RAZSTAVA
Blejsko jezero je hotel osušiti
Kranjski deželni zbor je predlog grajskega oskrbnika Ignaca Novaka zavrnil. K svetovni prepoznavnosti kraja je pripomogel Arnold Rikli, o njem so pripravili razstavo.
Odpri galerijo
Stara razglednica Bleda Foto: arhiv Turizma Bleda
Vojko Zavodnik, zbiratelj, domačin in avtor monografije Po sledeh Arnolda Riklija, ter Turizem Bled sta na Jezerski promenadi pripravila razstavo o življenju začetnika zdraviliškega turizma na Bledu. Arnold Rikli je eden največjih pionirjev naravnega zdravljenja. Nedvomno je bil med prvimi ponudniki organiziranega zdraviliškega turizma na Bledu in je veliko pripomogel k svetovni prepoznavnosti kraja.
Na Bled so še pred prihodom Arnolda Riklija prihajali gostje. Med prve lahko štejemo romarje, ki so iz Kranjske, Koroške, Štajerske, Primorske, Furlanije in Avstrije romali k Mariji na otoku. Poleg pobožnih opravil so občudovali tudi lepote kraja in s pripovedovanjem o doživetjih privabljali vedno več romarjev. Ob teh preprostih ljudeh je na Bled prihajala gospoda, očitno tudi Janez Vajkard Valvasor, ki v Slavi vojvodine Kranjske med drugim poroča o blejskih termalnih vrelcih. Grajski oskrbnik Weidmann je zaradi velikega navala zdravja potrebnih ljudi, ki jim je moral izkazovati pozornost, želel razdreti in zasuti zajetja vrelcev, vendar mu niso dovolili. Ljudje so še prihajali, se kopali, Valvasor pravi, da tudi ozdraveli. Velika nevarnost za preprečitev blejskega zdraviliškega in turističnega razvoja je bil poleg Weidmanna tudi poznejši grajski oskrbnik Ignac Novak. Med letoma 1782 in 1787 je večkrat predlagal, da bi jezero osušili in pridobili rodovitno polje ter ilovico z jezerskega dna kot surovino za opekarno. Kranjski deželni zbor je Novakov predlog odklonil. Leta 1822 so prekrili vrelce z leseno lopo. Ker niso bili posebno topli (23 stopinj Celzija), so vse bolj prihajali na Bled tudi obiskovalci, ki jim zdravilnih vrelcev ni bilo mar, pač pa so občudovali lepoto kraja in pokrajine.
Začetki intenzivnega razvoja turizma segajo v leto 1855, ko je švicarski hidropat Arnold Rikli med prvimi spoznal vrednost in prednost podnebnih danosti in ugodnega položaja Bleda za dolgo kopalno sezono. Ustanovil je Naravni zdravilni zavod in začel uveljavljati svojo metodo zdravljenja. Če je hotel privabiti goste, je potreboval kopališča, urejene sprehajalne in izletniške poti ter namestitvene zmogljivosti.
Rikli je leta 1895 dal postaviti preprosto leseno kopališče v švicarskem slogu in zdravstveni zavod, kjer je imel svojo »ordinacijo«, kuhinjo, jedilnico in upravne prostore. Za nastanitev pacientov je pod kostanjevim parkom postavil ute, značilne za njegovo metodo zdravljenja. Zaradi vse večjega zanimanja je bilo leta 1899 zgrajeno novo, večje kopališče. Sestavni del Riklijevega zdravljenja so bile kopeli, in sicer v jezeru in kopališču. Za kopanje so uporabljali dva hladna vrelca z 10 in 15,6 stopinjami Celzija. Poleg tega je priporočal tople in parne kopeli. Obvezno je bilo še sončenje na galerijah v kopališču. V svoj zdravilni program je uvrstil sprehode. Izbral si je več izletniških točk v okolici Bleda, jih razdelil po težavnostnih stopnjah, ločeno za moške in ženske. Na teh točkah je postavil igrišča za balinanje in kegljanje. Pri Riklijevem zdravljenju je veljal strog dnevni red, ki so se ga morali držati vsi pacienti. Zgodnjemu vstajanju med 5. in 6. uro so sledili sprehodi in gibanje na zraku, pri čemer so jemali zajtrk kar s seboj.
Za boljšo prekrvitev so se po rosni travi sprehajali bosi. Po vmesni uri počitka sta bili približno ob 10. uri na vrsti sončenje in kopanje. Med opoldanskim odmorom, ki je trajal do druge ure, so imeli skromno kosilo, popoldne pa so nadaljevali kopanje, sončenje in sprehode. Ob pol šestih je bil glavni dnevni obrok in šele potem so bili prosti. Prehrana je bila vegetarijanska, meso je bilo na jedilniku le izjemoma oziroma ga je bilo treba posebej plačati. Rikli je prebil na Bledu polnih 52 let. V tem času je bil, kot poudarja dr. Mirko Kalin, eden najbolj znanih naravnih zdravnikov za atmosferične kure. Njegovo zdravljenje je pomagalo proti mnogim boleznim, na primer revmatizmu, migreni, nespečnosti, histeriji, slabokrvnosti, slabi prekrvitvi in debelosti. Poleg Riklijevih pacientov je Bled privabljal vse več tistih, ki so hoteli preživeti počitnice v zdravem, predvsem pa lepem okolju.
Po letu 1870, ko je z dograditvijo železniške proge Trbiž– Ljubljana kraj dobil svojo železniško postajo v Lescah, je število blejskih obiskovalcev vseskozi raslo. Že leta 1903 je na veliki mednarodni razstavi zdraviliških krajev na Dunaju Bled prejel zlato medaljo, leta 1906 pa so ga uradno prišteli med pomembne turistične kraje cesarske Avstrije.
Rikli pa ni našel pravega stika z domačini. Imel jih je za preproste in neizobražene, oni pa njega za čudaka. Čeprav je dolgo živel na Bledu, se nikoli ni naučil slovensko. Tudi usmerjevalne table v zdravilišču in okolici so bile nemške. Pravili so mu Sončni dohtar ali pa Švajcar, ker je prišel iz Švice. Umrl je leta 1906, star 83 let. Po njegovi smrti je blejsko zdravilišče prevzel njegov sin. Dve leti pozneje je začelo zdravilišče zamirati in v nekaj letih je povsem zamrlo.
Med prvimi gosti so bili romarji
Na Bled so še pred prihodom Arnolda Riklija prihajali gostje. Med prve lahko štejemo romarje, ki so iz Kranjske, Koroške, Štajerske, Primorske, Furlanije in Avstrije romali k Mariji na otoku. Poleg pobožnih opravil so občudovali tudi lepote kraja in s pripovedovanjem o doživetjih privabljali vedno več romarjev. Ob teh preprostih ljudeh je na Bled prihajala gospoda, očitno tudi Janez Vajkard Valvasor, ki v Slavi vojvodine Kranjske med drugim poroča o blejskih termalnih vrelcih. Grajski oskrbnik Weidmann je zaradi velikega navala zdravja potrebnih ljudi, ki jim je moral izkazovati pozornost, želel razdreti in zasuti zajetja vrelcev, vendar mu niso dovolili. Ljudje so še prihajali, se kopali, Valvasor pravi, da tudi ozdraveli. Velika nevarnost za preprečitev blejskega zdraviliškega in turističnega razvoja je bil poleg Weidmanna tudi poznejši grajski oskrbnik Ignac Novak. Med letoma 1782 in 1787 je večkrat predlagal, da bi jezero osušili in pridobili rodovitno polje ter ilovico z jezerskega dna kot surovino za opekarno. Kranjski deželni zbor je Novakov predlog odklonil. Leta 1822 so prekrili vrelce z leseno lopo. Ker niso bili posebno topli (23 stopinj Celzija), so vse bolj prihajali na Bled tudi obiskovalci, ki jim zdravilnih vrelcev ni bilo mar, pač pa so občudovali lepoto kraja in pokrajine.
5252 let je živel na Bledu, a se slovensko ni naučil.
Začetki intenzivnega razvoja turizma segajo v leto 1855, ko je švicarski hidropat Arnold Rikli med prvimi spoznal vrednost in prednost podnebnih danosti in ugodnega položaja Bleda za dolgo kopalno sezono. Ustanovil je Naravni zdravilni zavod in začel uveljavljati svojo metodo zdravljenja. Če je hotel privabiti goste, je potreboval kopališča, urejene sprehajalne in izletniške poti ter namestitvene zmogljivosti.
Sprehajali so se bosi
Rikli je leta 1895 dal postaviti preprosto leseno kopališče v švicarskem slogu in zdravstveni zavod, kjer je imel svojo »ordinacijo«, kuhinjo, jedilnico in upravne prostore. Za nastanitev pacientov je pod kostanjevim parkom postavil ute, značilne za njegovo metodo zdravljenja. Zaradi vse večjega zanimanja je bilo leta 1899 zgrajeno novo, večje kopališče. Sestavni del Riklijevega zdravljenja so bile kopeli, in sicer v jezeru in kopališču. Za kopanje so uporabljali dva hladna vrelca z 10 in 15,6 stopinjami Celzija. Poleg tega je priporočal tople in parne kopeli. Obvezno je bilo še sončenje na galerijah v kopališču. V svoj zdravilni program je uvrstil sprehode. Izbral si je več izletniških točk v okolici Bleda, jih razdelil po težavnostnih stopnjah, ločeno za moške in ženske. Na teh točkah je postavil igrišča za balinanje in kegljanje. Pri Riklijevem zdravljenju je veljal strog dnevni red, ki so se ga morali držati vsi pacienti. Zgodnjemu vstajanju med 5. in 6. uro so sledili sprehodi in gibanje na zraku, pri čemer so jemali zajtrk kar s seboj.
Za boljšo prekrvitev so se po rosni travi sprehajali bosi. Po vmesni uri počitka sta bili približno ob 10. uri na vrsti sončenje in kopanje. Med opoldanskim odmorom, ki je trajal do druge ure, so imeli skromno kosilo, popoldne pa so nadaljevali kopanje, sončenje in sprehode. Ob pol šestih je bil glavni dnevni obrok in šele potem so bili prosti. Prehrana je bila vegetarijanska, meso je bilo na jedilniku le izjemoma oziroma ga je bilo treba posebej plačati. Rikli je prebil na Bledu polnih 52 let. V tem času je bil, kot poudarja dr. Mirko Kalin, eden najbolj znanih naravnih zdravnikov za atmosferične kure. Njegovo zdravljenje je pomagalo proti mnogim boleznim, na primer revmatizmu, migreni, nespečnosti, histeriji, slabokrvnosti, slabi prekrvitvi in debelosti. Poleg Riklijevih pacientov je Bled privabljal vse več tistih, ki so hoteli preživeti počitnice v zdravem, predvsem pa lepem okolju.
Ni našel stika z domačini
Po letu 1870, ko je z dograditvijo železniške proge Trbiž– Ljubljana kraj dobil svojo železniško postajo v Lescah, je število blejskih obiskovalcev vseskozi raslo. Že leta 1903 je na veliki mednarodni razstavi zdraviliških krajev na Dunaju Bled prejel zlato medaljo, leta 1906 pa so ga uradno prišteli med pomembne turistične kraje cesarske Avstrije.
Rikli pa ni našel pravega stika z domačini. Imel jih je za preproste in neizobražene, oni pa njega za čudaka. Čeprav je dolgo živel na Bledu, se nikoli ni naučil slovensko. Tudi usmerjevalne table v zdravilišču in okolici so bile nemške. Pravili so mu Sončni dohtar ali pa Švajcar, ker je prišel iz Švice. Umrl je leta 1906, star 83 let. Po njegovi smrti je blejsko zdravilišče prevzel njegov sin. Dve leti pozneje je začelo zdravilišče zamirati in v nekaj letih je povsem zamrlo.
