Bivši nogometni vratar zdaj z lopatico slika na platnu

Rudi Bračič, nadvse vitalni, energični in ustvarjalni 80-letnik je bil kar 27 let eden vodilnih nogometnih ljudi v Sloveniji. Toliko časa je bil predsednik Zveze nogometnih trenerjev Slovenije in hkrati član izvršnega odbora NZS. In kar štiri desetletja je bil nosilec predmeta nogomet na pedagoški fakulteti v Mariboru. Poklicno je do leta 2006 delal v mariborskem Zavodu za šport. Pri 60 letih je odkril slikarski talent in se začel še umetniško izražati.

Skrivnost mešanja barv

Ob okroglem življenjskem jubileju in po 20 letih ustvarjanja je v salonu Avtohiše Jarc v Mariboru priredil 20. razstavo svojih del. »Predstavljam predvsem motiviko Maribora, vedute ostalih slovenskih krajev, planine in tihožitja. Začel sem s čopičem, od leta 2013 pa delam samo še z lopatico. Ne uporabljam samo akrilnih barv, te obogatim in jih pripravim na svojstven način. O mešanju barv vam ne bom ničesar izdal, saj je to moja skrivnost. Kar se tiče motivov, se bom v prihodnje posvetil še portretom in dogajanju v naravi,« je razložil verjetno največji slikar v slovenskem nogometu, ki se lahko pohvali že s 633 slikami.

Igral je v 2. jugoslovanski ligi

Pred izbranimi deli so z zanimanjem postali tudi njegovi nogometni prijatelji, nekdanji soigralci, ki jih je v nagovoru precej raje predstavil kot svoja dela. »Zbral sem nogometne tovariše, nekdanje sodelavce, prijatelje. Predvsem ko gre za nogometaše, nismo bili vsi skupaj zbrani 60 let. Srečevali smo se individualno, drugače pa ne. Leta 1961 smo podpisali prve pogodbe z Mariborom, štirje smo danes tukaj,« je pojasnil Bračič. Nekdanji nogometni vratar je bil član Maribora, Branika, Aluminija, Mure in Železničarja; z vsemi razen Branikom je nastopal tudi v 2. zvezni jugoslovanski ligi.

Stric naivec Anton Repnik

Slikarski talent, ki se je vse življenje skrival v njem, je odkril in spravil na površje šele pri 60. letih, dve leti pred odhodom v pokoj. »Preden sem se začel aktivno ukvarjati s slikanjem, sem veliko brskal po spletu. Ugotovil sem, da so mi najbližje impresionisti, med njimi izstopata Camille Pissarro in Claude Monet. Rekel sem si, da bi tudi jaz rad slikal tako, da se podoba vidi in ne vidi hkrati. No, do tega še nisem prišel. Pa saj sem še mlad, še dosti tega imam pred sabo (smeh).« Bo že držalo, saj je lani septembra dopolnil komaj 80 let. »V družini je sicer prisotne nekaj umetniške žilice. Moj mrzli stric je eden najbolj znanih predstavnikov slovenskega naivnega slikarstva. To je Anton Repnik z Mute, ki je bratranec moje mame.«

Na prvem mestu je družina

Predstavljamo si, da zdaj za nogomet ostane le malo časa, ne pa tudi za gibanje, saj Bračič redno telovadi vsak dan. »Še vedno uživam v spremljanju tekem po televiziji, nimam pa živcev, da bi hodil na stadion. Sedemdeset let sem bil zelo intenzivno v nogometu, dovolj je bilo. Zdaj je na prvem mestu družina. Soproga Brigita, hčerka Peggy, zet Branko in vnukinja Lana so moji biseri. Podpirajo me pri vseh aktivnostih. Pol leta preživim na vikendu ob morju, zdaj je v ospredju slikanje. Je pa res, da vselej ni navdiha, toda če je vse v redu z družino in smo vsi zdravi, lahko slikam. Če je kaj narobe, ne morem ustvarjati.«

Za Rudija Bračiča je umetniško udejstvovanje dolgotrajen proces. »Zdaj se v bistvu še učim slikanja. V bistvu se pripravljam na slikanje, saj moraš imeti idejo, moraš si predstavljati, kaj točno bo na platnu. Tako kot v obdobju, ko sem bil nogometni vratar. Vizualiziral sem določene situacije pred vrati, izhajal sem tudi iz bogatih izkušenj. Podobno je tudi pri slikanju, kjer si nabiram izkušnje. Če človek nima neke izkušnje, težko kaj uresničiš s slikanjem.«

Slikal tudi za Tino Maze in Čeferina

Njegova dela so kar iskana. Kako tudi ne, na svoji bogati športno-funkcionarski in pedagoški poti je spoznal mnogo ljudi, ki jih je s svojo zgovornostjo, duhovitostjo in gosposkim slogom nedvomno očaral. »Moje slike krasijo številne domove. Tudi Tina Maze jo ima, ob zaključku kariere jo je dobila v dar od sponzorja Avto Jarc. Naslikal sem ji njen rojstni kraj Črno na Koroškem. Tudi Katarina Srebotnik ima mojo sliko, sicer pa moja dela visijo tudi v nekaterih hotelih, poslovnih prostorih, v pisarnah športnih društev. Sliko sem poklonil tudi Aleksandru Čeferinu, ko je postal predsednik Evropske nogometne zveze, ob 80. obletnici delovanja je mojo sliko dobil tudi Nogometni klub Domžale.«