Babice, ki skupaj pojejo od otroštva (FOTO)
Ob visokem jubileju, 50-letnici noneta Vitra, je nastala pregledna razstava na prostem, pred Miklovo hišo, ki v sliki in besedi oriše bogatega pol stoletja. Ob odprtju je Eda Štanfelj, ki se je pevkam pridružila nekaj mesecev pozneje, na kratko orisala prehojeno pot, nekaj utrinkov, ki so spremljali rast noneta, pa je nanizala ustanovna članica prof. dr. Martina Zbašnik Senegačnik.
Novembra 1974 je glasbena pedagoginja Bernarda Kogovšek na Osnovni šoli Ribnica iz mladinskega pevskega zbora izbrala devet pevk in ustanovila nonet, leta 1977 se je poimenoval Vitra, se pravi po osnovnem elementu ribniškega rešeta. Nonet se je prvič predstavil javnosti za dan žena 1975, natanko leto kasneje pa je imel prvi celovečerni koncert.
1975.,
na dan žena, so se prvič predstavile.
Ubrani glas nadobudnih deklet iz Ribniške doline se je bliskovito širil tja do Ljubljane, od koder je 30. marca 1982 prišlo pismo Radovana Gobca, v katerem skladatelj med drugim pravi, da se je ob poslušanju noneta odločil, da jim bo poslal kakšno svojo skladbo, saj je prepričan, da jo bodo izvedle zgledno. In res jim je poslal dve: Goski (scherzo) in Ne ouri (globoko občutena prekmurska pesem, kot nalašč za dekleta, kakršna pojejo v Vitri). Nonet je obe skladbi uvrstil v svoj program.
Leta hitro minila
Sledila so leta in desetletja rasti, tudi zamenjava med članicami, nazadnje pred 23 leti. Vmes pa številna priznanja, nagrade, pohvale, nastopi, ki so Vitro še bolj oplemenitili. »Ta leta so hitro minila. Nonet je postal del našega življenja – povezujeta nas prijateljstvo in spodbuda. Skupaj smo šle od osnovne šole prek gimnazije in fakultete, skozi ljubezenska razočaranja pa do oltarja in krsta otrok. Tudi ob vseh kariernih prelomnicah smo imele Vitro, kjer smo lahko izbrisale vse negativne stvari s pesmijo. Zdaj, ko se veselimo vnukov in končujemo svoje kariere, smo še vedno skupaj,« se je ob prevzemu (zadnjega) občinskega priznanja zahvalila Zbašnik Senegačnikova.
Začetki in rast noneta so tudi del življenja Mojce Šipka Levstik, ki je poleg Martine in Bernarde tretja ustanovna članica. »Pele smo v šolskem zboru. Bernarda nam je pozneje dejala: 'Dekleta, zaupam vam. Ustanovile bomo skupino.' Takrat se je namreč veliko prepevalo na različnih dogodkih. Po osnovni šoli smo nadaljevale v gimnaziji, na fakultetah, v službi … Bernarda je izjemna pedagoginja in topla duša, ki nas je pripeljala do petdesetice,« se je v imenu članic zahvalila Mojca.
Povezujeta nas prijateljstvo in spodbuda.
Vmes so bili, tako kot v življenju, vzponi in padci, a dekletom, ki so danes že babice, se ni nikoli prikradla misel, da bi nonetu pomahale v slovo. »S tem se popolnoma strinjam. Čutimo pripadnost Vitri in bomo še naprej zlagale niti, da bo še bolj mogočna,« pravi. Vitra je torej življenje, ne suha, ampak upogljiva veja, ki prenese marsikaj. Ne, ne bi se mogla imenovati ožaga (nizka, lesena koliba, op. p.), kot se je nekoč pošalil Janez Debeljak, njihov najbolj zvesti občudovalec, ki je njihovo petje poslušal z zaprtimi očmi. Ob 40-letnici delovanja so po tihoma izrazile željo, da bi posebej proslavile 500. nastop in obredle še kraje na črke Č, E in F, kjer še niso prepevale. Želje so se jim uresničile.
Pri organizaciji razstave je svoj delež prispeval tudi Rokodelski center Ribnica. »Ponosni smo, da smo bili zraven, saj je nonet kulturna ikona naše občine,« je povedala direktorica Tina Peček. Slavnostni koncert Vitre ob 50 letih nepretrganega delovanja je v župnijsko cerkev sv. Štefana privabil množice, da so se še enkrat poklonile neutrudnim pevkam.
