Bil je magnet za napredne Slovence

V letu, ki ga je vlada razglasila za Jurčičevo leto, ko zaznamujemo 140. obletnico smrti avtorja prvega slovenskega romana, so njegovi rojaki še posebno dejavni. Potem ko so poleti več kot uspešno spravili pod streho uprizoritev njegovega najbolj priljubljenega dela Deseti brat, so minuli konec tedna v gledališču pod zvezdami na pisateljevi domačiji krstno izvedli še predstavo Sin slovenskega naroda. Obiskovalci so si lahko pred predstavo ogledali domačijo.

Edinstveno izkustveno doživetje je prinesla kombinacija obojega, predstava pa je odstrla odgovore na mnoga vprašanja o eni osrednjih kulturnih in političnih oseb druge polovice 19. stoletja. Dodana vrednost dogodka je bil tudi jezik, ki je zazvenel v pristnem narečju, »v Jurčičevi zapisani besedi in tudi tako, kot ga govorimo danes, ko počasi izgublja odtenke narečnosti,« snuje gonilna sila projekta Igor Adamič, ki pristno pooseblja lik velikega umetnika in rojaka.

»Uprizarjamo ga v vseh življenjskih obdobjih – od malega fantka do odraslega Jurčiča. Iščemo paralele med njegovimi občutki razumevanja življenja takrat in našim trenutnim časom. Začne se že pri prvih dveh temeljnih dejstvih, ki sta zaznamovali njegovo otroštvo: revščina, lahkota. Kako je, ko te spremljata pravzaprav na vsakem koraku. Pa da ga je vseskozi zeblo: pri teti v Ljubljani, na Dunaju, v Mariboru, v Sisku, spet v Ljubljani v vseh teh na pol zakurjenih najemniških malih sobah, luknjah z malimi okni – on pa je moral pisati, da je lahko plačal borno najemnino, pisati do od mraza otopelih prstov za preživetje,« izvemo neposredno od akterjev predstave, ki so podrobno razgalili življenje in upe velikega Slovenca, ki je okoli sebe zbiral napredno misleče Slovence in bil tako trn v peti takratnim državnim strukturam.


Gledališka igra je nastala pod prsti Dragice Šteh, ambasadorke občine Ivančna Gorica, režijsko paličico je vihtela Simona Zorc Ramovš. Ansambel gledaliških ustvarjalcev so sestavljali igralci skoraj iz vseh kulturnih društev v občini.