Bolnikom brez upanja Pišta rešuje življenja

Štefan Titan je v pestrem življenju in karieri prejel številna pomembna priznanja, moti pa ga, da lokalni oblastniki v domačih Tropovcih in Občini Tišina ne opazijo njegovih dosežkov. Večinsko prepričanje na levem bregu reke Mure se glasi, da bi si Titan v tem času kot eden najvidnejših in najbolj razpoznavnih junakov s tistega območja med drugim zaslužil naslov častnega občana. Kakor koli že, Titanovo poslanstvo je pomagati sočloveku. Zaradi predanosti in nesebičnosti je ob 80. rojstnem dnevu prejel številne zahvale za vse, kar je storil za posameznike in skupnost.

Bilo je 3. avgusta 1944, ko se je v prekmurski vasi Murski Črnci rodil fant, ki so mu nadeli ime Štefan, po domače Pišta. Kot najmlajši otrok v družini je odraščal na domači kmetiji s tremi brati in sestro. Po drugi svetovni vojni niso poznali razkošja, zato se je že zelo mlad naučil služiti vsakdanji kruh, nikoli pa ni zamudil priložnosti, da bi pomagal. Že kot mladinec se je dejavno vključeval v lokalno življenje; v tistem času se je na Tišini gradila osnovna šola, s samoprispevkom so napeljali vodovodno omrežje in telefonijo, postavili več vaško-gasilskih domov in mrliških vežic, kar nekaj asfalta so potegnili po cestah, zgradili športna igrišča ...

Kri je daroval kar 111-krat!

»Žal Slovenci radi rušimo mostove za seboj. Takoj ko se spremeni politični režim, vse, kar nam ni pogodu in za kar si sami ne moremo lastiti zaslug, poskušamo čim prej pomesti pod preprogo zgodovine,« je kritičen. Ko nam razlaga zgodbe ljudi, ki so bili tudi tako požrtvovalni kot on, nas prešine – koliko posameznikov je bilo prezrtih, po drugi strani pa so nagrajeni tisti, ki si tega nikakor niso zaslužili!

Športnik in kulturnik

Štefan je bil že kot mladenič zelo dejaven, postal je predsednik Kulturnega društva Ludvik Rogan. Na Tišini so se radi družili v krožkih, pripravljali igre in recitale ter jih potem ponosno predstavili občinstvu. Titan bil je tudi dolgoletni vodja Športnega društva Ludvik Rogan, kot pravi Prekmurec je aktivno igral nogomet. Kasneje je kot trener in funkcionar deloval v Kolesarskem klubu Pomurje, ki se je potem odcepil v Kolesarski klub Tropovci. Kasneje se je posvetil finančnemu vodenju in takrat je klub doživel največji razcvet.

Za zdravljenje z bioenergijo se je specializiral v Italiji.

Pišteka vsi poznajo kot miroljubnega človeka, zato marsikdo kar težko verjame, da je deloval tudi v vojski. Dolgo je bil namreč podčastnik v Teritorialni obrambi. Kot zahvalo za nesebično delo v organizaciji je prejel najvišja priznanja SFRJ in SRS, bil pa je tudi izprašani gasilec, ustanovni član Krajevne organizacije RK, kri je daroval kar 111-krat ... Potem pa je pred 40 leti v Italiji končal izobraževanje in se specializiral za zdravljenje z bioenergijo.

Velja za enega tistih, ki so orali ledino alternativnega zdravljenja. Po študiju se je pridružil Društvu bioenergetikov Slovenije, kjer je bil dolgoletni član nadzornega odbora, deloval pa je tudi v sindikatu zdravilcev. Največje priznanje pa je bilo povabilo ministrstva za zdravje v komisijo za sprejemanje zakona o zdravilstvu. Kot aktivni zdravilec je ves čas razvijal tudi svoje metode zdravljenja in diagnostike. Tako zdaj s sinom, ki se je specializiral za zdravljenje akutnih stanj hrbtenice ter manualno terapijo defektov hrbtenice, pomagata ljudem, ki jim zdravstvo več ne more.

Neozdravljivo bolna preživela

Objavil je tudi 10 knjig poezije, štiri knjige proze, nešteto prispevkov v medijih in na natečajih. Največ mu pomeni priznanje občinstva vitez poezije za najboljšo pesem. Nekaj časa je risal in slikal na platno ter umetnine tudi razstavljal.

Štefan Titan zaradi varovanja osebnih podatkov nikoli ne govori o bolnikih z imeni in priimki, a velikokrat je tudi že odpisanim rešil življenje, pojasnjuje.

Objavil je 10 knjig poezije, štiri knjige proze, nešteto pesmi in prispevkov v slovenskih medijih ter na različnih natečajih.

»Ker je to moje poslanstvo in mi je dana ta moč, ostajam skromen in se z uspehi ne hvalim, hvalijo me tisti, ki sem jim pomagal, teh pa se je v 40 letih nabralo ogromno. Neko mlajšo gospo so poslali iz bolnišnice z neozdravljivo diagnozo in le malo časa do smrti. Hotela je še moje mnenje in moja diagnoza je bila drugačna. Takoj sva začela zdravljenje, ki je trajalo dlje, a ženska je po čudežu ozdravela in živi še danes brez težav,« nam je razlagal Pišta in omenil le še dva uspešna primera. »Prišel je bolnik z diagnozo miokarditisa, ki ga je povzročil virus ali toksin, ki se sprošča med bakterijsko infekcijo, in mu stroka ni dala upanja za preživetje. Naredila sva dvakrat po deset terapij in stanje se je normaliziralo, človek živi brez posledic. Drugi bolnik je čutil topo bolečino v sredinskem delu prsnega koša. V bolnišnici so opravili kar nekaj preiskav, pa niso našli pravega vzroka. Sam sem pa odkril strdek v pljučni arteriji. Po vnovičnem pregledu v bolnišnici so ugotovili isto in mu s takojšnjo intervencijo rešili življenje!«