Batana se je umaknila plastičnim čolnom (FOTO)
»Dragocena dediščina izdelovanja lesenih plovil je hudo ogrožena. Vsi alarmi bi morali zazvoniti. Piran je bil v zgodovini center za izdelovanje plovil. Nekoč je imel 20 škverov. Zdaj sta tu le še moja delavnica v kleti in škver ljubitelja obnove plovil Borisa Capudra - Buca na Seči. Ali bomo to znanje popolnoma izgubili? Trdim, da v celotni zgodovini Istre oziroma njene obale ni poleg simbolov oljke in koze prav nič manj pomembno tradicionalno izdelovanje manjših plovil,« pravi Slobodan Simič - Sime.
Najpreprostejše plovilo
Piranski domoznanec, publicist pa tudi restavrator tradicionalnih plovil je izdelal že devet batan. Zadnjo gradi kar v pritličju stavbe v značilni piranski ulici. Ta je tako ozka, da je kot večina drugih v mestu namenjena samo pešcem. Še zlasti poleti, ko je v kleti vroče in se kadi zaradi žaganja, oblanja in brušenja, odpre vrata na ulico. Takrat se tudi številni turisti radovedno ustavijo in prav z veseljem z njimi poklepeta o svojem delu, zgodovini gradnje ladij v Piranu, batanah in njihovem nekdanjem pomenu za domačine.
Po desetletjih zbiranja gradiva o njej sem prišel do sklepa, da je najpreprostejše plovilo našega morja.
Nekoč so namreč krojile vsakdanjik preprostega ribiča. Sicer pa Simič pove: »Ta lesena barčica oziroma njena zgodba je dragocena in pomembna. Po desetletjih zbiranja gradiva o njej sem prišel do sklepa, da je najpreprostejše plovilo našega morja. Nekoč je bila najbolj razširjeno plovilo obale, saj je bila večnamensko uporabna in nepogrešljiva tako za priobalne ribiče kot za prevoz manjših tovorov ter za druge namene. Gre za enostaven leseni čoln brez kobilice in s skoraj ravnim dnom. Bil je rahlo upognjen proti premcu in krmi ter največkrat krajši od šestih metrov. Lahko je bil z enim jadrom ali brez njega in namenjen stoječemu veslanju. Imeli so ga pri skoraj vsaki hiši.«
Simič je ugotovil, da so zaradi enostavnosti in vzdržljivosti batane gradili ob vsej istrski obali. Tako obstaja kar 10 različnih tipov. Presenetljiva je predvsem preprostost izdelave, saj sta povprečno batano lahko zgradili že dve niti ne mojstrsko izučeni osebi. Običajno sta bila to oče in sin, soseda z ulice, ribiča ali pač prijatelja.
9 jih je že izdelal.
Gradnja je trajala nekaj tednov, in sicer kar v kleti, na vrtu ali polju. Mnogim je na skromnih domačijah z malo zemlje pomagala preživeti, nato pa se je umaknila plastičnim čolnom. Z njo so izginile spretnosti oziroma čolnarsko in ladjedelsko znanje o gradnji.
Za obujanje spomina na te čolničke je najbolj zaslužen prav Simič, ki je kot njihov raziskovalec in vodilni poznavalec tradicionalnih plovil severnega Jadrana ter Istre pred leti napisal knjigo Batane Istre in ji dodal celo načrte z navodili za izdelavo. Je tudi avtor knjig Tradicionalna plovila, Solinarska plovila in Kako restavrirati historična plovila. Literature o tovrstni navtični dediščini tako ne manjka.
Predlaga delavnice
A Simič je zaskrbljen: »Stare barke izginjajo z naše obale in zanamcem kmalu ne bomo mogli zapustiti nič od tistega, kar najpomembneje prikazuje pomorsko kulturo naroda, ki ima morje. Fantov oziroma mojstrov, kot so poleg mene Izolana Kristjan Kerin in Tomi Sinožič ter Boris Capuder - Buco s Seče in upam, da še kdo, ki se pogumno in z zanosom lotevamo dela z lesenjačami, ni dovolj. Ob tem ni pomembno le, da znaš nekaj narediti, temveč da znaš in imaš možnost znanje prenesti in pokazati, da se še kdo tega nauči. Odkar so izšle moje knjige in načrti o tovrstni dediščini, je nastalo že vsaj 25 batan.
A naredili so jih fantje, ki so že prej imeli v rokah žago, brusilnik, vrtalni stroj in so nekaj vedeli o tem, kako se obdeluje les in s katerimi sredstvi se ga zaščiti pred vodo. Opažam, da so mladi navdušeni, ko vidijo, kako kar v kleti nastaja moja nova barka. Vsi so zvedavi in govorijo, da bi tudi oni to počeli. A kaj ko še nikoli niso imeli žage v roki. Potrebujejo nekoga, ki bi jim kaj pokazal.«
Nekoč je bila najbolj razširjeno plovilo obale, saj je bila večnamensko uporabna.
Malo je piker, ko pravi, da se zdi, da Ljubljana ni ne le 120 kilometrov od obale, ampak 1200, in naj zato vendarle pokaže, da smo država z bogato pomorsko dediščino. Tako predlaga, da pristojna ministrstva poskrbijo za nekajmesečne delavnice, na katerih bi udeleženci ob mentorjih izdelali barko od začetka do konca. Nato bi se lahko vsak pogumno lotil svoje. Dodaja: »Ko je tak čoln narejen, je graditelju v užitek. Je njegov mali otoček, mali svet, raj. Je tvoje delo in z njim se poistovetiš. Za tako gradnjo je pri nas veliko kakovostnega lesa in je poceni. Ocenjujem, da je za material treba odšteti nekaj tisoč evrov in ustvarjanju nameniti kakih 1000 ur dela. Dobro izdelana, s skrbno izbiro ustreznega lesa in njegove zaščite, bo ob običajni uporabi preživela vsaj eno generacijo.«
Želi si, da bi takšno delavnico organizirali kar v Piranu, saj bi to pripomoglo tudi k revitalizaciji naše neprecenljive pomorske dediščine in k večji razpoznavnosti Pirana.
