REVIZIJA DENACIONALIZACIJE
Bi si Levica prisvojila vaše premoženje? V stranki molčijo
Uvajali bi spremembe, a ne povedo, kako.
Odpri galerijo
Nepremičnine v Ljubljani. FOTO: Voranc Vogel, Delo
LJUBLJANA – V osnutku koalicijske pogodbe med stranko Levica in strankami LMŠ, SMC, SD, SAB in Desus je pod izzivom »učinkovito upravljanje državnega premoženja« naštet dodatek Levice »revizija denacionalizacije«.
V želji po dodatnih pojasnilih, kaj točno so mislili z revizijo denacionalizacije, smo na stranko naslovili naslednja vprašanja:
– Kaj ste mislili pod revizijo denacionalizacije?
– Kdo naj bi to delal?
– S kakšno zakonsko podlago bi to naredili?
– Bi to pomenilo, da bi si prisvojili premoženje fizičnih in pravnih oseb?
– Bi šlo za podoben ukrep, kot so ga sprejeli v Venezueli, ko so med drugim nacionalizirali tuja podjetja?
Po večdnevnem čakanju na odgovore so povedali, da odgovorov ne bomo dobili, češ da ni nikogar, ki bi na njih odgovoril.
Stranka je sicer že v svojem programu za državnozborske volitve 2018 z naslovom Blaginja za vse, ne le za peščico kot enega izmed svojih odgovorov na nizko rast produktivnosti dela v Sloveniji navedla »ustavitev privatizacije in zagotovitev javnega lastništva v ključnih panogah«, kot podtočko pa še »oblikovanje novih, pravičnih kriterijev za odprte denacionalizacijske postopke in revizija že opravljenih«. Tudi v programu natančnejše opredelitve, kaj točno menijo s tem, ni.
Odškodninskih zahtevkov je bilo konec leta 2016 za več kot 33 milijonov evrov. »Ob primeru izplačevanja nerazumno visokih odškodnin in obresti iz naslova denacionalizacije ne smemo pozabiti na izvirni greh – da je do denacionalizacije sploh prišlo. Konkretni primer to samo ilustrira. Očitno je za nekatere, tudi za RKC, denacionalizacija še vedno dober biznis,« je lani povedala poslanka Violeta Tomić.
Nadškofija Ljubljana je leta 2016 v odzivu na poročanje medijev zapisala, da je odškodnina iz naslova nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja neposredno povezana s trajanjem denacionalizacijskih postopkov. »Dolgotrajnejši je denacionalizacijski postopek, višja je odškodnina. V tem smislu je vprašljivo tudi ravnanje zavezancev, ki se neutemeljeno upirajo vračilu premoženja v naravi ter s tem sami zavirajo postopke vračanja in botrujejo višjim odškodninam. Za dolgotrajnost postopkov na drugi strani zagotovo odgovarja tudi država,« so zapisali.
V želji po dodatnih pojasnilih, kaj točno so mislili z revizijo denacionalizacije, smo na stranko naslovili naslednja vprašanja:
– Kaj ste mislili pod revizijo denacionalizacije?
– Kdo naj bi to delal?
– S kakšno zakonsko podlago bi to naredili?
– Bi to pomenilo, da bi si prisvojili premoženje fizičnih in pravnih oseb?
– Bi šlo za podoben ukrep, kot so ga sprejeli v Venezueli, ko so med drugim nacionalizirali tuja podjetja?
Po večdnevnem čakanju na odgovore so povedali, da odgovorov ne bomo dobili, češ da ni nikogar, ki bi na njih odgovoril.
Stranka je sicer že v svojem programu za državnozborske volitve 2018 z naslovom Blaginja za vse, ne le za peščico kot enega izmed svojih odgovorov na nizko rast produktivnosti dela v Sloveniji navedla »ustavitev privatizacije in zagotovitev javnega lastništva v ključnih panogah«, kot podtočko pa še »oblikovanje novih, pravičnih kriterijev za odprte denacionalizacijske postopke in revizija že opravljenih«. Tudi v programu natančnejše opredelitve, kaj točno menijo s tem, ni.
Omejili bi odškodnine
V stranki so sicer novembra lani na vlado naslovili poziv k »omejitvi plačevanja previsokih odškodnin in z njimi povezanih obresti denacionalizacijskim upravičencem zaradi nezmožnosti uporabe zemljišč. Gre za problem, ki se ga vodilni v državi zavedajo že leta, a ne naredijo nič, da bi ga rešili.« Predlagali so, da vlada omeji izplačilo odškodnin »maksimalno na dobiček, ki ga je z gospodarjenjem s temi zemljišči prigospodaril Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov«.Nadškofija Ljubljana je ena največjih denacionalizacijskih upravičenk. FOTO: Marko Feist
Odškodninskih zahtevkov je bilo konec leta 2016 za več kot 33 milijonov evrov. »Ob primeru izplačevanja nerazumno visokih odškodnin in obresti iz naslova denacionalizacije ne smemo pozabiti na izvirni greh – da je do denacionalizacije sploh prišlo. Konkretni primer to samo ilustrira. Očitno je za nekatere, tudi za RKC, denacionalizacija še vedno dober biznis,« je lani povedala poslanka Violeta Tomić.
Zakon o denacionalizaciji (ZDEN) je bil sprejet 29. 11. 1991 in je uzakonil pravico do poprave političnih, pravnih, moralnih in materialnih krivic, ki jih je povzročil bivši totalitarni režim. V praksi pomeni vrnitev premoženja v naravi, ki je bilo po letu 1945 nasilno odvzeto.
Nadškofija Ljubljana je leta 2016 v odzivu na poročanje medijev zapisala, da je odškodnina iz naslova nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja neposredno povezana s trajanjem denacionalizacijskih postopkov. »Dolgotrajnejši je denacionalizacijski postopek, višja je odškodnina. V tem smislu je vprašljivo tudi ravnanje zavezancev, ki se neutemeljeno upirajo vračilu premoženja v naravi ter s tem sami zavirajo postopke vračanja in botrujejo višjim odškodninam. Za dolgotrajnost postopkov na drugi strani zagotovo odgovarja tudi država,« so zapisali.
