Barve zelišč prenaša na platna

LJUBLJANA – Slikarjenje je ustvarjanje s čopičem ali prstom, ki ga pomakamo v barve in z njim slikamo na platno. Tako 45-letna slikarka Metka Gosar preživi dopoldneve v svojem ateljeju: »Ja, grem se slikarjenje in izdelujem figurice in skulpture iz lesa.«
Vedno rahlo nasmejano slikarko smo srečali pred tedni v Galeriji dvorca Rus, kjer so člani Meviart, društva kreativnih dejavnosti, ki ga vodi, razstavili svoje slikarije. Pravzaprav je to njena slikarska šola, od katere živi.

Ko smo ji rekli, da nas bolj zanima njeno preživetje s slikanjem kot pa njeno ustvarjanje, je bila začuda navdušena in nam takoj opisala situacijo na slikarskem trgu: »Veste, slikarski trg poenostavljeno rečeno spi. Pred krizo so ljudje kupovali slike, danes le tu in tam dobim kakšno naročilo. Še to gre v glavnem za manjše formate, tja do nekaj deset evrov. V galeriji imam nekaj slik, pa vse skupaj že dve leti miruje.«

Goji tudi zelišča

Gosarjeva je najprej končala srednjo lesarsko šolo. Kot je povedala, se tja ni vpisala po naključju. Hotela je na oblikovno, pa je oče Vinko, ki je bil zaposlen v Slovenijalesu in se je ukvarjal s pohištvom oz. notranjo opremo, želel, da gre po njegovi poti.

»Za lesarsko šolo mi ni žal, les je vselej lep,« pravi Metka. »Ampak že od mladih nog sem si želela biti slikarka.« Otroške želje ni nikoli opustila in vpisala se je in končala Arthouse šolo za risanje in slikanje. »Včasih je bilo težko, saj smo morali za marsikaj poskrbeti in postoriti sami, ampak lastna iznajdljivost me je vedno vlekla naprej. Čopič na čopič, prst na prst, in se svet vrti naprej.«

Po končani šoli je najprej poučevala skupine odraslih v okviru trgovine Levček, nato v izobraževalni ustanovi Freising v Škofji Loki.

»Potem sem delala v prostorih šol, kjer pa je bil red, da moraš ob osmih zapustiti prostore, zato sem se odločila svoj atelje in učilnico ustvariti kar doma v naši hiši.«

Tako zgoraj živi oče Vinko, spodaj pa ima Metka svojo slikarsko šolo.

Povprečen državljan danes težko odšteje denar za hobi. »Vsi skupaj smo kar v stiski. Kljub temu da so trenutne gospodarske razmere ugodne, država viša prispevke, po drugi strani pa mi ne moremo dvigovati cen slikarskih delavnic.«

Metka trenutno v Stanežičah poučuje tri skupine: »Delavnice imamo od 17. ure naprej. Zato imam lahko dopoldne čas zase.«
Petdeseturni tečaj, se pravi desetkrat po pet ur, izpeljejo v treh mesecih, in to stane 230 evrov. In tako preživi iz meseca v mesec. »Skromno, a gre, ker vztrajam in nam je lepo.«

Če ima Metka malce sreče, da si je lahko uredila atelje v domači hiši, poučevanje slikanja ni bilo nikoli bogsigavedi kako donosno. Vnaprej je vedela, da denar ne bo pritekal v potokih. Tudi v Parizu ali na Dunaju ni tako. Slikanje, kiparjenje, fotografija in podobne umetniške obrti so v večji meri obsojene na skromno preživetje. Gre le za to, ali te osebno stvar zadovoljuje in si pripravljen skromno živeti.

Druga Metkina ljubezen je zeliščarstvo. V vrtu ima nasajenih več kot 50 zelišč za čaje: »To gojim že vrsto let. In zdi se mi, da gre skupaj z mojim slikarjenjem.« Na svojem vrtu pač vidi barve, ki jih morda nikjer drugje ne bi.