Birokratski predpisi dušijo kmete

Nemški kmetje že več tednov množično protestirajo proti odpravi davčne olajšave za dizelsko gorivo za kmetijstvo in vse več okoljskim zahtevam v kmetijstvu, povečanju proizvodnih stroškov ter administrativnim bremenom.

Široka razpršenost lastništva kmetijskih zemljišč, veliko samozaposlenih in zasebne pobude so prvi pogoji za visoko produktivnost in dodano vrednost ter za živahno podeželje, so prepričani v nemški pobudi Svobodni kmetje, v kateri se povezujejo nemške družinske kmetije. Da bi lahko vse to dosegli, je treba nujno zmanjšati odvisnost kmetovanja od subvencij, zmanjšati davčne obremenitve ter birokratske predpise, ki dušijo kmetijstvo, predvsem pa okrepiti konkurenčnost družinskih kmetij.

Začarani krog

»Nemška iniciativa je del vseevropskega gibanja kmetov, in sicer kot reakcija na nerealne zahteve kmetijske politike EU. Ta pa nastaja že kar nekaj časa daleč od kmetijskih zemljišč in gozdov, daleč od kmetov, v vedno bolj številnem uradniškem aparatu, ob tem pa prepogosto kloni pred zahtevami lobističnih organizacij,« je dejala Alenka Marjetič Žnider iz Zadružne zveze Slovenije.

»Tudi v slovenski kmetijski politiki se je nekje med pripravami za vstop v EU začel počasi izgubljati ravno prvi cilj, to pa je trajnostna in stabilna pridelava lokalne hrane, hrana slovenskega izvora, in sicer na ekonomsko vzdržen način, ki je cenovno dostopen za lokalno prebivalstvo.«

Gre za začarani krog: brez trajnostne in stabilne pridelave hrane ni produktivnega in socialno varnega slovenskega podeželja, takšnega podeželja pa ni brez ustrezne kmetijske dejavnosti. Nikoli ne bi imeli tako slikovite in biotsko pestre krajine pa tudi bolj zdrave in dolgožive družbe ne, če ne bi vsega tega in še več zagotavljala prav kmetijska dejavnost, ta pa se v pretežnem delu izvaja ravno na družinskih kmetijah.

Družinske kmetije, kakršna je tudi radovljiška Kmetija Dolenc, kjer se ukvarjajo s predelavo domačega mleka in mlečnih izdelkov, so gonilo naše kmetijske dejavnosti. Odločilno prispevajo tudi k nezaraščanju naše edinstvene krajine. FOTO: Jure Eržen

Struktura družinskih kmetij pa je že zaradi naravnih danosti (76 odstotkov območij z omejenimi dejavniki za kmetijsko pridelavo, od tega je kar 73 odstotkov gorskih) pa tudi zgodovinskih dejstev močno razdrobljena. Zato je močno razdrobljena tudi slovenska kmetijska pridelava.

Ujetniki birokratizacije

Pri nas se je kmetijstvo razvilo v dve smeri: v profesionalne kmetije, ki so v evropskih ali svetovnih merilih še zmeraj majhne, ter v družinske kmetije, kjer sta eden ali oba odrasla člana družine ob delu na kmetiji še redno zaposlena.

Obe kmetiji proizvajata hrano. A kaj, ko postaja to zaradi vse večje birokratizacije in zahtev, kaj vse mora kmet na kmetiji voditi in spremljati, vse bolj naporno. Manjša kmetija bo vse, kar je zahtevano, samo še težje dohajala, ob tem, da so novodobne zahteve v povezavi z dobrobitjo živali in zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov, z rastlinjaki, namakanjem, zaščito pred pozebo, točo, povezane tudi z visokimi investicijami in pridobivanjem dovoljenj.

Alenka Marjetič Žnider: »Vse skupaj je administrativno prenormirano in dolgotrajno. Kmetijske subvencije so tu kvečjemu v funkciji socialnega miru, saj kmet iz svoje lastne ekonomije zlepa ne more vzdrževati kmetijske pridelave, kaj šele investirati vanjo, zraven pa pokrivati še vedno višjih dodatnih stroškov, ki izhajajo iz zakonodajnih zahtev glede trajnosti.« Če vemo, kot pravi Marjetič Žniderjeva, da se v Sloveniji soočamo še s paradoksom »najmanj kmetijskih površin na prebivalca, hkrati pa največ trgovinskih«, je jasno, da se kmetijski dejavnosti ne piše dobro.

»Tudi zato se ne smemo čuditi, da se tako nemški kot slovenski kmet vse pogosteje počutita kot ujetnika politike in birokratizacije, da sta vse bolj odvisna od subvencij ter da ne moreta biti več avtonomna lastnika svoje zemlje, ki bi lahko s svojim delom poskrbela najprej za ekonomsko stabilnost svoje družine, potem pa še za dolgoročno preživetje kmetije.«

Birokratski predpisi dušijo evropske kmete: protestom nemških kmetov so se v zadnjih dneh pridružili tudi kmetje v Franciji, na Poljskem in v Romuniji. Tudi slovenske kmetijske organizacije so jim že izrekle podporo.