Barbaro najbolj pritegnejo čarovnice (FOTO)
»Spoj severne renesanse in mehiškega nadrealizma, kot bi se sparila Hieronymus Bosch in Frida Kahlo. Pa vendar, to je čisto poganstvo! To je Barbara Zupanc. Orakelj osamljenosti je barvni upor otrplega vsečasja, ki nas pelje za roko, ki nas vleče za lase, nas nosi na nedrjih opoja Ženska z obrobja družbe. Coprnica je in bo vedno znova vstala in se režala iz opepelnelih kotov nemoči lažnive zgodovine,« je o slikarski prodajni razstavi Barbare Zupanc z naslovom Po poti staroselk, ki so jo z glasbeno spremljavo legendarnega Adija Smolarja in Tolkalne skupine GŠ FKK Velenje, oddelek Šoštanj, odprli v Mestni galeriji Šoštanj, zapisala umetnostna kritičarka Aphra Tesla.
Ustvarjalnost položena v zibelko
Barbari, ki prihaja iz Savinjske doline, sta bili kreativnost in ustvarjalnost položeni v gene. Kot pravi, je bila že kot deklica zasvojena z vonjem po lanenem olju in terpentinu. »Noro mi je dišal ta vonj, in če sem le mogla, sem slikala,« se spominja svojih prvih korakov, ki jih je usmerjal njen stric, akademski slikar Rudi Španzel. Pravzaprav je vse okoli sebe spreminjala v umetnost, pa naj je bila to glina, platno ali leseni štor iz gozda, ki ga je rešila pred trohnenjem in ga izdolbla v skulpturo.
»Sem ženska, ki rada sanja. Jaz lahko samo ustvarjam in delam to, kar me osrečuje. To je moje življenje. Lepo je, če imaš ob sebi ljudi, ki verjamejo vate, ki ti dajo krila, ko te računi in vsakodnevni problemi pahnejo na tla. Ampak jaz verjamem, da človeku, ki pridno dela, ki nosi v sebi močno željo in drugim ne povzroča krivice, v življenju nekoč vendarle uspe,« je prepričana Zupančeva, sicer mama 22-letnega Dana, za katerega pravi, da je njena »največja umetnina«.
Z razstavljenimi deli gledalcu omogoči vstop v svoj pravljični in domišljijski likovni svet. Njena dela so kompozicije različnih dimenzij in kolorističnih izbir, spreminjajočih se razpoloženj, slike so nabite z meditativnimi in sporočilnimi prizvoki in neugnano življenjsko silo. Naklonjena je različnim likovnim tehnikam. Močno ji je pri srcu oblikovanje glinenih izdelkov, jedrih staroselk. V slikarstvu uporablja olje, akril, mešane tehnike, dodaja poliester, zlate lističe.
Zelo blizu mi je ljudsko izročilo, čarovnice imajo zame poseben čar.
»Zelo blizu mi je ljudsko izročilo, čarovnice imajo zame poseben čar, še od časov, ko sem se srečala z Jago babo,« pripoveduje sogovornica, ki pa od svoje umetnosti ne more živeti, zato dela kot osebna asistentka.
Nadvse hvaležna je restavratorju Aleksandru Šilesu – tudi sama se je preizkusila v tej branži, ki ji je ob tokratni razstavi priskočil na pomoč z izdelavo okvirjev za slike. »Izdelal jih je mizar Miro Drev iz Braslovč. Okvirji so namreč izdelani iz 150 let starega kozolca, so povsem naravni, brez dodatnih obdelav,« pripoveduje sogovornica.
so jo posadili v Kostanjevici.
Njen prijatelj je tudi kantavtor Adi Smolar, »ki me je počastil s svojim prihodom in nastopom«. Nadvse vesela je dejstva, da razstavlja v Šoštanju ob 100. obletnici rojstva pesnika Karla Destovnika - Kajuha, čigar velika občudovalka je. »Sliko s kamni, Potok Bele vode, sem delala ravno tam, kjer so Kajuha ustrelili, kar sem sicer izvedela kasneje,« pripoveduje Zupančeva, ki si želi, da bi njene slike prepotovale Slovenijo. Razstavljena dela v šoštanjski galeriji bodo na ogled do 7. maja.
