Blagodejna senca dolenjskih parkov

So turistične točke na Dolenjskem, ki so že dobro znane in pogosto obiskane, na primer Šmarješke Toplice in Otočec. Nedaleč od njih pa so kraji, v katerih z izvirnimi idejami postopoma oblikujejo nove zanimivosti, in te utegnejo že kmalu pritegniti več obiskovalcev. Med te spada Zagraški log, naravni park v vasi Zagrad pri Škocjanu, ki z Zeliščarskim centrom jugovzhodne Slovenije, odprtim lani, dobiva še dodatno vsebino.

Zagrad sredi valovite gričevnate dolenjske pokrajine je od Škocjana oddaljen približno tri kilometre in dobrih 15 od Šmarjeških Toplic. Sredi vasi ob lokalni cesti stoji vhodni objekt Zeliščarskega centra in tam se tudi začenja krožna zeliščna pot, ki se spušča v Zagraški log z manjšim etnografskim muzejem na prostem.

Pred skoraj dvema desetletjema so v nekdanji vaški gmajni domačini začeli urejati park z avtohtonimi drevesi in grmičevjem. In ker marsikdo od nas meščanov drevesnih vrst, ki rastejo tod, verjetno ne pozna več, najdemo pred njimi kamnite tablice z njihovimi imeni. Park je vselej odprt, ogled je brezplačen, za vodene oglede pa se je treba vnaprej dogovoriti.

V dolini izvira Goriški potok, nekdaj glavni vir pitne vode za vas Zagrad, čezenj so speljali več majhnih lesenih mostov in po vsej dolini uredili nezahtevno pohodno pot. Etnografski muzej na prostem obsega nekaj kmečkih poslopij, tudi več kot 300 let staro Rangusovo hišo. Tipična kmečka hiša, značilna za dolenjsko podeželje, daje parku pridih preteklega časa. Propadajoča je pred prestavitvijo stala v vasi Stranje pri Škocjanu. Turistično društvo Zagrad jo je odkupilo in jo po delih pripeljalo na novo lokacijo v Zagraški log.

Zelišča je treba dobro poznati

Ko sem prvič obiskala to dolino pod vinorodno Zagraško goro, sem z zanimanjem prisluhnila Damjani Pirc, krajinski arhitektki in zeliščarki, ki sodeluje z Zeliščarskim centrom. Povedala je, da je presenetljivo, koliko zelišč je raslo na tem prostoru v naravnem okolju. Ko so ga začeli urejati, pa so vanj dosadili zlasti vrtna zelišča, že dolgo znana v naših krajih, kot so meta, medica, timijan ali žajbelj, pa tudi nekatera z drugih območij, denimo čeladnico, muškatno kaduljo pa ognjič, ki prihaja iz Mehike. V Zagraškem logu zelo dobro uspevajo za gojenje sicer zahtevne koprive, ki imajo številne dobre učinke za naše zdravje, če jih seveda znamo pravilno nabirati in uporabljati.

Tudi sicer je treba zelišča dobro poznati in jih pravilno uporabljati, prav izobraževanje na tem področju je ena izmed osrednjih vsebin Zeliščarskega centra. Organizirali so že več predavanj, od junija letos do začetka oktobra pa poteka Akademija zeliščarstva, v okviru katere se bodo še zvrstila predavanja in delavnice o vzgoji, nabiranju, uporabi in pravilni pripravi zelišč. Namenjena so vsem, ki jih zeliščarstvo zanima, ker pa je v zdajšnjih razmerah število udeležencev omejeno, se je treba na te dogodke prijaviti. Podrobnejše informacije o Akademiji zeliščarstva in nekaterih drugih prireditvah v Zeliščarskem centru to poletje so objavljene na spletni strani centra https://www.zeliscarski-center.com/.



Iz prijetno hladne, senčne doline se mimo Rangusove hiše in učilnice na prostem po Zeliščni poti skozi gozd povzpnemo do travnika s 15 visokimi gredami, ki so manjšega vrta z zelišči pri Rangusovi hiši zametek še večjega območja za saditev zelišč in širitev dejavnosti Zeliščarskega centra.

V visokih gredah so zelišča, ki so jih lani jeseni zasadili v sodelovanju z mladimi iz Društva za cerebralno paralizo Dolenjske in Bele krajine – Sonček, ti so tudi letošnje poletje že dober teden pomagali pri skrbi za gredice in zelišča. Ko bodo dozorela, jih bodo posušili in uporabljali za čaje, izdelavo krem in namazov, sčasoma jih bodo tudi prodajali. Zeliščarski center namreč razvijajo postopoma, nenehno vpeljujejo kaj novega. Že do konca letošnjega poletja bodo denimo uredili sedem energijskih točk ob pohodni poti in jih primerno označili.

Zelišča zdravilišča

Medtem ko ima torej Zagraški log s Zeliščarskim centrom poleg preživljanja časa v naravi poudarjeno poučno vsebino, zdraviliški park Šmarjeških Toplic ali park ob Gradu Otočec odražata kultivirano naravo in dopolnjujeta turistično ponudbo. V vročih poletnih dneh pa sta tudi sama po sebi lahko motiv za pobeg v naravno senco iz razgretega urbanega okolja.
Lepo urejen zdraviliški park v Šmarjeških toplicah se razprostira na približno treh hektarjih, v njem uspeva kakšnih devetdeset vrst dreves in grmov, ob zgradbah pa nasadi zdravilnih zelišč. Skozi park je speljana botanična pot do jezerca ob izviru tople vode. V njem uspeva zelo redka rastlinska vrsta – rdeči ali indijski lotos. Poučne so informativne table o drevesih in pticah v parku. V parku Gradu Otočec, edinega vodnega gradu v Sloveniji, so najstarejša drevesa stara okoli sto let, veliko pa je bilo zasajenih šele po grajski obnovi v 50. letih 20. stoletja. V njem uspevajo avtohtone drevesne vrste, kot so bela vrba, črna jelša, dob, črni topol in divji kostanj. Poleg teh rastejo tudi mnoge eksotične vrste, kot so tulipanovec, močvirska cipresa, gledičija, cigarovec in druge.