Bogkovega kota ni bilo brez prtička (FOTO)

Izdelovanje papirnatih prtičkov za bogkov kot in kotne jaslice ter druge priložnosti, ki so jih ročno poslikavali, je stara domžalska tradicija. Prtičke so delali od jeseni do božiča in jih prodajali na sejmih po vsej Sloveniji. Ko so se na tem območju naselili Nemci, so se jaslice začele umikati božičnim drevescem. Zato se je zanimanje za papirnate prtičke močno zmanjšalo, tako da je bila njihova prodaja omejena zgolj na druge kraje, kjer so jih sčasoma izpodrinili tuji tovarniški izdelki. Tako je ta domača hišna obrt počasi zamrla.

Vedno v živih barvah

Ostalo je le nekaj primerkov ročno natisnjenih in pobarvanih papirnatih prtičkov za jaslice ter nekaj litografskih kamnov. To domžalsko dediščino nam je pokazal upokojeni novinar, publicist in zbiratelj najrazličnejšega etnološkega blaga Matjaž Brojan iz Domžal.

»Najbolj znan domači umetnik za papirnate prtičke je bil cerkovnik Martin Flis, ki se je rodil leta 1859 v Kajženkovi hiši v Stobu v današnjih Domžalah, umrl pa je leta 1925,« pravi Brojan. »Papirnate prtičke so izdelovali še v Bizenkovi hiši, prav tako v Stobu, ter v Ceganovi in Jurčkovi hiši v Zgornjih Domžalah. Bistroumni Martin si je omislil posebne klišeje za tisk svetih podob in posameznih skupin rož, s tem pa mu je šlo delo hitreje od rok. Klišeje je izdeloval sam iz trdega lesa ali iz posebnega kamna, ki ga je dobil iz zidu starega domžalskega tabora in cerkvenega zvonika. Želene motive v lesu oziroma kamnu je izrezoval reliefno. S klišeji je nato odtisnil le obrise podob, ki jih je ročno pobarval. Pri tem so uporabljali bolj žive barve, ki so jih imeli za barvanje slamnikov in slamnatih cekarjev. Vemo, da je bilo slamnikarstvo v Domžalah, Ihanu, Mengšu in celo v Kamniku zelo razvito.«
Lastnica Flisovih klišejev je bila pozneje Micka Juvan iz Domžal, ki je dočakala starost 103 leta, umrla je 2004. Iz te dragocene domžalske dediščine, torej s klišeji, je izdelovala papirnate prtičke za božič ter jih prodajala v Ljubljani in njeni bližnji okolici. Seveda s tem ni zaslužila prav veliko, a je pomembno, da je ohranila spoštovanje do te domače obrti.

Izdelovanje prtičkov je bilo najbolj dejavno med obema vojnama, po drugi vojni je zamrlo, vendar se je delno ohranilo vse do približno leta 1970. To gradivo je od pokojne Micke Juvan dobil Tonček Ravnikar, zbiratelj starin iz Domžal, ki jih je po zaslugi Olge Pavlin, nekdanje upraviteljice Menačenkove domačije, podaril temu etnološkemu muzeju domžalske občine.
Papirnati prtički imajo na sredi podobo jaslic, okoli njih pa so angeli, razne zvezdice, cvetlice in ustrezni napisi. Stranske dele krasijo šopki z rastlinskimi motivi, običajno povezani s pentljo, ali pa so v vazicah in košaricah. Na vrhu šopka sta naslikani pogosto ptičici z venčkom ali cvetom v kljunčkih. Obroba in pasovi so sestavljeni večinoma iz rastlinskih motivov. Listi imajo večkrat srčaste oblike. Motivi so nekoliko senčeni in enakomerno porazdeljeni v sestavi šopka in obrob.

Spodnji rob in stranska roba so nazobčani kot čipke in preluknjani s pikicami, srčki in zvezdicami. Zaradi večje slikovitosti so na nekaterih prtičkih podložili zelen ali rdeč papir oziroma papir druge barve, tako da so se skozi videle izrezane odprtinice. Poleg ročnega slikanja so jih polepšali še s srebrnim ali zlatim rezljanim papirjem v obliki različnih motivov ali pasov. Ves tako okrašeni prtiček je učinkoval domače in pestro, hkrati pa je bil lep okras, ki so ga namestili pod jaslice.

Prt, peča, tištoh

Omenja jih tudi etnolog dr. Niko Kuret, ki v knjigi Praznično leto Slovencev med drugim opisuje slovenske hišne jaslice, ki so jih postavljali v bogkov kot. »Prikaz teh jaslic ne bi bil popoln, ko ne bi omenili zanje tipičnega prtička, pritrjenega na rob trikotne deščice,« pravi dr. Kuret. »Na Gorenjskem mu pravijo prt, na Štajerskem peča, abtah ali adrca, na Dolenjskem pa oltarček ali tištoh. Prvi prtički so bili vsekakor platneni in lepo vezeni. Kmalu pa so se razširili papirnati prtički, ki so jih ponekod izdelovali v večjih količinah za prodajo.«


Posamezni kraji in izdelovalci so ustvarili svoje tipe prtičkov, in sicer v Škofji Loki, Višnji Gori, Banjaloki v Kostelu, Šentlenartu nad Laškim, Htinju na Pohorju in še kje. Dr. Kuret omenja Domžale in Podčetrtek na Kozjanskem, kjer se je izdelovanje prtičkov razvilo v pravo domačo obrt. Naravnost tovarniški obseg je zavzelo izdelovanje papirnatih peč v Podčetrtku, kjer je delovalo podjetje Stres-Pregrad.

Danes jih ne izdelujejo več, občasno jih lahko vidimo le še na razstavah jaslic, k sreči pa je zdaj del te domžalske dediščine shranjen pri Matjažu Brojanu, ki je podrobneje proučil znano družino Flis iz Domžal.