KMETOVANJE
Babica jih priganja od jutra do večera
Drinovčevi pridelajo 2000 ton krompirja na leto. 90-letna Katarina ne pozna počitka.
Odpri galerijo
OKROGLO – Nekoč je bilo blizu Nakla jezero, ki se je napajalo iz bližnje Save. Vas na vzpetini med omenjenim naseljem, jezerom in strugo reke je bila kot dvignjen polotok, zato so ji nadeli ime Okroglo. »Sem peta generacija na kmetiji, ki stoji tu stoletje in pol,« pove 35-letni Gregor Drinovec, ki jo je prevzel po očetu Rajku. »Nekoč smo se ukvarjali z živinorejo, potem sem se odločil, da živino damo od hiše in se začnemo ukvarjati s pridelavo poljščin. Prednjači krompir, sledijo čebula, korenje, nekaj je črne redkve in rdeče pese.« Ne govorimo o kilogramih oziroma sto kilogramih. »Okoli dva tisoč ton pridelamo krompirja, sedemsto ton čebule in ravno toliko korenja. Okoli 30 hektarjev zemlje imamo v lasti, preostalo najamemo od drugih kmetov.« Njihova polja so okoli Okroglega pa pri Kranju, njive imajo najete pri Smledniku do Ljubljane in na zahod vse do Radovljice. Skupno Drinovčevi obdelujejo približno 90 hektarjev.
Celoten pridelek kmetije Drinovec z Okroglega ostane v Sloveniji. Skoraj vso letino odkupijo veletrgovci, ki ponudijo blago s slovenskim poreklom. »Naši kupci so Lidl, Hofer in Spar. Dostavo pokrivamo mi. Celotno logistiko okoli distribucije vodi moja žena Andreja, ki dela tudi v pakirnici, in še s Tio in Žanom, najinima sončkoma, ima ogromno opravka. To je moja zlata deklica.« Andreja, ki je doma Žiganje vasi, in Gregor sta se našla v bližini, v Naklem, skupaj sta trinajsto leto. »Ko sem jo prvič pripeljal k nam, sem se zlagal, da so večji hlev, skladišče in drugo, kar je čez cesto, sosedovi,« se zasmeji Gregor. »Nisem doma s kmetije, a sem kaj kmalu spoznala, da je tisto, kar naj bi bilo sosedovo, pravzaprav od Drinovčevih. Živine takrat že niso imeli več. Danes vsi skupaj z babico delamo za dobro hiše. Najbolj smešno je, ko zvečer, ko zaključujemo, babica Katarina vpraša, ali smo mar že gotovi. Zanimivo je tudi, da kar je kmetijske mehanizacije pri hiši, ima Žan igračk v svoji sobi. Kaže, da ima kmetovanje zapisano v genih.«
Šef je tudi za očeta
Zjutraj začnejo ob sedmi uri. »Končamo pa odvisno od naročila, delo se potegne tudi prek polnoči. Celoten pridelek sami posadimo, negujemo, gnojimo, poberemo, skladiščimo, operemo, tehtamo in pakiramo. Vsak dan imamo dostavo, tudi ob nedeljah,« pove Gregor. Kličejo ga šef. Tudi oče. »Dela vsa družina, še babica Katarina, ki bo 20. decembra praznovala 90. rojstni dan. Ona je, kar se tiče tempa, najbolj ostra. Stalno nas priganja, tudi sama ne zaostaja. Med sezono nam pomagajo vaščani, kajti dela je res veliko.« Krompir na trgovskih policah je opran, lično zapakiran. Pri Drinovčevih imajo zanj in za čebulo poseben optični kalibrator, prvi v Sloveniji. Gregor se je pred letom in pol, ko je napravo odkril na spletu, odpravil na Dansko, da si jo je ogledal. »Odločil sem se za investicijo in nabavil kalibrator. Posebnost tega stroja je, da prek kamer vsak krompir posebej slika. Nato po pogojih, ki jih nastaviš, sam izloči in sortira vsak gomolj posebej, ki gre nato po tekočem traku do pakirnega stroja. Tam se stehta in nato pakira. Prav tako gre skozi optični kalibrator čebula, v kratkem pa bom kupil enak stroj za sortiranje korenja. Tega prebiramo na roke, pri tem pa je treba poudariti, da je pri korenju veliko več odpada kot pri krompirju.« Pridelek, ki ni primeren za trgovske police, poberejo živinorejci. »V prihodnosti bi radi plodove, predvsem korenje, lupili, obrezali in narezali za nadaljnjo uporabo. Plod, ki je malo ranjen ali nalomljen, ne more v trgovino,« pravi Gregor, ki je izjemno natančen: »Skladiščimo po starem, a imam občutek, da smo naredili napako, ker je skladišče iz betona. Po mojem bi ga bilo pametneje narediti iz lesa in posebnih panel, da bi lažje nadzorovali atmosfero. In ga tudi bomo. Naše skladišče bo polno predvidoma do marca naslednje leto. Je pa veliko odvisno od letine. Letos je je bilo malo manj, za krompir je bila slaba sezona.«
Vse prodajo v Sloveniji
Vsako leto kupijo okoli sto ton semena krompirja, ene sorte iz Francije, druge z Nizozemske. »Poleg tega na kmetijskem inštitutu kupimo seme slovenskega, avtohtonega krompirja. Največ imamo sorte malice, ki je križanec med sortama jutlandia in doline, sledi sorta loussiana, ta je križanec med sortama concorde in agria, ter na tretjem mestu sorta aro, to je mlad krompir, ter marabel. Slovenskega imamo sorte KIS-sora, ki je odličen večnamenski jedilni krompir. Imamo seme čebule iz holandske semenarske hiše Bejo, pridelujemo pa sorti talon in crokett, lotili smo se tudi pridelave šalotke sorte camelot. Preden gre seme v zemljo, je treba preveriti, kakšno je po kakovosti, kakšna je vlažnost, temperatura.«
Namesto psa imajo srnico
V začetku junija letos je Gregor za skladiščem naletel na mlado srnico: »Najbrž je bila tretja in jo je mama zavrgla. Bila je že čisto shirana. Nesel sem ji mleko, še isti dan sem se odpravil k veterinarju po poseben cucelj. Tako smo jo hranili in ji pomagali, da se je postavila na noge, potem pa je kar ostala pri nas. Vsak dan poje od dve do tri kilograme korenja. Poimenovali smo jo Miki. Nekatere kmetije imajo mačke ali pse, pri nas imamo pač srnico. Nimamo je v ogradi, prosto se sprehaja po kmetiji, včasih gre v gozd, kjer tudi prespi, sprva pa je nekaj časa spala pri sekancih. Obiskali so nas tudi lovci in se pozanimali, kje smo jo dobili, pa sem rekel, da bi brez nas poginila. Tako ali tako ni zaprta, ni v ujetništvu in dela, kar hoče, a kot je videti, ji pri nas kar ustreza.«
V začetku junija letos je Gregor za skladiščem naletel na mlado srnico: »Najbrž je bila tretja in jo je mama zavrgla. Bila je že čisto shirana. Nesel sem ji mleko, še isti dan sem se odpravil k veterinarju po poseben cucelj. Tako smo jo hranili in ji pomagali, da se je postavila na noge, potem pa je kar ostala pri nas. Vsak dan poje od dve do tri kilograme korenja. Poimenovali smo jo Miki. Nekatere kmetije imajo mačke ali pse, pri nas imamo pač srnico. Nimamo je v ogradi, prosto se sprehaja po kmetiji, včasih gre v gozd, kjer tudi prespi, sprva pa je nekaj časa spala pri sekancih. Obiskali so nas tudi lovci in se pozanimali, kje smo jo dobili, pa sem rekel, da bi brez nas poginila. Tako ali tako ni zaprta, ni v ujetništvu in dela, kar hoče, a kot je videti, ji pri nas kar ustreza.«
Celoten pridelek kmetije Drinovec z Okroglega ostane v Sloveniji. Skoraj vso letino odkupijo veletrgovci, ki ponudijo blago s slovenskim poreklom. »Naši kupci so Lidl, Hofer in Spar. Dostavo pokrivamo mi. Celotno logistiko okoli distribucije vodi moja žena Andreja, ki dela tudi v pakirnici, in še s Tio in Žanom, najinima sončkoma, ima ogromno opravka. To je moja zlata deklica.« Andreja, ki je doma Žiganje vasi, in Gregor sta se našla v bližini, v Naklem, skupaj sta trinajsto leto. »Ko sem jo prvič pripeljal k nam, sem se zlagal, da so večji hlev, skladišče in drugo, kar je čez cesto, sosedovi,« se zasmeji Gregor. »Nisem doma s kmetije, a sem kaj kmalu spoznala, da je tisto, kar naj bi bilo sosedovo, pravzaprav od Drinovčevih. Živine takrat že niso imeli več. Danes vsi skupaj z babico delamo za dobro hiše. Najbolj smešno je, ko zvečer, ko zaključujemo, babica Katarina vpraša, ali smo mar že gotovi. Zanimivo je tudi, da kar je kmetijske mehanizacije pri hiši, ima Žan igračk v svoji sobi. Kaže, da ima kmetovanje zapisano v genih.«