Bohkov kot krasile slike na steklu

PTUJ – Monika Simonič Roškar, etnologinja v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož, se je pred leti posvetila proučevanju razvoja slikanja na steklo. Dejstvo je, da gre za zelo staro umetnost, ki sega že v antične čase. Približno dve stoletji pred začetkom našega štetja so poslikavali tako imenovano votlo steklo, čaše in skodelice, ki so jih krasili z zlatimi lističi in vanje izpraskali različne motive. Tehniko, ki so jo uporabljali v Zahodnem rimskem cesarstvu, so med pohodi rimski vojaki prenesli tudi na vzhod v Bizanc. Zanimivo zgodovino in razvoj te dejavnosti je Monika Simonič Roškar podrobneje opisala v zloženki, ki je nastala ob odprtju zbirke v ptujskem muzeju leta 2003.

Etnološka zbirka slikanja na steklo na ptujskem gradu ne zaseda prav veliko prostora, vendar Monika Simonič Roškar, avtorica te stalne razstave, upa, da bo v prihodnosti tudi ta manj znana umetnost, ki se je od rimskih časov razvila v razširjeno ljudsko umetnost po večjem delu Evrope, tudi na Slovenskem, sčasoma dobila več prostora.

Slikanje na steklo je med etnološko manj obdelanimi temami pri nas, avtorica razstave pa nas je med pogovorom popeljala skozi zgodovino te umetnosti, podatke o nekoč razvitem ljudskem slikanju na steklo, ki je začelo zamirati ob koncu 19. stoletja, pa smo črpali iz njene zloženke. Slike, ki so nekoč krasile številne bohkove kote tudi po slovenskih kmečkih domovih, so izrinile cenene oljne slike; to je bilo v času, ko so zaradi nove tehnologije izdelave stekla opuščali stare steklarne, kar je hkrati pomenilo tudi neizbežen zaton ljudskega slikanja na steklo, ki je bilo večinoma razvito ravno v bližini steklarn, saj je bilo steklo poleg barv osnovni material za izdelavo tovrstnih slik.

Kot rečeno, začetki segajo v antične čase, z zatonom Zahodnega rimskega cesarstva v 3. in 4. stoletju pa je na zahodu nastal večstoletni premor. Poslikavanje stekla na tem območju se je znova pojavilo šele okrog leta 1100 v času križarskih vojn, ko se je tovrstno slikarstvo razširilo v obratni smeri – iz Orienta na zahod. Iz srednjeveških samostanov so italijanski menihi kot nosilci te umetnosti slikanje na steklo razširili po vsej Evropi. Krasili so ga religiozni motivi z dodanimi zlatimi okraski, pozneje, v 16. stoletju, je bilo čedalje manj zlata, tehniko slikanja so poenostavili, s tem pa so se izdelki pocenili in postali dosegljivi tudi nastajajočemu meščanskemu sloju. Takrat so v mestih začele nastajati slikarske šole – ena bolj znanih je bila v Augsburgu –, kar je pomenilo, da so se s slikanjem na steklo ukvarjali tudi izučeni, izobraženi slikarji.

Ko se je sčasoma pocenila proizvodnja stekla, ki je pomenila nižje cene izdelkov, se je krog odjemalcev (kupcev) zelo razširil. Slikanja na steklo so se poleg izučenih slikarjev lotevali tudi steklarji na severnem obrobju avstrijskega cesarstva oziroma v južni Šleziji in na severu Češke, kjer je bilo veliko steklarn. Steklarjem je pomenilo dodaten vir zaslužka, zato je sčasoma dobilo značaj domače obrti, njihove slike pa pomenijo začetke ljudskega slikanja na steklo. Zaradi neugodnih gospodarskih razmer so se nekateri steklarji s tega območja v zadnjih desetletjih 18. stoletja preselili proti jugu na gozdnato mejno območje med današnjo Avstrijo in Češko in se zaposlili v bližnjih steklarnah. Nadaljevali so slikanje na steklo, sčasoma pa so se osamosvojili in začeli slikati v lastnih delavnicah. Od njih so se dejavnosti naučili tudi domači kmečki samouki, ki so začeli zaradi čedalje večje priljubljenosti tovrstnih slik množično izdelavo v domačih obrtnih delavnicah, predvsem v kraju Pohoři na današnjem Češkem in v nekaj kilometrov oddaljenem Sandlu v današnji Avstriji, ki sta bila v 19. stoletju središči te ljudske obrti na tem območju, njun sloves pa so slike na steklu ponesle po vsej habsburški monarhiji. Ljudski umetniki iz Pohořija in Sandla so se namreč znali prilagoditi okusu kmečkega prebivalstva, ki so mu bile slike namenjene, tehniko slikanja za steklom, ki poteka v obratnem vrstnem redu kot, na primer, slikanje na platno, to je od spredaj nazaj oziroma od detajlov k podlagi, pa so poenostavili in večinoma religiozno motiviko, predvsem med kmečkim prebivalstvom najbolj priljubljene svetnike, močno stilizirali. Vse to je v najbolj cvetočem obdobju te ljudske umetnosti v 19. stoletju zaradi velike priljubljenosti in povpraševanja po teh slikah med kmečkim prebivalstvom botrovalo množični proizvodnji.

Slikarske delavnice so nastajale tudi v drugih krajih na Češkem, Bavarskem in Tirolskem, od tam pa so se širile proti jugu. V drugi polovici 18. stoletja in nekako do sredine 19. stoletja so se s to ljudsko umetnostjo ukvarjali tudi na območju današnje Slovenije, predvsem na območju Gorenjske – v okolici Bohinja, v Škofji Loki ter v Selški in Poljanski dolini. Zanimivo je, da je bilo povpraševanje po slikah na steklu med kmečkim prebivalstvom pri nas tako veliko, da so ga zadovoljili šele s prodajo slik na steklu iz Pohořija in iz Sandla ter z območja Gorenjske, kar potrjujejo tudi mnoge slike na steklu, ki jih hranijo v slovenskih muzejih.

Prodajali so jih krošnjarji, ki so podobno kot suhorobarji iz Ribnice pozimi na rame naprtili lesena nosila, naložili do sedemdeset slik in hodili od hiše do hiše. Obiskovali so razne sejme in romarske kraje, pozneje so iz oddaljenih slikarskih delavnic krošnjarje zalagali z izdelki po železnici in z ladjami po Donavi, imeli pa so tudi posebna vmesna skladišča. Da je bil posel uspešen, govorijo številke: podatek za obdobje petih let (1852–1857) pravi, da so v slikarskih delavnicah v Sandlu naslikali kar 206.775 slik na steklu, od teh so jih največ – 60 odstotkov – prodali na Madžarskem in Gornjem Štajerskem, medtem ko so na območju Kranjske in Spodnje Štajerske v tem obdobju prodali 13 odstotkov oziroma 27.011 slik! Bohkov kot v kmečkih hišah na Spodnjem Štajerskem, Kranjskem in Koroškem je torej krasilo ogromno teh slik, šele pozneje so se razširile na druga območja slovenskega etničnega prostora, najmanj pa so z njimi opremljali kmečke hiše v vzhodni in zahodni Sloveniji. Tako kot nekoč steklarji so se tudi mnogi krošnjarji izučili in sami začeli slikati na steklo.

Opustitev zadnjih steklarn konec 19. stoletja in nastanek cenenih oljnih tiskov sta postopoma izpodrinila slike na steklu, kar je pripeljalo do zatona te domače obrti, slike so počasi našle svoje mesto na podstrešju, veliko pa se jih je zaradi krhkosti stekla polomilo.


V Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož hranijo okoli 70 slik na steklu. Nekaj jih izvira iz Haloz in Slovenskih goric, večina pa je iz zapuščine Franza Ferka iz Gomilice pri Ernovžu (zdaj Gamlitz bei Ehrenhausen) v Avstriji, ki jih je v zadnji četrtini 19. stoletja zbiral po kmečkih domovih v okolici Lipnice. Skoraj vse slike iz Ferkove zapuščine, ki jo je leta 1895 zapustil muzeju na Ptuju, izvirajo iz delavnic v Pohořiju in Sandlu in so delček bogate zapuščine cvetoče ljudske obrti v teh dveh krajih.