Bežigrad po 500 letih spet turški
Tradicionalna podoba glavnega mesta izginja.
Odpri galerijo
Islamski verski center ponoči. FOTO: Janez Petkovšek
Mestna občina Ljubljana je od 9. septembra do 20. oktobra lani zbirala pobude za že četrto spreminjanje izvedbenega dela občinskega prostorskega načrta (OPN MOL). Koliko bo sprejemljivih oziroma zavrnjenih, je težko napovedati, znano pa je že, da jih je bilo v roku oddanih okoli 1500, kar je pol manj kot pred tremi leti. Zdaj namreč velja, da je treba za spremembo namenske rabe plačati takso, prej pa je bila oddaja pobude brezplačna.
Čeprav je pričakovati, da bodo kar veliko pobud avtomatsko zavrgli, ker posamezniki v predvidenem roku ne bodo plačali takse, bo vseeno zanimivo spremljati, kakšne prostorske, demografske, socialne in druge spremembe se obetajo v občini Ljubljana, ki je še leta 1900 imela komaj 30.000 prebivalcev, konec preteklega leta pa že približno 290.000.
Prav te prostorske spremembe je nakazala razstava Vizije so 14 v ljubljanski galeriji Kresija, ki jo je pripravilo Društvo arhitektov Ljubljana v sodelovanju z ljubljansko fakulteto za arhitekturo. Pod pomenljivim podnaslovom Spregledano? so študenti arhitekture primerjali, kako je skozi zgodovino potekala urbanizacija vasi, gradnja posameznih vilskih četrti in stanovanjskih sosesk.
Kakšne spremembe in preobrazbe so doživela posamezna območja in kaj bi bilo treba storiti, da posamezni lastniki zemljišč in stavb oziroma večji investitorji v kakovostni prostor ne bi posegali z nekakovostnimi in netrajnostnimi novogradnjami, prizidki, ograjami ...
Na primeru Spodnje Šiške, ki je bila nekdaj staro kmečko naselje z jedrom okoli današnje Ulice Milana Majcna s hišami, gospodarskimi poslopji, vrtovi, travniki in polji vse do poljske poti (današnja Gasilska cesta), so tako ugotovili, da je bilo na začetku 19. stoletja tam zelenih površin kar 78 odstotkov območja, utrjenih le tri, hiš (z največ pritličjem, enim nadstropjem in mansardo) in drugih stavb pa 19 odstotkov. Danes je zelenih površin le še 28 odstotkov, utrjenih površin 50, malenkost več pa je tudi stanovanjskih objektov enakih višinskih gabaritov.
Če bodo obveljale trenutno predvidene prostorske usmeritve, bo zelenih površin le še 15 odstotkov, utrjenih 45, pozidanih pa kar 40 odstotkov. Pri tem bodo dokaj nizke stavbe nadomestili bistveno višji bloki s petimi do sedmimi nadzemnimi etažami oziroma celo stolpnica s 15 nadzemnimi etažami. Študenti so predlagali, da bi zaradi zaščite identitete in tipologije hiš tega dela Šiške morali mestni urbanisti narediti korak nazaj in povečati zelene površine na polovico, po četrtino pa da bi namenili utrjenim površinam in zazidavi.
Pri iskanju tipične vile južnega Bežigrada smo ugotovili, da vsem značilnostim prvotnega tipa vil s pripadajočim nepozidanim vrtom ustrezajo le še redke, denimo propadajoča Vila Krka na Pleteršnikovi 11, drugod pa je večina dele vrtov in zelenic že žrtvovala za garaže ali zunanja utrjena parkirišča.
Spreminja se tudi socialna slika te vilske četrti. Če je bila še desetletje po drugi vojni poselitev redka in so se vsi lastniki vil med seboj poznali, se je to pozneje začelo hitro spreminjati. S Parmove in Dunajske so jih obkolili z visokimi bloki in stolpnicami, mnoge pa so dobile nove lastnike in niso več v rokah starih bežigrajskih družin. Vsakodnevno je gost promet tudi zaradi turškega veleposlaništva v Livarski ulici, ob kateri prav zdaj gradijo moderno stanovanjsko hišo.
Nekdanjega miru in druženja sosedov ni več, stanovalci pa se bojijo tudi dneva, ko bo nedaleč stran začel obiskovalce sprejemati islamski verski center oziroma bo s stolpnicami in visokimi bloki pozidano območje med Kurilniško ulico in ulico Bežigrad. Na sprehodu po južnem Bežigradu je opaziti, da se skorajda nihče več ne drži urbanističnih in arhitekturnih pravil, saj je vse več ravnih streh in ne dvokapnic, da imajo številne hiše prizidke in balkone s plastično zasteklitvijo, da so zelenice spremenjene v parkirišča in da veliko vil le propada.
Na okrogli mizi o urbanizmu Ljubljane so poleg idealističnih mladih arhitektov izstopali njihovi starejši kolegi. Med zadnjimi je Grega Košak današnji način gradnje označil za »vertikalno legokockanje« in meni, da bi bil že čas, da zaradi zgoščevanja mesta poiščemo nove rešitve ter da trenutno stanje zahteva nov miselni preskok. Pri tem je bistveno, da je (stanovanjska) soseska prijazna do uporabnikov, ne pa da v njih kljub vsesplošnemu staranju prebivalstva ni najti niti klopi za počivanje.
Ivan Stanič z mestnega oddelka za urejanje prostora je arhitektom dal vedeti, da so mnogi le še izvajalci storitev, ki jim jih diktirata gradbeni in nepremičninski lobi. Darja Pergovnik z Zavoda za varstvo kulturne dediščine pa je potarnala, da je varovanje pomembnih delov stavbne, naselbinske in druge dediščine vse težje, saj so apetiti investitorjev vse večji, usklajevanje med njimi in varuhi dediščine pa vse težje.
Da bi stanje v Ljubljani izboljšali, bi se po mnenju Ilke Čerpes morali lotiti ponovnega strateškega premisleka, kakšen urbanizem bi bil primeren za Ljubljano. Zadnja strategija občinskega prostorskega načrta je bila narejena leta 2006, izvedbeni del tega načrta pa se od nje vse bolj odmika. Glavni predlog je, da bi urbana območja z izrazito prostorsko identiteto regulirali s podrobnimi in specifičnimi urbanističnimi določili.
Čeprav je pričakovati, da bodo kar veliko pobud avtomatsko zavrgli, ker posamezniki v predvidenem roku ne bodo plačali takse, bo vseeno zanimivo spremljati, kakšne prostorske, demografske, socialne in druge spremembe se obetajo v občini Ljubljana, ki je še leta 1900 imela komaj 30.000 prebivalcev, konec preteklega leta pa že približno 290.000.
Spodnja Šiška ni več vas
Da se podoba Ljubljane spreminja v urbanističnem, arhitekturnem, morfološkem, socialnem in družbenem smislu, lahko po koncu gospodarske krize v letu 2008 opazimo tudi in predvsem po izginjanju starih enodružinskih hiš, manjših ali večjih vil iz prejšjih stoletij in nadomeščanju teh z večstanovanjskimi bloki, stolpnicami, velikimi trgovskimi centri, poslovnimi stavbami.Prav te prostorske spremembe je nakazala razstava Vizije so 14 v ljubljanski galeriji Kresija, ki jo je pripravilo Društvo arhitektov Ljubljana v sodelovanju z ljubljansko fakulteto za arhitekturo. Pod pomenljivim podnaslovom Spregledano? so študenti arhitekture primerjali, kako je skozi zgodovino potekala urbanizacija vasi, gradnja posameznih vilskih četrti in stanovanjskih sosesk.
Ljubljana je leta 1900 imela 30.000 prebivalcev, konec preteklega leta pa že približno 290.000.
Načrt novogradnje ob Parmovi ulici. FOTO: Arhiv MOL
Na primeru Spodnje Šiške, ki je bila nekdaj staro kmečko naselje z jedrom okoli današnje Ulice Milana Majcna s hišami, gospodarskimi poslopji, vrtovi, travniki in polji vse do poljske poti (današnja Gasilska cesta), so tako ugotovili, da je bilo na začetku 19. stoletja tam zelenih površin kar 78 odstotkov območja, utrjenih le tri, hiš (z največ pritličjem, enim nadstropjem in mansardo) in drugih stavb pa 19 odstotkov. Danes je zelenih površin le še 28 odstotkov, utrjenih površin 50, malenkost več pa je tudi stanovanjskih objektov enakih višinskih gabaritov.
Če bodo obveljale trenutno predvidene prostorske usmeritve, bo zelenih površin le še 15 odstotkov, utrjenih 45, pozidanih pa kar 40 odstotkov. Pri tem bodo dokaj nizke stavbe nadomestili bistveno višji bloki s petimi do sedmimi nadzemnimi etažami oziroma celo stolpnica s 15 nadzemnimi etažami. Študenti so predlagali, da bi zaradi zaščite identitete in tipologije hiš tega dela Šiške morali mestni urbanisti narediti korak nazaj in povečati zelene površine na polovico, po četrtino pa da bi namenili utrjenim površinam in zazidavi.
Bojijo se islamizacije
Pri prikazih izgubljanja identitete starih vilskih četrti, kot so Rožna dolina, Kodeljevo, Mirje in južni Bežigrad, so se študentje osredotočili na zadnjo. Ta je začela nastajati na zemljiščih nekdanje Tönniesove livarne, okoliških travnikih in njivah po letu 1918, najprej kot niz vil vzdolž Pleteršnikove in Livarske, do druge vojne pa so vile z vrtovi zapolnile vse območje med gorenjsko železnico in strnjenim nizom višjih stavb vzdolž Dunajske ceste. V njih so prebivali predvsem izobraženci najrazličnejših poklicev. Čeprav so mnoge ohranile svojo nekdanjo podobo in imajo celo nove fasade ter obnovljene napise (denimo Vila Majda) ter obnovljene ograje, so jih veliko že podrli, na njih pa postavljajo modernejše stavbe različnih višin in oblik, tudi že brez dvokapnih streh. Če so vile včasih imele 76 odstotkov zelenih površin (predvrt in vrt za hišo), jih imajo danes le še 46, predvsem zaradi večjega odstotka zazidanosti in utrjenih površin za avtomobile.Zdaj je treba za spremembo namenske rabe plačati takso, prej pa je bila oddaja pobude brezplačna.
Propadajoča vila Krka. FOTO: Janez Petkovšek
Spreminja se tudi socialna slika te vilske četrti. Če je bila še desetletje po drugi vojni poselitev redka in so se vsi lastniki vil med seboj poznali, se je to pozneje začelo hitro spreminjati. S Parmove in Dunajske so jih obkolili z visokimi bloki in stolpnicami, mnoge pa so dobile nove lastnike in niso več v rokah starih bežigrajskih družin. Vsakodnevno je gost promet tudi zaradi turškega veleposlaništva v Livarski ulici, ob kateri prav zdaj gradijo moderno stanovanjsko hišo.
300 evrov mora plačati vlagatelj za obravnavo pobude spremembe osnovne namenske rabe.
Nekdanjega miru in druženja sosedov ni več, stanovalci pa se bojijo tudi dneva, ko bo nedaleč stran začel obiskovalce sprejemati islamski verski center oziroma bo s stolpnicami in visokimi bloki pozidano območje med Kurilniško ulico in ulico Bežigrad. Na sprehodu po južnem Bežigradu je opaziti, da se skorajda nihče več ne drži urbanističnih in arhitekturnih pravil, saj je vse več ravnih streh in ne dvokapnic, da imajo številne hiše prizidke in balkone s plastično zasteklitvijo, da so zelenice spremenjene v parkirišča in da veliko vil le propada.
Niti klopc za počitek
Turško veleposlaništvo v Livarski ulici za Bežigradom. FOTO: Ljubo Vukelič
Ivan Stanič z mestnega oddelka za urejanje prostora je arhitektom dal vedeti, da so mnogi le še izvajalci storitev, ki jim jih diktirata gradbeni in nepremičninski lobi. Darja Pergovnik z Zavoda za varstvo kulturne dediščine pa je potarnala, da je varovanje pomembnih delov stavbne, naselbinske in druge dediščine vse težje, saj so apetiti investitorjev vse večji, usklajevanje med njimi in varuhi dediščine pa vse težje.
Da bi stanje v Ljubljani izboljšali, bi se po mnenju Ilke Čerpes morali lotiti ponovnega strateškega premisleka, kakšen urbanizem bi bil primeren za Ljubljano. Zadnja strategija občinskega prostorskega načrta je bila narejena leta 2006, izvedbeni del tega načrta pa se od nje vse bolj odmika. Glavni predlog je, da bi urbana območja z izrazito prostorsko identiteto regulirali s podrobnimi in specifičnimi urbanističnimi določili.
Ljubljanska četrt Bežigrad in Turki so v tesni zvezi že stoletja. Ljudsko izročilo trdi, da je med obleganjem Ljubljane leta 1472 turški beg postavil šotor, ki so mu rekli, menda posmehljivo, bežji grad, torej begov grad. Jezikoslovec Marko Snoj je to razlago brez zadržkov sprejel. Menda pa je nekaj resnice tudi v razlagi, da naj bi Turki z begom vred morali potem zbežati. Združitev besed beg in grad naj bi bilo izhodišče za nastanek imena Bežigrad.
Kakor koli, dejstvo je, da se Turki zdaj, po več kot 500 letih, vračajo za Bežigrad. Pred dobrima dvema letoma je tako prav v družbo, ki ima sedež za Bežigradom, ljubljansko Gospodarsko razstavišče, vstopil prvi mednarodni profesionalni organizator kongresne dejavnosti. To je bila turška družba Dekon iz Istanbula. Postala je polovična lastnica slovensko-turškega podjetja Dekon.si, druga polovica je ostala v lasti ljubljanskega Gospodarskega razstavišča, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana.
Zdaj je tako Ljubljana prav s pomočjo Turkov – mimogrede, družba deluje v 36 državah, kjer že trži 170 destinacij in organizira več ko 60 kongresov na leto, 26-odstotni lastnik je Čengiz Korkmaz, prvi mož turške skupine (in lastnik), 24 odstotkov pa je v lasti skupine Dekon Turčija – vstopila tudi v ta segment industrije. Neuradno je slišati, da Turki prav za Bežigradom veliko načrtujejo, najverjetneje hotel, garažno hišo in velik kongresni center. S tem bi ta del Ljubljane dobil še močnejši turški pečat. V nedavnem pogovoru za Nedeljske novice se je ljubljanski župan Zoran Janković dotaknil tudi tega: »Gradnjo hotela načrtuje še podjetje iz Turčije na križišču Linhartove in Dunajske.« Kaj več ni povedal. Po naših neuradnih informacijah naj bi hotel zrasel v gabaritih, kakršne ima petzvezdični Intercontinental na Bavarskem dvoru.
Veleposlaništvo Republike Turčije je za Bežigradom, v Livarski ulici, že od 1. aprila 1993, le dober streljaj proč, na Podmilščakovi, naj bi po dostopnih informacijah delovalo Društvo medkulturni dialog, ki je v lasti Mohameda Alija Işıka, turškega državljana, ki je slovenski javnosti znan predvsem po spodleteli pobudi za odprtje zasebne osnovne šole v Ljubljani pred približno dvema letoma. Pred nedavnim so za Bežigradom nasproti Gospodarskega razstavišča odprli kavarno Istanbul, v kateri, razumljivo, strežejo turške posebnosti. Džamija, ki je postala eden zaščitnih znakov ljubljanskega Bežigrada, je posebna zgodba, prav tako tudi Džamijska ulica za Bežigradom.
D. W.
Kakor koli, dejstvo je, da se Turki zdaj, po več kot 500 letih, vračajo za Bežigrad. Pred dobrima dvema letoma je tako prav v družbo, ki ima sedež za Bežigradom, ljubljansko Gospodarsko razstavišče, vstopil prvi mednarodni profesionalni organizator kongresne dejavnosti. To je bila turška družba Dekon iz Istanbula. Postala je polovična lastnica slovensko-turškega podjetja Dekon.si, druga polovica je ostala v lasti ljubljanskega Gospodarskega razstavišča, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana.
Zdaj je tako Ljubljana prav s pomočjo Turkov – mimogrede, družba deluje v 36 državah, kjer že trži 170 destinacij in organizira več ko 60 kongresov na leto, 26-odstotni lastnik je Čengiz Korkmaz, prvi mož turške skupine (in lastnik), 24 odstotkov pa je v lasti skupine Dekon Turčija – vstopila tudi v ta segment industrije. Neuradno je slišati, da Turki prav za Bežigradom veliko načrtujejo, najverjetneje hotel, garažno hišo in velik kongresni center. S tem bi ta del Ljubljane dobil še močnejši turški pečat. V nedavnem pogovoru za Nedeljske novice se je ljubljanski župan Zoran Janković dotaknil tudi tega: »Gradnjo hotela načrtuje še podjetje iz Turčije na križišču Linhartove in Dunajske.« Kaj več ni povedal. Po naših neuradnih informacijah naj bi hotel zrasel v gabaritih, kakršne ima petzvezdični Intercontinental na Bavarskem dvoru.
Veleposlaništvo Republike Turčije je za Bežigradom, v Livarski ulici, že od 1. aprila 1993, le dober streljaj proč, na Podmilščakovi, naj bi po dostopnih informacijah delovalo Društvo medkulturni dialog, ki je v lasti Mohameda Alija Işıka, turškega državljana, ki je slovenski javnosti znan predvsem po spodleteli pobudi za odprtje zasebne osnovne šole v Ljubljani pred približno dvema letoma. Pred nedavnim so za Bežigradom nasproti Gospodarskega razstavišča odprli kavarno Istanbul, v kateri, razumljivo, strežejo turške posebnosti. Džamija, ki je postala eden zaščitnih znakov ljubljanskega Bežigrada, je posebna zgodba, prav tako tudi Džamijska ulica za Bežigradom.
D. W.
