Bil je velik človek in domoljub

Ko se je iztekel postni čas, se je na velikosobotno jutro v večnost prelilo življenje Alojza Urana, zaslužnega ljubljanskega nadškofa metropolita. Prav v času, ko duhovniki obredno blagoslavljajo ogenj in vodo, da z njima verniki pokadijo in pokropijo domove. Ogenj je znamenje zmage luči nad temo, topline nad mrazom, življenja nad smrtjo. Medtem ko voda simbolizira prerojenje. Močno simboliko nam sporoča čas poslednjega izdiha Alojza Urana.
 

Pri svetem Alojziju v Lombardiji

Ne bomo posebej navajali življenjskih mejnikov uglednega pokojnika, saj so vsakomur dosegljivi že z enim spletnim klikom. Želimo pa deliti z vami spomin na druženje z Uranom na romanjih. Tradicionalno spomladansko z agencijo Quo Vadis smo večkrat spremljali tudi za bralce Slovenskih novic. Zamisel o takem romanju se je porodila tistim, ki so Urana pospremili na škofovsko posvečenje, ko ga je v Vatikanu prejel po papežu, svetem Janezu Pavlu II. Lansko romanje, zdaj vemo, da zadnje z Uranom, je bilo šestindvajseto.

Saj se je šušljalo, da ga tarejo bolezni, a jih na zunaj ni kazal. Bil je vseskozi veder, nasmejan, stopnice je zmagoval brez vidnejših težav – le kdo bi slutil, da zadnjič romamo skupaj. Kot vsa leta poprej v sosednje dežele v vseh smereh neba je tudi lani romarje iz več avtobusov prevevalo odlično vzdušje, ob druženju z nadškofom in med seboj smo tkali duhovno vez, ki nas je v velikonočnem pričakovanju mehkobno vezala v skupno dušo. Pot nas je popeljala v kraje ob Padu, v italijanski pokrajini Lombardija in Emilija - Romanja. Prav tja, kjer letošnjo pomlad smrt vihti koso z nepojmljivo ihto.

Prva postaja je bilo lombardijsko mesto Castiglione delle Stiviere, rojstni kraj svetega Alojzija Gonzage, Uranovega zavetnika, pa tudi mesto nastanka Rdečega križa. Letos bolj kot lani izstopi življenjsko sporočilo svetega Alojzija. Dvaindvajsetleten je umrl, potem ko je kljub odvračanju in opozorilom šel kot prostovoljec streč kužnim bolnikom in se pri tem tudi sam usodno okužil. Uran, ki je sicer videl mnoga svetišča, je Castiglione svojega godovnika lani obiskal prvič.


Prav v Castiglionu pa se je po krvavi bitki pri Solferinu, 24. junija 1859, Henryju Dunantu porodila zamisel o ustanovitvi Rdečega križa. Sledil je obisk Nonantole, kjer je Uran s prižnice pol za šalo in pol zares oznanil, da »odpeta molitev šteje dvojno«. Pred stolnico v Modeni je zbor romarjev za vodilnim Uranovim glasom odpel na vseh romanjih obvezno Zdravljico. Po obisku nekdanjega benediktinskega samostana v San Benedettu pa so vozniki avtobusov obrnili proti domovini. V treh dneh se je med romarji in nadškofom, kot vedno, stkala izjemno topla človeška in duhovna vez.
 

Veselo druženje z zamejci

Lepo so se prijela tudi majska romanja z Uranom v zamejske kraje, poimenovana veselo druženje. Quo Vadis nas je lani z nadškofom popeljal na Tržaško k izviru Timave v Štivanu, prvem slovenskem morskem pristanišču. Ob izviru reke iz skale je Uran pripomnil, da ga spominja na izvir Jordana. Ustrežljivo se je na ploščad pred izvirom nastavljal fotografskim očesom za spominske albume.


Sledil je obisk Škocjana ob Soči, smrtnega kraja svetega Kancijana in tovarišev, botra vseh naših Škocjanov pa tudi Kocjanov in Kocjančičev, ter nato pomnikov prve svetovne vojne na Debeli griži, v Sredipolju in Doberdobu. Naše potovanje je, kot vedno, sklenila pesem, smo zapisali v takratni reportaži: »Saj kadar ima družba v svoji sredi nadškofa Urana, drugače biti ne more.«
 

Velik človek, sveti mož in domoljub

Pokojni nadškof je bil spoštovan ne le med verniki, ampak tudi pri nevernih. To potrjujejo komentarji pod medijskimi objavami o njegovi smrti. Že prvi hvali njegove vrline: »Združeval je najboljše v veri in vsakdanjem življenju nasploh. Ne pomnim, da bi kdaj grdo govoril o drugače mislečih. Lahko ga postavimo ob bok Šuštarju.« Naslednji zapiše: »Odšel je najbolj pravičen škof, kar jih je kdaj bilo. Saj le zato, ker je bil poštenjak, so ga hitro odstavili.«


Gospa doda: »Zapustil nas je človek, ki ga bo težko pozabiti. Njegovo petje je božalo naše duše.« Naslednji: »Z nadškofom Šuštarjem bo ostal vsem v lepem spominu. Oba sta duhovnika, ki daleč izstopata iz povprečja.« Nekdanji župljani: »Živeči v Šentvidu in okolici, tako verniki kot mi, ki ne verujemo, smo g. Urana spoštovali. Bil je v prvi vrsti velik človek. Zaradi tega posebnega daru pa je bil ves čas tudi preganjan, dokler se ga na koncu niso uspeli znebiti z lažmi in podtikanji. Pa je vse prenesel stoično in v svojem srcu ni bil maščevalen. Velik človek za vse nas, za vernike pa velik dušni pastir.« Želijo mu: »Počivaj v miru, velik človek, sveti mož in domoljub.«