Bojita se, da ju bo brezno požrlo

VELIKA NEDELJA – Na Vičanskem vrhu pri Ormožu gromozanska premikajoča in ugrezajoča se luknja nekdanjega rudnika že šesto leto golta zemljo, drevesa in vinograde. Ponoči ljudje ne morejo spati zaradi grozljivega pokanja, včasih dobesedno čez noč v brezno izgine del hriba ali travnika. Te dni je plazišče dokaj mirno, a se je povsem približalo hiši Jasne in Jasmine Vlašič. Mati in hči se tako kot tudi številni sosedje, med katerimi je več mladih družin, zelo bojita jesenskega deževja, ki lahko ogrozi njuno hišo in celo življenje.

V zadnjih nekaj letih se je namreč na tem območju ob nalivih sprožilo več zemeljskih plazov, še največ v zgornjem delu vasi. Plaz ne miruje in luknja, dolga 100 metrov in široka 30 do 40, grozeče trka na vrata hiše s številko Vičanci 61 a. Oddaljena je le še 25 metrov, v dveh letih pa se je premaknila za kar 10 metrov! Jasna in Jasmina sta si poleti dom na novo prepleskali, saj so jima obljubili sanacijo plazu, zdaj pa se bojita, da bo njuno hišo požrlo brezno.

Za plazenje v globino, kot kaže, ni kriva narava, ampak človek. Pod Vičanskim vrhom, vse do Podgorcev, je bil nekoč rudnik rjavega premoga, zaprli so ga novembra 1958. Ker ga po zaprtju očitno niso pravilno sanirali, se to zdaj maščuje tamkajšnjim prebivalcem. Mnogi niso vedeli za to in so si v tem delu Prlekije nič hudega sluteč zgradili dom. A izkazalo se je, da pravzaprav živijo v pasti.

Obljubljene sanacije od nikoder

Na Vičanskem vrhu so prebivalci po razkritju nevarnosti, ki preži, vseeno vztrajali, prepričani, da bo letos končno konec njihovih težav in strahu za življenje in premoženje. Plaz naj bi namreč letos sanirali, vendar se dela niso še niti začela. Na terenu ni ne delavcev ne strojev.

»Tako sem se veselila začetka sanacije. Na hiši sem uredila fasado, saj sem verjela, da se bodo dela res začela. Zdaj pa lahko samo gledava in čakava, kaj se bo zgodilo. Za zdaj je še vse mirno, a bog nas obvaruj, ko se bo začelo obilno jesensko deževje. Strah me je, bojim se, da se bo plazenje po dežju le še povečalo,« pravi Jasna Vlašič, jezna na odgovorne, ki jih ne zanimajo težave državljanov.

Jasni je do zdaj uspelo le to, da so se na zadnji seji ormoškega občinskega sveta o sanaciji plazišča spraševali tudi nekateri svetniki. Ormoški župan Danijel Vrbnjak je znova poudaril, da so na Občini Ormož storili vse, a da še vedno čakajo na podpis pogodbe o sofinanciranju ministrstva za okolje in prostor. Po županovem prepričanju izvajalec ne more začeti delati, dokler jim država ne bo vrnila podpisane pogodbe o sofinanciranju. »Mi smo naredili vse, kar je v naši moči, zdaj pa tudi samo čakamo,« je še dejal Vrbnjak. Ormoška občina je na zahtevo ministrstva pred dnevi poslala sklep, da njihov poveljnik civilne zaščite odreja sanacijo. Na ministrstvu zagotavljajo, da se bo začela še letos in da izvajajo aktivnosti za možno sofinanciranje. A ljudem je dovolj obljub in zagotovil ter življenja v strahu in negotovosti.

Če odgovorni ne bodo ukrepali, sta zadnje upanje Jasne in Jasmine njuna psička, ki tekata po dvorišču in vrtu. Nihče ne ve, ampak morda bosta vsaj onadva začutila dogajanje pod površino zemlje in ju opozorila ter jima morda rešila življenje.

Nočno pokanje

Plazenje so prvič zaznali leta 2013, ko so v vinogradu Stanka in Danice Hanželič ugotovili, da podzemlje spodjeda hrib. Kubiki zemlje, posamezni deli gričev, trta, drevje, sohe in ograja so začeli izginjati. Izginilo naj bi skoraj 6000 kubičnih metrov zemlje in odtlej je to vsakodnevni pojav. Domačini razlagajo, da se čez noč v zemljo dobesedno pogrezne del hriba. »Najprej se pojavi razpoka, dolga tudi do 40 metrov, potem se vse skupaj ugrezne v globino, za več deset metrov. Ne gre za navaden plaz, ker običajno se premaknjena zemljina nabere tam, kjer se ustavi. V tem primeru pa dobesedno izgine v globino,« nam razlaga Jasna Vlašič, ki si je pred leti, skupaj s hčerjo, na tem območju uredila domovanje. »Želela sem si živeti v naravi in zato sva zapustili blok, beton, asfalt in mestni vrvež v Ormožu. Takrat ni bilo nič znanega o plazenju ali sploh o kakšnih težavah. Ko se je začelo, sem še vedno upala, da se bo stanje umirilo. Žal se ni in ponoči lahko večkrat slišimo, kako poka in se lomi. Edino, kar nam ostane, je, da kličemo številki 112 in 113 ter upamo, da se ne bo zgodilo najhujše,« dodaja naša sogovornica Jasna Vlašič.

Podobno je pri hiši Slavka in Dragice Plohl, sosed Rok Drinovec si je celo kupil vinograd in parcelo, ki ju ni več, saj se je že vse pogreznilo. Ker se je ugrezanje začelo na mestu, kjer je bil nekoč vhod v rudnik, so prepričani, da je dogajanje povezano z njim. Po desetletjih od zaprtja so po njihovem mnenju začeli popuščati tramovi, ki so držali rove. Starejši ljudje se spominjajo, da rudnik že med obratovanjem ni bil varen, saj so se vdori vode kar vrstili.