Bleiweis je kužkom nataknil nagobčnik
Konji, zvesti spremljevalci habsburških vojakov, golobi v Budimpešti, trpežna tovorna živinčeta, kot so osli in mule ob Jadranskem morju, ter živalski ljubljenci vladarjev, upodobljeni na umetniških delih, so bile teme, ki so jih med drugim obravnavali tudi na simpoziju, ki ga je pripravila dr. Daša Ličen z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, ki je med doktorskim študijem raziskovala društva v Trstu, pri tem pa naletela na društvo za zaščito živali, to pa je potem preraslo celo v postdoktorski projekt. »Med preučevanjem kulturnih društev v Trstu sem ugotovila, da so že zelo zgodaj imeli društvo za zaščito živali. Imenovalo se je Società Zoofilà in je nastalo leta 1852. Ko sem ga odkrila, sem bila presenečena, saj se o tem sploh ne govori.«
1845. JE NASTALA prva knjižica o zaščiti živali.
Pri raziskovanju je ugotovila celo, da je bilo eno takšno društvo ustanovljeno že prej, in sicer v Gorici, ter da je stal za njim Valentin Stanič, duhovnik na Goriškem, pionir sodobnega alpinizma, sicer pa velik intelektualec, ki se je zanimal za napredek na vseh področjih, tudi v kmetijstvu, in je v goriško okolje vnesel obilo novosti. »Že leta 1845 je o zaščiti živali izdal knjižico, ki jo je priložil glasilu Goriške kmečke družbe. Še istega leta je ustanovil Družbo zoper mučenje živalij. Društvo je obstajalo sicer le nekaj let, a je bilo prvo takšno na območju, kjer živijo Slovenci, bilo naj bi celo prvo tako v Avstrijskem cesarstvu kot tudi na italijanskih tleh. Člani pa niso bili le iz Gorice, pridružilo se jim je, denimo, tudi 60 tržaških mesarjev, ki so si od članstva obetali ekonomske prednosti,« je pripovedovala Daša Ličen.
Društvo je bilo prvo na območju, kjer živijo Slovenci; bilo naj bi celo prvo tako v Avstrijskem cesarstvu kot na italijanskih tleh.
Je pa bil v zvezi z odnosom do živali močno aktiven tudi Janez Bleiweis. Tudi o njem piše tržaško društvo ter o njegovih dosežkih pri uvajanju nagobčnikov. Nagobčnik je kot inženir ne nazadnje tudi skiciral. Bleiweis in Stanič pa sta bila tudi tista, ki sta duhovnika Mihaela Stojana spodbudila k pisanju knjige Miloserčnost do žival (1846).
Pri raziskovanju je ugotovila celo, da je bilo eno takšno društvo ustanovljeno že prej, in sicer v Gorici, ter da je stal za njim Valentin Stanič.
Ne Tito, pač pa Tržačani
Na dvorih so jih imeli seveda že prej, v 19. stoletju pa so postale domače živali tudi sestavni del meščanskega življenja. Pojavljati so se začele na družinskih portretih, dobile so imena, zdravila, ko so bile bolne, razvil se je nov odnos do živali, ki je zelo oseben. Tudi člani tržaškega društva so bili kot pripadniki vseh drugih društev večinoma meščani, v njem je bilo nekaj več žensk. Najbolj so jih zanimale živali, kot so psi, mačke, ptiči, razpredali pa so tudi o trpljenju goveda, konjev, še zlasti pa o tistem, kar je bilo povezano s prevozom živali in obliko zakola. Že takrat so si prizadevali za izboljšanje razmer, v katerih so živele vse živali.
Kakšen pa je bil kaj odnos do eksotičnih živali, ki so jih takrat vozili iz Afrike? Daša Ličen: «Začuda je o tem zelo malo zapisanega, pa čeprav govorimo o Trstu, kjer so ljudje videli, kako so živali pripeljali v pristanišče. Toda eksotika jim je bila všeč, a si verjetno niti niso upali kritizirati bogatih trgovcev z živalmi, kot je bil Carl Hagenbeck, ki je preskrboval evropske živalske vrtove. Med drugim so v njegovem času zasloveli Brioni, ki jih ves čas povezujemo s Titom, v resnici pa so zacveteli že v času Avstro-Ogrske. Industrialec Paul Kupelwieser, ki je vzpostavil tamkajšnji hotelski kompleks, je s pomočjo Hagenbecka poskrbel za uvoz živali.«
Kugyjeva opica
Le malokdo ve, da je imel Julius Kugy, oče alpinizma v Julijskih Alpah, tudi svojo opico. Bila je zelo počlovečena: imela je ime, Kugyjeva mama, hči Jovana Vesela Koseskega, ji je šivala krilca in jo oblačila, z njo se je Kugy pogovarjal in je bila nekaj časa nadvse pomemben del njegovega življenja. Kugy pa je imel še druge živali: ko mu je umrla mačka, je spesnil mačjo tožbo, s hribov pa je pripeljal domov, denimo, tudi svizce, in tudi tem je dal imena.
Nagrade in kazni
Glavni dosežki tržaškega društva za zaščito živali pa so bili vendarle idejni premiki na ravni odnosa do živali. »Podeljevali so, denimo, nagrade in pohvale tistim, ki naj bi dobro skrbeli zanje, na drugi strani pa tudi kazni. V svoji reviji so jih izpostavili z imenom, jih javno sramotili, na lastno pest so hodili v inšpekcije, da bi preučili stanje živali pri kmetih ali v podjetjih, potem pa pisali poročila in opozarjali na probleme. Na drugi ravni pa so si prizadevali tudi za strožjo zakonodajo, ki je vključevala skrb za stanje tovornih živali, inšpektorje, ki so preverjali, v kakšnem stanju so delovne živali, vse pomembnejša vloga se je pripisovala tudi veterinarjem,« je še dodala raziskovalka z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU.
Pa še to: v tržaškem društvu je bila nadvse pomembna tudi lady Burton, žena britanskega konzula, ki je ideje iz domovine razširjala v Trstu, ta je med drugim tudi predlagala, da bi po zgledu Velike Britanije odprli zavetišče za živali.
