatska naprava
Posebno zabavni dodatki: zvočni sistem Canton, strešno okno
Posebno koristni dodatki: 360-stopinjski sistem kamer, zračne blazine za vse potnike, vgrajeno senčilo za zadnja okna, multifunkcijski volan, varovalo pred udarci z vrati na parkirišču, sistem Isofix, zložljiva tretja sedežna vrsta v prtljažniku, alarm za premajhno varnostno razdaljo …