VELIKA NOČ
Blagoslovil potice, ki niso za v želodec
Cvetnonedeljski žegen na Ljubnem je paša za oči. Domačini upodabljajo domače orodje, glasbila, kozolce.
Odpri galerijo
Marovt je legenda med izdelovalci ljubenskih potic.
LJUBNO OB SAVINJI – Idilično Vrbje spada med predalpske kraje in ljudje si ga zapomnijo po muzejski Flosarski zbirki, ki jo predstavlja domačin, flosar Martin Juvan Čuks.
Znano je tudi po flosarsko-vlcerskem prazniku s splavitvijo flosa in mokrim krstom zelenca, smučarski skakalnici na naravnem pobočju ter betonsko-marmornih arkadah, ki si jih je omislil menda kar domači župnik Martin Pušenjak.
Arkade stojijo pred cerkvijo svete Elizabete, kjer že več kot pol stoletja poteka vsakoletni blagoslov posebnih butaric, znanih tudi kot ljubenske potice.
Naš priznani etnolog prof. dr. Janez Bogataj je že pred precej leti o teh nekulinaričnih poticah povedal: »Ljubenske potice so zares precej drugačni motivni izdelki zunaj serije cvetnonedeljskih butaric, ki bi jih lahko razdelili v tri temeljne skupine nesnovne kulturne dediščine; potice, ki prikazujejo najrazličnejše predmete (kmetijska orodja, kot so razne sekire, tesarske sekire-plenkače, cepin, žage, pogostokrat motorne žage, koso, plug, vile, grablje) in naprave za predelavo lesa in obdelavo zemlje, predmete, povezane z notranjo opremo bivališč in za razne oblike duhovne ustvarjalnosti, kot so na primer harmonika, kitara, trobenta, citre, knjige, ter sakralni objekti, religijski simboli, razne značilne lesene stavbe, splavi, mostovi, mlini, žage, kašče, kozolci, čebelnjaki, leseni križi, celo vislice idr.«
Običaj spoštujejo vsi, tako mladi kot starejši. Tradicionalno se na cvetno nedeljo ljudje zberejo na Placu, nato pa svoje potice odnesejo k blagoslovu. Izdelki in podobe so iz naravnih materialov, denimo vrbe, beke, ive, leske, božjega lesa, živopisnih semen in cvetja, okras je izjemoma tudi sadje, pa manjši kosi vsakovrstnega lesa, lubja in drugih bogastev iz narave.
Bolj ko je izdelek starinski, inovativen in poseben, bolj je cenjen. Največji izziv je po skoraj stoletje dolgi tradiciji izdelati nekaj novega, drugačnega, domačega in tako ohranjati dediščino, ki so jo predniki prvič prinesli prav v to cerkev iz zaselkov pod Tersko pečjo.
Minulo nedeljo je vse potice, klasične in ljubenske, blagoslovil župnik Martin Pušenjak, ki živi za Ljubno in še posebno za ta običaj, podpirala pa sta ga prva županja občine Ljubno Anka Rakun in sedanji prvi mož občine Franjo Naraločnik. Alojz Atelšek Brinjovc, 82-letni izdelovalec potic (v več kot 50 letih jih je ustvaril več kot 50 zase in še nekajkrat toliko za druge), nam je ob ogledu muzeja, v katerem so le njegovi izdelki, dejal, da ga mnogi znanci in sokrajani prosijo, da v zadnjih dneh pred prazniki tudi zanje izdela potice in običajne butarice.
Državni prvak in kipar z motorno žago Tadej Brgles nam je dejal, da tudi pri njih izdelujejo potice tako zase kot za prijatelje. Umetnosti se je naučil od očeta Jožeta, on pa od svojega očeta Jožefa st. Tadej Brgles zdaj izdelovanja potic uči devetletnega sina Tomaža. Izdeluje jih še več domačinov, sem ter tja tudi kakšna ženska, med njimi 80-letna Gela Pustoslemšek, ki je letos naredila miniaturne klepe (sedež z orodjem za klepanje kose).
Že kar rekorder je Franjo Marovt, ki je za vnuka Petra Faleta izdelal lokomotivo na premog, zase pa leseno lojtrico v spomin na čase, ko so jih prislanjali na okna deklet.
Staro lokomotivo je napravil Franjo Marovt, k blagoslovu pa jo je odnesel njegov vnuk Peter.
Znano je tudi po flosarsko-vlcerskem prazniku s splavitvijo flosa in mokrim krstom zelenca, smučarski skakalnici na naravnem pobočju ter betonsko-marmornih arkadah, ki si jih je omislil menda kar domači župnik Martin Pušenjak.
Mladi negujejo tradicijo
Arkade stojijo pred cerkvijo svete Elizabete, kjer že več kot pol stoletja poteka vsakoletni blagoslov posebnih butaric, znanih tudi kot ljubenske potice.
Alojz Atelšek dela zase in za druge.
Naš priznani etnolog prof. dr. Janez Bogataj je že pred precej leti o teh nekulinaričnih poticah povedal: »Ljubenske potice so zares precej drugačni motivni izdelki zunaj serije cvetnonedeljskih butaric, ki bi jih lahko razdelili v tri temeljne skupine nesnovne kulturne dediščine; potice, ki prikazujejo najrazličnejše predmete (kmetijska orodja, kot so razne sekire, tesarske sekire-plenkače, cepin, žage, pogostokrat motorne žage, koso, plug, vile, grablje) in naprave za predelavo lesa in obdelavo zemlje, predmete, povezane z notranjo opremo bivališč in za razne oblike duhovne ustvarjalnosti, kot so na primer harmonika, kitara, trobenta, citre, knjige, ter sakralni objekti, religijski simboli, razne značilne lesene stavbe, splavi, mostovi, mlini, žage, kašče, kozolci, čebelnjaki, leseni križi, celo vislice idr.«
V delavnici Tadeja Brglesa nastajajo čudoviti primerki ljubenskih potic.
Običaj spoštujejo vsi, tako mladi kot starejši. Tradicionalno se na cvetno nedeljo ljudje zberejo na Placu, nato pa svoje potice odnesejo k blagoslovu. Izdelki in podobe so iz naravnih materialov, denimo vrbe, beke, ive, leske, božjega lesa, živopisnih semen in cvetja, okras je izjemoma tudi sadje, pa manjši kosi vsakovrstnega lesa, lubja in drugih bogastev iz narave.
Duhovnik Martin Pušenjak je zelo zaslužen za ohranjanje tradicije ljubenskih potic.
Bolj ko je izdelek starinski, inovativen in poseben, bolj je cenjen. Največji izziv je po skoraj stoletje dolgi tradiciji izdelati nekaj novega, drugačnega, domačega in tako ohranjati dediščino, ki so jo predniki prvič prinesli prav v to cerkev iz zaselkov pod Tersko pečjo.
Vnuku naredil lokomotivo
Minulo nedeljo je vse potice, klasične in ljubenske, blagoslovil župnik Martin Pušenjak, ki živi za Ljubno in še posebno za ta običaj, podpirala pa sta ga prva županja občine Ljubno Anka Rakun in sedanji prvi mož občine Franjo Naraločnik. Alojz Atelšek Brinjovc, 82-letni izdelovalec potic (v več kot 50 letih jih je ustvaril več kot 50 zase in še nekajkrat toliko za druge), nam je ob ogledu muzeja, v katerem so le njegovi izdelki, dejal, da ga mnogi znanci in sokrajani prosijo, da v zadnjih dneh pred prazniki tudi zanje izdela potice in običajne butarice.
Tradicionalno se na cvetno nedeljo ljudje zberejo na Placu, nato pa svoje potice odnesejo k blagoslovu.
Državni prvak in kipar z motorno žago Tadej Brgles nam je dejal, da tudi pri njih izdelujejo potice tako zase kot za prijatelje. Umetnosti se je naučil od očeta Jožeta, on pa od svojega očeta Jožefa st. Tadej Brgles zdaj izdelovanja potic uči devetletnega sina Tomaža. Izdeluje jih še več domačinov, sem ter tja tudi kakšna ženska, med njimi 80-letna Gela Pustoslemšek, ki je letos naredila miniaturne klepe (sedež z orodjem za klepanje kose).
80
-letna Gela Pustoslemšek je naredila miniaturne klepe.
-letna Gela Pustoslemšek je naredila miniaturne klepe.
Že kar rekorder je Franjo Marovt, ki je za vnuka Petra Faleta izdelal lokomotivo na premog, zase pa leseno lojtrico v spomin na čase, ko so jih prislanjali na okna deklet.
