Boleča izpoved ljubljanskih reševalcev: Kaj se še mora zgoditi, da nam bodo ljudje zaupali

Kako doživljajo epidemijo covida 19 reševalci, ki delajo v nujni medicinski pomoči, je zapisal Anton Posavec, diplomirani zdravstvenik in vodja Izobraževalnega centra na Reševalni postaji UKCL. To so besede, nad katerimi se lahko pošteno zamislimo. 

Zapis objavljamo v celoti (nelektorirano):

»Večina opravljenih intervencij reševalcev v nujni medicinski pomoči je v zadnjih mesecih namenjena bolnikom s COVID 19.

V prvi zgodbi je bil to necepljen mlad moški, v poznih štiridesetih, oče samohranilec mladoletnemu otroku, ki je 8. dan preboleval okužbo. Ob prvem stiku z njim smo čutili njegovo zmedenost, opazili njegov zbegan pogled, skrb v očeh in ni bil zmožen izgovoriti niti celega stavka skupaj. Med obravnavo bolnika je nek mimoidoči mlajši pešec vpil na nas:

"…kaj se delate norca, dajte maske dol, vse nas zavajate! Ali se igrate maškare? Delate paniko kjer je ni…"

Popolnoma nobenega sočutja do bolnika, kaj šele spoštovanja do nas, ki smo se bolniku trudili pomagati.

V kriznih trenutkih, ne delamo panike in skušamo ostati zbrani, da čim bolje opravimo svoje delo. Če izgubimo nadzor nad to našo zbranostjo, se lahko hitro pojavi kakšna napaka.

V naslednji zgodbi gre zopet za dihalno stisko ob okužbi ter obolenju s COVID 19 in sicer pri gospodu, približno v osemdesetih letih starosti. Gospod je svoje dihanje opisal: “Kot bi dihal skozi slamico!”. Kar se nas je še dodatno dotaknilo ni bilo samo gospodovo vprašanje, ko je s solznimi očmi vprašal: “Ali bom umrl?”, ampak tudi njegova žena. Med jokom nam je povedala, da mu je svetovala cepljenje, on pa ga je odklanjal. Sedaj je rekel, da bi se tudi sam odločil za cepljenje, če bi vedel da bo tako hudo.

Kričanje, jeza, nasilje, zmedenost, tolažba, umiranje, spopadanje z izgubo, spraševanje, miritev napetosti... To so samo nekateri utrinki doživljanja našega dela, dela reševalcev, ki vam z modro lučjo hitimo pomagat, kadar je to potrebno.

Obenem pa se tudi sprašujemo, kaj se še mora zgoditi, da nam bodo ljudje zaupali. Da bodo zaupali še množici ostalih v našem zdravstvu ter nam verjeli in se cepili? Ali je res veliko lažje verjeti plehkim zgodbam z interneta, ki jih vse uspejo sproti ovreči in se prej ali slej izkažejo neresnične. Misliti moramo s svojo glavo in verjeti realnim rezultatom, ki so znani in vidni.«