Belokranjka Karmen spremeni bučko v lučko (FOTO)
Semičanko Karmen Stezinar je vedno vleklo v svet.
»Od nekdaj so me zanimale druge kulture in ljudje. Pred štirimi leti sem se spogledovala s Tenerifom, saj so mi Španija, jezik in tamkajšnji temperament zelo blizu,« začne svojo zgodbo. Pove, da se je takrat po namigu znanca, ki se je ravnokar vrnil kot animator s Kanarskih otokov, prijavila na razpise v animaciji. Izbrali so jo Hrvati, jo povezali z agencijo Relax, ti pa jo je kot predstavnico njihove turistične agencije in vodjo animacije poslali v Alanyo v Turčijo.
»Želje so bile eno, a zame so bili načrti očitno drugje,« se nasmeje od srca. Leta 2018 je tako s prtljago in radovednostjo odpotovala v Turčijo, kjer je ostala do lanskega poletja.
Usodna korona
Sezone so bile dolge, na teden so imeli tudi tri prihode letal, delalo se je od jutra do večera, 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Sezona je bila načrtovana tudi leta 2020, podaljšala si je vizum in ostala na Anatolskem polotoku. Po njenih besedah so načrtovali, da bodo zaradi covida sezono začeli kasneje, a jo vsaj podaljšali do sredine novembra. Države so se začele sproščati na področju ukrepov, tako je bilo tudi v Mediteranu, za slovenske turiste pa se ni sprostila Turčija. »Kljub temu sem se odločila, da ostanem tam. Turizem je bil okrnjen in razmišljala sem, s čim bi se lahko še preživljala. Domačin, ki sem ga že dobro poznala, mi je rekel, da bi morda lahko izdelovala lučke iz buč. Šele takrat sem se pravzaprav zavedela, koliko je ta obrt razširjena, tudi v Alanyi, kjer sem živela. Surove buče si našel pri skoraj vsakem kmetu in izdelovalcev takih lučk je bilo precej,« pove Karmen, ki je v Gazipaši obiskala par, ki je gojil buče in izdeloval svetilke.
»Saj se nismo dobro razumeli, moja turščina pač ni ne vem kaj, a sta bila zelo prijazna. Gospa mi je pokazala orodje, z njim sem zvrtala prve luknjice, in prešinila me je misel, da bi dejansko lahko ustvarjala svetilke. Naenkrat sem imela ogromno vprašanj, odgovorov pa malo. Znanje sem našla pri umetniku Kuršadu, največ, kar se orodja tiče, za vse drugo sem bila samouk.« Investirala je v potrebno orodje in nastajati so začele prve svetilke, zgodba se nadaljuje še danes. V Kulturnem centru Semič bo do konca junija na ogled razstava njenih lučk iz bučk.
Dobavitelj iz Francije
»Po vrnitvi junija lani so bile moje lučke spravljene v škatlah, potem pa sva se z direktorico KC Semič Ireno Plut dogovorili za razstavo. Na ogledu so vse, ki sem jih spravila v Slovenijo, žal so nekatere ostale v Alanyi,« pripoveduje Karmen, ki se je domov vrnila zaradi očetove bolezni. Tukaj znova ustvarja, v lučkah vidi edinstveno poslovno priložnost. Zaradi nemalo preglavic pri dobavi surovih turških buč je našla dobavitelja iz Francije, ki kalabaše kupuje na afriškem trgu.
»Sicer rastejo tudi pri nas, a zaradi nestanovitnega vremena ne dosegajo želene kakovosti. Da je buča sploh primerna za obdelavo, mora biti primerne velikosti, oblike in tudi debeline.«
Kot pojasni Stezinarjeva, buče posadijo že zgodaj spomladi in jih, ko dozorijo, porežejo ter tri mesece sušijo, dokler popolnoma ne olesenijo: »Pred začetkom dela vsako bučo v vodi očistim in zbrusim z žičnato gobico. Zvrtam luknjo in očistim notranjost, da je notranja stena povsem gladka. Sledi druga faza: risanje dizajna. V tretji fazi je konkretno delo vrtanja in dolbljenja, odvisno od ideje. Vmes je nemalo popravkov in na koncu barvanje ter namestitev izdelane lučke na svetilo.«
leta je bila v Turčiji.
Zaveda se, da ima pri izdelavi še precej rezerv: »Uživam pri svojem delu, za kratek čas v mislih zbežim tja nazaj v belo Alanyo. In tako nastaja unikatna lučka, ki je zgodba zase, v kateri pustim del sebe. Bučam vdihnem življenje, jim nadenem videz in sijaj, vsako čaka posebno mesto. Četudi na začetku skeptična, sem Turčijo sprejela z odprtimi rokami. V teh treh letih mi je dala ogromno in domov sem se vrnila hvaležna za to čudovito popotnico lepih izkušenj, spoznanj, drugačnega pogleda na svet in – s svetilko v žepu.«
